Sodeč po izpiskih iz COBISS-a je Zvonko Karanović je pri nas izredno slabo poznan srbski pesnik in pisatelj. Obravnavana zbirka je sploh prva knjiga v slovenščini, ki je posvečena le njemu, še več, tudi objav v najrazličnejših literarnih revijah je moč najti le za vzorec.

Domina preoblečena v Harlekina izrisuje verlainovske poteze po naključni govorici kože

Kdo je tebe, Praslovan, plavati učil, da si preplaval tisto rusko reko, … etc., prepeva Predin in nas spomni na neke davne migrantske tokove, na katere še pod povrhnjico kljuva spomin, in nekaj podobnega piše tudi nobelovka Munro, samo v prozi in seveda ne o kakšnih zakarpatskih nomadskih plemenih, temveč o svojih škotskih prednikih in njihovem preseljevanju v Ameriko.

Imel sem srečo, da mi je pred skoraj tridesetimi leti še uspelo ujeti nekaj tega davnega duha, ki je skupaj z mojim staranjem začel počasi ugašati, da bi danes popolnoma izginil, se podredil navadam sodobnega sveta; hitrosti, želji po uspešnosti na domačih in tujih trgih, predvsem pa konstantnemu trošenju energije in časa za dejavnosti, ki s pisanjem kot duhovno disciplino, osredotočenostjo, skoraj molitvijo, nimajo popolnoma nobene zveze.

Veliki pesnik J. W. Goethe se tobaku ni posvečal z andohtjo, kot bi si ga ta zaslužil.

Drek – vsaj tisti dobesedni – v zaresni literaturi ni ravno najbolje prodajano blago. Če torej že zaidemo na ta teren, ga moramo nato vsaj čim hitreje zapustiti. To pa pomeni, da mora vse ven hitro, skoraj kot v povprečni epizodi kakšnega Family Guya, intenzivno, da se lahko nato v sklistiranem svetu odpre prostor za sublimnejše snovi.

Ko je že ravno minil največji krščanski praznik, tale scenarij na temo starševstva in sinovstva še iz let Založenega raja.

Lajki ne vplivajo le na našo samopodobo, ampak na prihodnost družbe, v kateri živimo. Facebook je (vsak) svet razdelil na dva pola, ki se med seboj vse manj pogovarjata, ki se vrtita v svojih milnih mehurčkih in ki vse bolj krepita všečna in zakoreninjena prepričanja, ki krepijo priljubljenost znotraj mehurčka. Prostora za dialog skorajda ni več.

Festival Vzkrik! s soočanjem publike in avtorja z bralnimi uprizoritvami v slovenski prostor prinaša veliko priložnosti za prijetne spopade idej o tem, ali je neka drama (že) dobra, pa tudi o tem, kakšna je podoba sodobne dramatike.

eksplodirati se da tudi čisto potiho kot miške ki meljejo zrnje in ne opazijo bližajoče se sence