V tej deželi se ves čas jedo samo kokice. Kokice za zajtrk, kokice za kosilo, kokice za večerjo, kokice za zobobol, kokice za glavobol, kokice za to in to. Ustavim na bankini, ki se spušča v jarek in nato spet dvigne do prvih koruz. Jarek bi bil lahko struga potoka, v jarku bi se lahko igrale podgane, v jarku bi se lahko skrivale kače, jarek bi lahko tekel okoli gradu in lahko bi ga napolnili z vodo, v jarku bi se lahko skrivala pobegla zapornika in čakala, da policijsko vozilo odpelje. Ne upam si čez jarek.

Pred fotografskim platnom sedi starejši moški. Oči ima obrnjene proti čevljem množice ljudi pred njim. Njegov pogled potuje od Nike Airmax superg iz katerih kukajo kosmati gležnji, in nazaj k lastnim usnjenim čevljem, ki jih je z Marto kupil v Italiji. Nike Airmax čevlji ga gledajo in niso zadovoljni s tem, kar vidijo. Gledajo ga z leve, ni v redu, z desne, ni v redu. 

Uroša Zupana ni treba predstavljati. Njegova biografija si ne prizadeva več z obsegom osupniti potencialnega bralca ali bralke, nemara je z leti postala celo krajša in bolj zgoščena, le seznam knjig, ki jo spremlja, se daljša. Na policah pregrete knjigarne Konzorcij lahko te dni najdeš sijajno, povsem svežo knjigo poezije Psica in poletje. Njegovo štirinajsto? Slovenskim bralcem in bralkam je skozi prevod približal pesnike, kot so Billy Collins, Aleksandar Ristović, Abdulah Sidran, Pavle Goranović,Preberi

Družilo jih je le to, da so se njihove noge bojevale za poslednje korake. Pred njimi se je odpiral kos zemlje, prežet s sladkobo neznanega sveta. Ob zahrbtnem bobnenju je njihova telesa pričela preraščati groza, ki bi jih ob popolni prevladi okamnila. S prahom in kamenjem ranjena stopala so sedaj tekla naprej le še po prstih.

Vedno sem občudovala Murakamijevo železno disciplino, njegovo zbujanje ob štirih zjutraj, nekajurno pisanje, ki je sledilo, in med popoldnevi pretečene kilometre. Ob večerih se japonski pisatelj druži s knjigami in glasbenimi ploščami. Pomirjen zaspi vse do naslednjega dne, ko bo njegova beseda znova stekla v življenje. Jutranje ure, njihova tihota in kaplje rose na travi, bodo znova oblikovale njegov pripovedni tok, posejan s surrealizmom in liki, ki jih nikdar ne bo mogoče dokončno razumeti.

V zapleteni vzorec misli / bom oblekla okroglino zemlje, / da je ne bo zeblo. / Kako preprosto.

Avgustovsko jutro je bilo tako soparno, da so se Daši na poti v službo oblačila zalepila ob telo. Nevajeno tekačico v zbledelih espadrilah, a tudi zvesto zamudnico, je začelo zbadati med rebri. Že po prvi polovici prečkanja čez rdečo bi najraje odnehala, a jo je prepodilo hupanje jeznih voznikov.

Saj ste opazili – zdaj se tudi po Sloveniji, malce kasneje, a vendar enako kot po razvitejšem svetu, širijo različni centri ponovne uporabe. V njih lahko najdete skoraj neuporabljena oblačila, domače pripomočke, pa tudi knjige. Zastonj, kakor delujejo knjigobežnice, ali za simbolično poplačilo. Saj veste – če uporabljamo kaj, česar kdo drug ne potrebuje več, varčujemo s surovinami, z energijo, ozračjem, pa še marsičem drugim, tudi denarjem, ki nam zanesljivo pride prav za kaj drugega.

zaprem oči in vidim / notranjost telesa / lev se drgne z licem / ob moje notranje lice

Zvenelo bo plehko, a Andrej Morovič mi je najprej padel v oči zaradi fotografije. Tista v Začasnem bivališču je bila res fantastična: z nje je motril z enim samim očesom, ki je z rentgensko silovitostjo sekalo s papirja.

