Naslednje vstanem že ob petih. Manca je še v postelji, kot otrok zvita v dve gubi mirno diha. Tako spi že od nekdaj. Nekaj časa jo gledam. Potem se tiho oblečem in zapustim sobo.

Knjige bi se morale deliti samo na dobre in slabe. Dobra literatura je tista, ki ne pristaja na klišeje in odpira pogovor o temeljnih temah našega sveta, ki jih je včasih sicer bolj udobno puščati netematizirane.

Pesnik Aleš Šteger se v svojem zapisniku izpostavlja omotici sodobnosti.

Nič ne zmoti dneva da ne bi bil dolgočasen in vsakdanji

Vsekakor je Machado de Assis avtor, o katerem moramo še več govoriti, ga brati, kateremu se moramo vselej znova približati na različne načine, saj se nam fiksni pomen vselej izmika, hoče sodelovati v igri uničevanja in sestavljanja, grajenja in minevanja.

Tudi v Vojnovićevem novem romanu Figa beseda ponovno teče o Jugoslaviji, o kateri večina, ne zgolj v Sloveniji, ne želi več slišati. Avtorja seveda ne moremo psovati kot “Jugoromantika”. Vojnović, ki se je rodil šele leta 1980, tik pred Titovo smrtjo, namreč ne želi povratka nazaj.

Andrej Tomažin (1988) je avtor kratkoprozne zbirke Stramorjevi koraki (Litera, 2014), romana Črvi (Litera, 2016), pesniške zbirke Izhodišča (2018, Hiša poezije), tokrat pa bo govora predvsem o kratkoprozni zbirki Anonimna tehnologija (2018, LUD Literatura) oz. o prostorih, ki jih odpira. Z avtorjem sva pogovor opravila pisno. Zelo sem že »zamujal«, on pa je sprejel. Nato je »zamujal« tudi on. Vsake toliko mi je poslal sporočilo, da bo »naslednji teden odgovoril«, vsakič od nekod drugod … V zadnjem sporočilu mi je, preden mi je poslal vse odgovore, dal vedeti, da mora odgovoriti še na dve vprašanji, na druga pa je menda že.Preberi

Zbirka poezije Anweisungen zum Atmen (Didaskalije k dihanju) Anje Golob svojemu občinstvu ne olajšuje zadev. Ker pa tudi svet ne olajšuje zadev poeziji, je to verjetno zgolj pravičnost, ki dela na tem, da poravna račun.

Kaj so torej “Igre brez meja”, o katerih pripoveduje ta tanki roman, roman z drvečo pripovedjo, iz scene v sceno, kjer kratke biografske retrospektive ne legitimirajo ničesar in je nobena od figur ne odnese pretirano dobro?

Ne dam roke v ogenj, da je s tem res tako, ampak dozdeva se mi, da bodisi si ali nisi fan Toona Tellegena; čeprav si težko predstavljam, da nisi. Njegovim unikatnim živalskim junakom, ki se vsak po svoje ubadajo z izzivom, imenovanim življenje, se je pač težko upreti.

S svojim tretjim romanom Figa se Goran Vojnović poskuša v demontiranju že uveljavljene literarne forme, vendar svoji predlogi ni dorasel.

Spričo napake na zidu, nekega neznatnega odstopanja, sem se v trenutku povrnil v stanje naravnosti, v kakršnem nisem bil že dneve. Ko sem šel mimo rumenkaste hiše − na kateri se je odluščil del ometa −, mi je odleglo, dobro pomnim.

profesionalni vrvohodec je prodal svoje ravnotežje radiotelegrafistu

V zadnjem času smo se slovenski bralci že nekoliko navadili, morda celo razvadili, da se ne rabimo razbežati in poskriti takoj, ko izide nov slovenski roman, ki je plasiran kot "detektivski roman, ki se drži žanrskih pravil tako, da jih krši".

»Osebno je politično,« bi najraje zakričala taksistu, vodiču, Ivanki, širnemu svetu, pa ne bom, ker vem, kaj so mislili, in ker ni zraslo na mojem zelniku.

Tvoja tašča je končno lahko enako ponosna na vse tri svoje sinove. Najstarejši bo kmalu prevzel restavracijo, srednji bo kuhal za upokojence, najmlajši pa bo predstavljal restavracijo na kulinaričnih festivalih. V zelo ambiciozno družino se boš poročila.

Leživa v poltemi, zaspal je, jaz pa si privoščim ostanke vina. Stojim ob oknu, kadim. Kupi nepomite posode za svobodo. Vsi se staramo, vsi postajamo nemočni. Taki smo celo, ko se ne staramo.

V spomin na Petra Kolška tokrat še na spletu objavljamo intervju – prvi s Kolškom sploh –, kot je leta 1999 izšel v reviji Literatura, ponatisnili pa smo ga tudi že v jubilejni 150. številki intervjujev decembra leta 2003.

Kultura je nekaj lepega, nekaj, kar je treba deliti. Dostopnost v smislu raznolikosti programa pa ne pomeni nujno lahkotnosti.

Odličen obisk, vrste za avtograme in izropane police v knjižnicah – literarni »salon« v francoskem Montaiguju ima za vsakogar nekaj.