Annus horribilis 2016 je mimo, toda zakaj bi bilo leto 2017 kaj boljše? 

Agata Tomažič

Nisem bila med tistimi, ki bi jih kaj posebej ganila jadikovanja o annus horribilis 2016, letu, ki da je vzelo nekaj največjih estradnih umetnikov, zato je […]

    • To strašno, smešno življenje

      Kazimir Kolar, Glas noči. Maribor: Litera, 2016. (Piramida)

      Žiga Rus

      Kolarjev romaneskni prvenec ni linearna pripoved, ki bi se odvijala proti kakšnemu finalu; težko mu je na prvi pogled tudi pripisati kakšno preveč jasno idejo ali vprašanje. Glavnino dela sestavljajo taka ali drugačna »poročila s terena«, natančneje izkušnje s štirih delovnih mest, zato ni preveč nenavadno, če skušamo prevladujočo usmeritev dela najprej najti predvsem v kritiki teh – nestabilnih ali vsaj preprosto nezavidljivih – delovnih okolij, v kritiki sistema, ki jih dopušča, in v kritiki razosebljenosti in osamelosti, ki jih povzročajo. A čeprav se taka vprašanja do neke mere tudi res odpirajo, vseeno ne predstavljajo tistih velikih vrat, skozi katera bi lahko vstopili prav v sredo Kolarjevega teksta. … Več

      19. januar 2017 | Kritika, komentar | Komentarji (0)

    • Tanguy Viel: Pariz-Brest

      Prevedel Aleš Berger. Cankarjeva založba, Ljubljana 2016

      Kaja Dragoljević

      Med duhovitimi podredji, v katerih prvoosebni pripovedovalec razgrinja družinsko preteklost, Vielova inteligentna karakterizacija glavnega lika-pripovedovalca hkrati uspešno predstavi fenomen doma ostajajočih puer aeternusov. Francozi tem rečejo Tanguy, kar naključno sovpada s pisateljevim imenom. Obrobni detajl manj priča o korelaciji pisca z delom, a se pridružuje mnoštvu posrečenih besednih asociacij romana. Kjer so v prenosu na slovenski te izgubljene, bralec dobi pridobljeno z Bergerjem. Pripovedovalca Louis je v karikiranosti doziran preveč vešče, da bi lahko resno računali na avtobiografskost – ta pride do izraza pri opisih lokativa. … Več

      19. januar 2017 | Robni zapisi | Komentarji (0)

    • O revolucijah

      Tomaž Grušovnik

      Mlaj. Večer, avgust 2016.

      Sedim na lovski preži na obronkih Slovenskih goric in čakam Venero. Od vzhoda proti zahodu so nad Dravskim poljem razvrščeni Mars, Saturn in Jupiter (z lunami). Povežem točke po prostoru, ki jih zasedamo jaz na Zemlji in ti trije planeti nad južnim nebom. Izriše se izsek ravnine sončnega sistema, ki je pod precejšnjim kotom nagnjen name: … Več

      18. januar 2017 | Esej, kolumna | Komentarji (0)

    • Kajenje ubija

      Mateja Arnež

      Zdaj

      Če bi vedela, kaj se ti bo zgodilo nekega čisto običajnega, lenobnega in predolgega ponedeljkovega popoldneva, bi verjetno marsikatero stvar naredila drugače. Če bi vedela, da od 15:30 nič več ne bo isto kot prej, bi bila bolj pozorna na znake, ki so kazali tisto, čemur ni moč ubežati. Če bi to vedela, bi zjutraj vstala in za pretegovanje porabila dlje časa, bolj lenobno bi odšla do kopalnice, kjer bi si umila zobe (ali pa tudi ne), nato bi … Več

      17. januar 2017 | Proza | Komentarji (0)

    • Izgorevanje

      Neva Lučka Zver

      Preplet spominov sem,
      zibelka usedlin.

      Sesipajo se
      iz črne peči.

      Polena v prsih
      tlijo
      in pokljajo.

      Vode mi daj, ljubljeni
      vode.

      Ovijam se v zračno
      ogrinjalo.

      Ne čutim več stopal.

      Sanjam o galopu
      oblakov prek ravnine.

