Ni mogoče, da bi se kdaj nasitila pisanja, da bi kdaj ne vedela več, kaj ubesediti, da bi mi prsti obviseli v zraku in ne bi vedeli, na katero tipko pritisniti. Da bi obsedela pred tisto zloglasno belino papirja, ki ti zaduši misli in zadrgne grlo? Brez zveze, to so prazne marnje.

zdaj je pregorela še zadnja žarnica / poslala me je v izgnanstvo

Vsekakor je bil Malgajev koroški rojak Krajnc dobra izbira za upodobitev pričujočega življenjepisa hrabrega rodoljuba, ki je v svoje roke vzel puško in zgodovino in se predvsem na lokalni ravni zapisal v spomin in zavest Slovencev.

“Brez pisanja, ki je tudi nekakšno zavetje, sem zgolj vandrovec, vagabund, begunec iz Brexitanije!” pravi James Hopkin, v Berlinu živeči pisatelj iz Manchestra, ki je Ljubljano obiskal kot gost Unescove rezidence v Švicariji.

Gaga Lomidze iz prve roke o Gruziji kot častni gostji v Frankfurtu 2018 — Takoj ob prihodu smo zaslišali glasen pogovor v gruzijščini: gruzijski pisatelji so že zasedli zunanji hotelski bar, potopljeni v nekakšno zamaknjenost. To so bila gruzijska nebesa: imeli so publiko, s katero so lahko komunicirali.

Odpel mi je hlače, nekaj je bilo Narobe, a jaz sem videla le listje Dreves in njegove ustnice in zobe in Bilo mi je slabo.

»Kaj danes zmore zgodovina?« je vprašanje, na katerega je v svojem nastopnem predavanju na prestižni izobraževalni instituciji Collège de France poskušal odgovoriti slovit francoski zgodovinar Patrick Boucheron.

Ko avtobus, ki je svojo pot začel v kakšnem večjem mestu, kakšni tuji prestolnici, sredi noči po Dolenjski cesti pripelje v Ljubljano, potniki komaj prepoznajo obrise mesta. Redko posejane stare hiše, mali bloki delavskih naselij se zlivajo z nočjo. Luči so ugasnjene, ceste so prazne.

Danes sem sanjal, da je Matevž Kos napisal roman. Prisegel je, da mi ga bo dal v branje kot prvemu bralcu.

Perzijski matematik, astronom, filozof, pisatelj, pesnik in mistik Omar Hajam, čigar obstoj zgodovina uokvirja z letnicama 1048 in 1131, velja v Evropi poleg Hafisa za najbolj cenjenega perzijskega lirika.

kKjub temu da anonimni glas ljudstva, pogosto nagnjen celo k linču, nečesa ne obsoja, neka druga, tiha, pasivna obsodba brez pravega aktivnega nosilca poskrbi, da se na isto stvar zgrne obsodba nepreklicnega izgona iz javnega življenja.

Že prej je kdaj pomislil na to, a se nikoli ni povsem odločil. Tako prisiljeno se mu je zdelo. A pravi razlog je bil, da si ni povsem upal. Kot da ga tam čaka vpogled v temno skrivnost, za katero je slutil, da ždi pod lepimi spomini in samo čaka na pravi sprožilec, da se razkrije.

Ko dva svetova trčita, nihče ne preživi. In vendar: nekaj se rodi.

Kdo piše zgodovino? Ali jo tisti, ki jo piše, tudi ustvarja? Je zgodovina nenazadnje velika pripoved, polna številnih navzkrižnih relacij moči in interpretacij? Ustvarja religijo človek, ali religija ustvarja človeka? Ob branju Jakobovih bukev, zgodovinskega romana poljske pisateljice Olge Tokarczuk vznikajo številna vprašanja, ki se dotikajo tako fikcije kot realnosti in njunega odnosa do zgodovine, oblastnih razmerij in vere. Knjiga je masivna – ne zgolj materialno, po obsegu, ampak tudi vsebinsko. Roman, katerega dogajalni čas se razteza od sredine 18.Preberi

Hotel sem pisati frivolno, brez misli na koherentnost zgodbe in brez upoštevanja pričakovanj potencialnih bralcev. Je pa res, da takega pisanja pri drugih običajno ne cenim preveč oziroma da se mi zdi preveč samozadovoljno.

Morda se je morala samo ta možnost spet razširiti v meni

Kdor v 21. stoletju daje prostor ne zgolj predsodkov polnim, temveč nezaslišano butastim izjavam tipa »ženske niso enako sposobne moralne presoje« ali »nikakor nismo in ne smemo biti enaki«, se bržčas ne zaveda, da s tem daje prostor in krila vsakemu domačemu tiranu in pocestnemu nadlegovalcu, ki ima »seveda drugačne seksualne potrebe kot ženske«.

V novi kratkoprozni zbirki s pomenljivim naslovom Pohlep, ki je izšla lani pri novomeški založbi Goga, zvezda slovenske publicistike Miha Mazzini tako kot v svojih kolumnah nastavlja ogledalo sodobni slovenski družbi.

Pogostost bralcev v vagonih podzemne me je udomačila v mesto. Bila je prva simpatija, povezava, solidarnost v anonimni tujosti.

Sočasja so sicer dobrodošel doprinos k razumevanju ustvarjanja Jureta Detele predvsem zaradi videoposnetkov pesnika samega, žal pa se zdi, da njihova kontekstualizacija ni dovolj domišljena.