Morda pa je »kriza kritike« tudi to, da je po eni strani užaljena, da ni bolj dostopna, brana in upoštevana, po drugi pa hoče za vsako ceno ostati v svojem mehurčku?

Mogoče ima Kristina prav. Mogoče je res postal veliko bolj podoben tem vase zagledanim vaškim pomembnežem, kot bi si želel priznati. Mogoče res samo sam sebi laže, da ni prevzel očetovih vrednot.

v Tanzaniji ne vidiš losov / Rusije ne moreš prečkati brez ozeblin

Blago je voda, ki se jo da vsak hip zagrabit, pa ti ne spolzi med prsti, ampak ti v otip pusti svoj fini, mehki puh. Reka, v katero sicer ne moreš stopit dvakrat, lahko pa se z njo pocrkljaš med dvema tokoma.

Slovenska naslovnica Williamsovega romana, ki Avgustovo podobo sestavi iz različnih izsekov njegovih kiparskih upodobitev – ali vsaj iz različnih pogledov na en sam kip – je vizualno kar dobro zadela Williamsove pripovedne odločitve. Vse do zadnje, tretje knjige, namreč Avgusta nikoli ne spoznamo skozi junakovo prvoosebno perspektivo.

Roman #3špehbombe se dogaja predvsem na cesti in mineva med srečanji z zanimivimi posamezniki in zapleti v obliki sabotaže, vremenskih muhavosti in raznoraznih telesnih bojkotov, a njegovo roadtripovsko lahkotnost uravnotežijo kompleksnejša vprašanja.

Ne vem, zakaj me ključi tako mikajo, a vedno kadar kakšnega zagledam, mi pogled vztrepeta, srce poskoči, kolena se zašibijo, roke oznojijo, glava se zasuka levo in desno, in takoj ko se prepričam, da me nihče ne gleda, ga izmaknem, spravim v žep kavbojk ali torbico in počakam na pravi trenutek. 

ker včasih ni pomembno, koliko je ura, ampak le, da jo bo nekdo zalil

Srečanja z literaturo Djune Barnes ne vodijo v ležerne bralske sprehode, branje Djune Barnes je kolizija, ki vodi v fantastičen blodnjak besed, neulovljivih, neoprijemljivih fluidnih podob in prikazni.

Mogoče nasprotni občutek konkretnega bivanja nastane zaradi spomina, zato ker veš, da si to in to, doktor in profesor, predsednik in višji znanstveni sodelavec, da si bil tam in tam, v Etiopiji in Indiji, na Jamajki in v Ameriki, na Golovcu in Rožniku, v Štepcu in na Teznem, a kaj, če vse to pozabiš? Kdo si potem?

Počutim se, kot bi v štirih dneh dobil in izgubil Polono, dobil in izgubil Luno ter dobil in izgubil svojo podcast limonado.

V sobi je dvanajst mož in vsi mi govorijo isto žalostno zgodbo. Oni niso žalostni. Oni vsi vejo, že dolgo. Oni so vsi spoznali. Hitreje od mene. Kako si potreboval toliko časa, se zdi, da me sprašujejo. Skoraj posmehljivo. Kaj si si mislil? 

Smeti se zajedajo v zemljo: stari čevlji, gume, železo, orodje, par ženskih škornjev, rumena žogica.

Kam nas je torej pripeljala informacijska avtocesta? Do sveta, v katerem vsi poslušamo isto glasbo, gledamo iste filme, beremo iste knjige, nosimo iste obleke in čevlje ter jemo isto hrano.

Švicarsko-nemški pisatelj ter esejist Jonas Lüscher je eno večjih odkritij nemško govorečega knjižnega trga zadnjih let, saj je s prvencem Pomlad barbarov, ki je v izvirniku izšel leta 2013, pobral veliko zanimanje tako švicarske, kot nemške bralske in strokovne literarne javnosti ter prejel mnoga književna priznanja.

Če slučajno niste zaznali, smo imeli sredi oktobra Tinto, festival čisto pravega stripa. In vsi smo zrihtali nagnusno dobre goste.

Breme bo najtežje ravno za Petra Handkeja, saj bo, vsaj v sedanjosti in v bližnji prihodnosti, pozornost vleklo nase in jo odvračalo od Handkejevega izjemnega pisanja.

Z vsako knjigo je v našem jeziku več besed. Z vsako novo je manj možnosti, da bi se lahko naš jezik kadarkoli preslikal v drugega. Z vsako novo je več možnosti, da drugega vsaj približno razumemo.

Strip, sodeč po obisku festivala, nikakor ni kakšna izumrla umetniška oblika, ki bi se ji bilo treba bati za občinstvo. Hkrati je vsaj v določenem segmentu že pustil za sabo obdobje, ko je predstavljal najaktualnejšo obliko množične kulture.

nagon telesu pod vodo najprej veleva zadržati dih, dokler nivo kisika ne pade tako nizko, da telo začuti skorajšnjo smrt in, samo sebi navkljub, zajame dih