V pesniški antologiji Slepomišnice kljub naslovu ni veliko slepomišenja. Izbrane pesmi namreč združuje izredno pomembno področje otrokovih pravic. Otroške (tudi morebitne odrasle) bralce jemlje nadvse resno in poleg klasičnih otroških tem, povezanih z igro, šolo, odraščanjem, brezskrbnostjo, svobodo ipd., razkriva tudi resnejše teme, kot so vojna, lakota, osamljenost, smrt.

Rojeni konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih smo bili res prikrajšani za marsikaj. Tega se ob rojstvu seveda nismo zavedali (sicer bi bržčas pohiteli), saj so nas opeharili zvečine za tisto, kar je šele prihajalo.

Slofest pod geslom Roj dogodkov v srcu mesta je prefinjena marketinška, pa tudi neke vrste politična poteza slovenskih organizacij – Slovenci so namreč med tržaškimi narodnimi skupnostmi edini, ki si lahko privoščijo tak luksuz: tri dneve kulturnega dogajanja v maternem jeziku.

ko mislim / da niže / ne gre / je potem tu / naslednja sekunda

August Engelhardt, protagonist romana Imperij švicarskega pisatelja Christiana Krachta je svoj smisel življenja našel na plaži še preden so o tem Zmelkoow sestavili komad. Ni ga našel samo na plaži, temveč tudi na dnu kokosovega oreha.

Nujno je pripoznati, da bi bilo nagrade, ki bi imele jasno izdelane metodološke aparate, mnogo laže objektivno presojati, saj bi vsaj vedeli, v okviru česa se pogovarjamo in na kaj naj polagamo svoj fokus.

Najbrž je vsak samostojni prevajalec (ne glede na plačilo prispevkov iz državnega proračuna) že doživel bodisi trganje od ust pri subvencioniranih knjigah bodisi mizerne honorarje pri nesubvencioniranih, pri čemer velike in ugledne založbe niso nikakršna izjema. Zato: zlate prinašalke vseh dežel, združimo se! Čas je, da se transformiramo v zagatne pitbule, ki nam bodo – revam/parazitom/pijančkom/(vstavite žaljivko po želji) samozaposlenskim – naklonili nekakšen homogen sindikat.

Zgodovinske krivice se popravljajo in nagrade dandanes prejme veliko avtorjev_ic manjšinskih književnosti. To je nekaj, kar se meni osebno zdi precej znano iz starega jugoslovanskega sistema – enakopravna zastopanost vseh republik ter izvolitev vseh predsednikov_ic in drugih funkcionarjev_k ‘po ključu’. Predpostavka, da so vse skupine enako dobre in da jih je treba predstaviti enakovredno, ne bi bila smiselna, če bi govorili denimo o šahu ali tenisu. Vendar pa obstaja neka razlika. Vsaka skupina potrebuje svoj glas, vsaka skupina mora biti slišana, torej je ideja povsem na mestu.

V svojem sodelovanju pri projektu Slovenska književnost na tujem situ in mednarodnem kritiškem simpoziju Umetnost kritike vidim kot eden izmed »tujih kritikov«, povabljenih, da pišejo o knjigah slovenskih avtorjev, prevedenih v svoj materni jezik, dobro priložnost za soočenje z nekaterimi vprašanji, okrog katerih sicer krožim pri svojem kritiškem delu.

Z Diano sva si to poletje razbijali glavo prav s tem vprašanjem. Kdaj greš zdoma in zakaj? In nekako sva se strinjali, da je odhod, pa če so gospodarske razmere še tako obupne (če človeka torej od doma ne prežene vojna!), smiselen le, če greš, da bi svojim otrokom zagotovil boljše življenje.