Ema Kugler je multidisciplinarna umetnica. Je predvsem režiserka, a obenem tudi scenaristka, montažerka, scenografka, kostumografka, producentka … Po izobrazbi diplomirana ekonomistka, ki je v osemdesetih začela ustvarjati performanse, v devetdesetih pa vzporedno s performansi tudi filme. Posnela je tri dokumentarce in enajst igranih filmov: šest kratkih in srednjemetražnih (Hydra (1993), Obiskovalec (1995), Tajga (1996), Postaja 25 (1997), Menhir (1999), Homo Erectus (2000)) ter pet celovečercev (Phantom (2003), Le Grand Macabre (2005), Za konec časa (2009), Odmevi časa (2013), Človek s senco (2019)).

Zvečer te bo obiskala ženska, priplazila se bo skozi okno v kopalnici, celo slišal boš hrup, pa se ne boš zmenil, dalje boš bral knjigo, napol pokrit z odejo, z bosimi nogami na ograjici postelje – dokler ne boš začutil vetra in se bo prikazala nad tabo. Njene oči bodo kot oči zveri, ne, da bi bile jezne, zgolj na neki ne docela opredeljiv način bodo spominjale na oči zveri.

Madžarski prevajalec in literarni posrednik Zsolt Lukács je zaključil študij slovenistike in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Živi v Veliki Kaniži na Madžarskem, kjer dela kot prevajalec iz slovenskega jezika in organizator kulturnih prireditev, ukvarjal pa se je tudi s sirarstvom. V madžarščino je prevedel dela številnih slovenskih avtorjev, med njimi Aleša Debeljaka, Tomaža Šalamuna, Edvarda Kocbeka, Miklavža Komelja, Aleša Štegra idr. Doslej je v madžarščini v njegovem prevodu izšlo 16 pesniških zbirk,Preberi

Zadrtost v trup / ranjene vrane / te sili v molk.

Poezija je medij, kjer si človek zastavlja in odgovarja na najtežja in najbolj usodna vprašanja svoje lastne eksistence, sveta in resničnosti. Mislim, da je normalno, da se v pesmih soočam s temi stvarmi. Nikoli me ni zanimala lahkotna poezija, pa tudi lahkotna umetnost ne, takšna, ob kateri naj bi se človek razvedril in na površju boljše počutil.

Resnico najdem na skrajni točki hriba, preveša se proti cesti, ki vodi nazaj v Havano. Prežarjen asfalt se skuša izmikati posameznim hišam: nad njimi se poseda bujno zelenje. Kot packe so, ti domovi pod mano, vsak svoje barve, težko razločim, kakšna življenja živijo kubanske hiše.

Zadnja leta nas razveseljujejo dobre letine stripov za otroke in mulce, med katere lahko nedvomno štejemo tudi prevode stripov o deklici Hildi britanskega striparja Luka Pearsona. Ta je ustvaril pravo uspešnico, priljubljeno tako med kritiki kot med bralci, Netflix pa je po njej celo posnel serijo. Pri nas je pravkar izšla tretja knjiga o Hildinih dogodivščinah, napoveduje pa se tudi že četrta, Hilda in črni pes; prvi dve, Hilda in trol in Hilda in polnočniPreberi

Tako vsakdanji je, tako naš, / tako prepolno ga je, / da ga ljubimo iz dna sovraštva.

Nedavno je izšel njegov pesniški prvenec Čisto potiho (LUD Literatura), ki nas prijateljsko vabi v mehek, včasih nekoliko zamajan svet. Kot v njegovi dramatiki tudi tokrat izkušnjo odraščanja izpovedujejo mnogoteri glasovi, skoznje nakazuje, kakšne so naše bližine in kaj zares ostane od njih, ko se naša življenja iztečejo. Kljub tišini, v kateri se izreka vse minljivo in boleče, je Primožičeva pisava živa, vse prej kot statična: bralca pritegne, da si z njo deli svoja bolj ali manj prijetna doživetja.

Ob prvi seznanitvi z naslovom tretje pesniške zbirke Kaje Teržan (po Delti (2015) ter Krogu (2018)), sem ga, še nezaznamovan z branjem knjige, nemudoma povezal z vzdihom, ki nam morebiti uide ob ukvarjanju z vsakodnevnimi obveznostmi, ko se zdi, da lahko tisto res zanimivo, res dragoceno – in kar je še takšnih oznak – gledamo le od daleč, kot obljubo v prihodnosti, takrat, nekoč, ko bomo imele oziroma imeli čas.