Zvonov nisi nikoli maral. Ko jih je Brecelj pred leti zavezal v nemi pušeljc, si ploskal. Zdaj se ti milo stori, ko ti vsakih petnajst minut nabija stolnica v uho.

Gre za vešče spisano, kratkočasno vojno dramo, kar je svojevrsten dosežek glede na splošno (in neredko utemeljeno) prepričanje o zateženosti žanra. Avtoričina deklarativna odločitev za fokus zgodbe je povsem točna in na mestu. A to je tudi vse, kar je.

Roman, ob katerem se zastavlja vprašanje, kako monetarno upravičiti, da ne lomiš rok in nog, ampak pomagaš?

Oni, ki so postali veliki, so bili pozorni. Oprezali so za priložnostmi in bili čuječi.

Nacionalistična glasba, politično prirejanje zgodovine, medijsko prilagajanje dejstev – svoboda govora nikoli ne more biti popolna svoboda brez omejitev, ki bi dopuščala tudi lažno oglaševanje. Proti netolerantnosti se je treba vedno znova boriti, četudi z že slišanimi argumenti in stališči, ki ne izrabljajo dvoma za doseganje partikularnih (ekonomskih, političnih) ciljev.

Literatura, ki nas implicitno opominja, kako nasilna je lahko literatura tudi takrat, ko to nasilje na prvi pogled ni tako očitno, saj so področja, s katerih si izposoja, precej manj občutljiva.

O zbirki, v kateri ni nič imenovano s svojim imenom, a vselej prepoznano, saj se simbolika iz pesmi v pesem nadgrajuje.

Filozofska refleksija ob poeziji Anje golob o dihanju kot gonilu življenja, o negibnosti prvega gibalca, ki je prototip gibanja: izstop iz samega sebe in ponovna vrnitev v sebe. Dvig in spust. Postajanje. Neskončni loop.

Kako trpežna je harmonija rockovske alternative, prvomajskega kresa in nedeljske maše, ko malo vas obiščejo drugi in drugačni, in kako dolgo je pripadnost razumljena kot funkcija posameznikovega prispevka za skupnost?

Kot bi bil zaprt v kocki z zrcalnimi stranicami: takšno je moje življenje.