      Nekoč bomo vsi ledeni.  … Več

      13. januar 2017 | Poezija | Komentarji (0)

    • Intenzitete vmesnosti

      Jernej Kusterle, Tipkopisi: Geneza. Jesenice: Kulturno-umetniški klub Artista, 2016.

      Muanis Sinanović

      Prva stvar, ki jo je mogoče opaziti pri pesmih iz Geneze, je Kusterletov talent za podobe. Imaginarni material, ki ga uporabljajo, sicer sam ni izviren. Navadno gre za povezovanje telesnih in mehaničnih delov. Moč podob pa izvira iz njihovega počasnega stopnjevanja, ki se odvija skozi pesmi, v kombinacijah umerjenih podob, ki postavljene druga ob drugo dosežejo učinek eksplozije podob. In te podobe so pogosto glavne nosilke pomena v pesmih. … Več

      12. januar 2017 | Kritika, komentar | Komentarji (0)

    • Michele Primi: Legende rokenrola

      Prevedel Vasja Bratina. Spremna beseda Jure Longyka. Mladinska knjiga, Ljubljana 2016

      Matej Krajnc

      Zgodovina rokenrola, ki je z razglasitvijo Dylana za Nobelovega literarnega lavreata letos dokončno in zasluženo postal tudi del literarne scene (glasba se je pravzaprav po dolgem času spet dokončno vrnila k besedi), je bila večkrat mačehovska in neprizanesljiva do svojih otrok. V knjigi glasbenega publicista Primija so zbrani kratki pregledi usod nekaterih imen, brez katerih zgodovina glasbe ne bi bila takšna, kot jo poznamo dandanes. Imena se seveda ponujajo kar sama, od bluesovskega avtorja Roberta Johnsona, ki stoji na čelu knjige, preko Buddyja … Več

      12. januar 2017 | Robni zapisi | Komentarji (0)

    • Obubožanemu svetu vrniti nekaj pobožnosti

      Ladislav Klíma, Trpljenje kneza Sternenhocha. Prevod iz češčine Urša Cvahte. Ljubljana: Modrijan, 2016.

      Goran Č. Potočnik

      »Svet sam je preobrat, paradoks, napaka in nesmisel.« Tako Ladislav Klíma že na prvi strani romana Trpljenje kneza Sternenhocha natančno poda rezime sveta in časa z začetka 20. stoletja. Sveta, ki vrtoglavo in s tesno zaprtimi očmi drvi katastrofi naproti. Dogajanje romana je postavljeno v leto 1912, na predvečer prve svetovne vojne, globalne katastrofe, ki je na laž postavila meščansko moralo, vrednote humanizma, obljube industrijske revolucije in krščansko ljubezen. … Več

      11. januar 2017 | S pavjim peresom | Komentarji (0)

    • Z besedami

      Semira Osmanagić

      To, da je neukročena, to, da uporablja besede, tudi takšne, ki jih ne bi smela, tudi takrat, ko jih ne bi smela, jih nekaj časa ni motilo. Ampak nejevolja je postajala vse večja. Aurora se ni menila za očitke, za oblak slabe volje, ki ji je bil namenjen. Verjela je v strast do življenja, verjela je v vse, verjela je v druge. Aurora pač. Slutila sem, da se to ne bo dobro končalo. Mogoče jo bodo pred vsemi javno opomnili, okarali, … Več

      10. januar 2017 | Proza | Komentarji (0)

    • Ničnost bo ukinila še nebesa

      Pogovor s »pesnikom« Blažem Iršičem

      Maja Šučur

      Blaž Iršič je simpatizer Igorja Bavčarja in bi lahko o sebi cele ure govoril v tretji osebi, če ne bi bil tako v kurcu s časom. »Čas je relativen, medtem ko kurac ni. Rad imam kontraste, zato ni slabo, če sem v konkretnem kurcu z relativnim časom,« razloži kar prek maila. Raje kot »pesnik« bi bil, kot pravi, glup ko točak. »Le tako bi lahko točno vedel, kaj hočem, kaj počnem, kateri bog je moj in koliko sončka ti prinese herbalife,« napiše. Kljub … Več

      6. januar 2017 | Intervju | Komentarji (0)