Stalinov Trump 

Urša Zabukovec

Resničnosti ne moremo sprejemati brez interpretacije.  Aleksej Losev     Verjetno poznate tisto anekdoto, ko na sestanku v zvezi z ustanovitvijo filozofske knjižnice dialektičnega materializma podaniki poročajo Stalinu: »Josif […]

    • Vsake toliko časa

      Marcello Potocco

      Obstajajo mesta, v katerih se celo moja misel
      zvije in postane podobna znamenju za vprašaj.
      Pot se v odsotnosti besed pretaka čez čelo.
      Pogrešam te. In se kljub temu bojim vrnitve

      v brezperspektivnost kraja, od koder
      sem odšel. Zavedam se te nujnosti, najbolj,
      kadar se sam sebi zdim kot pločevinka
      na polici; iztisnjeno pivo, iztrošeno telo, … Več

      17. februar 2017 | Poezija | Komentarji (0)

    • Ponavljanje premiere

      Boris Pahor, V imenu dialoga. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2016

      Tadej Meserko

      Zgodovina predstavlja neizmerni vir navdiha. Pričevanja oseb o prelomnih dogodkih so vedno zanimiva, kar se bomo vprašali ob zadnjem delu Borisa Pahorja V imenu dialoga pa je, kako relevantna in privlačna so za razliko od pričevanj, razmišljanja o zgodovini, ki so na neki način sekundarna. Tukaj niti nimam v mislih strokovnih monografij, ki so same po sebi povsem drugačen tip dela, pač pa imam v mislih delo, kot je obravnavano, torej delo, ko avtor ne govori toliko o svoji neposredni izkušnji, pač pa na neki način aktualizira zgodovino in oživlja … Več

      16. februar 2017 | Kritika, komentar | Komentarji (0)

    • Takaši Hirajde: Pride mačka na obisk

      Prevedel Iztok Ilc. Modrijan, Ljubljana 2016 (Zbirka Bralec)

      Ana Geršak

      Sodeč po Sosekiju, Murakamiju in zdaj Hirajdi, se japonskim mačkam slabo piše. Že res, da s svojo muhasto naravo poosebljajo nepredvidljiva pota usode, že res, da s svojo tiho, mehko skrivnostnostjo razpirajo kotičke nezavednega ter človeško življenje prepletajo s kozmogonsko natančnostjo, toda – japonske mačke tako ali drugače slabo končajo. Sosekijev ljubljenec se, na primer, v nepravem trenutku pojavi na cesti, o Kafki na obali pa je bolje molčati. Nič drugače ni s Hirajdovo Pikico, ki z rednim divjanjem po vrtu mladih zakoncev v njuno življenje vnaša … živost. Pa tudi breme … Več

      16. februar 2017 | Robni zapisi | Komentarji (0)

    • Človek ni žival ali antihumanizem vegetarijanskega ekofeminizma 

      Kritična refeksija o delu Puščava, klet, katakombe Anje Radaljac. Maribor: Litera, 2016. (Nova znamenja.)

      Rok Plavčak

      Po ugotovitvah zgodovinarjev bi naj vsak osmi človek, ki je živel v poznem srednjem veku, umrl nasilne smrti, ki jo je namerno povzročil drug človek. Če upoštevamo, da je tačas zaradi pomanjkanje osnovne higiene, medicinskega znanja in javnega zdravstva, razsajala pandemija kuge, nam ta podatek pove dosti o tedanji vrednosti človeškega življenja. Hobbesov opis naravnega stanja, v katerem je človeško življenje »osamljeno, revno, odurno, surovo in kratko«, se bere skoraj idilično. Prva in druga svetovna vojna, največji moralni katastrofi našega časa, … Več

      16. februar 2017 | Kritika, komentar | Komentarji (0)

    • Voda Mg

      Timotej Žvanut

      Svetel podhod – nežnih modrih in sivih barv. Avla. Modri mozaiki na sivih stenah. Nebesno moder strop. To je torej nebo. Skrajno popačeno in razdeljeno. A vendarle mogočno. To je torej nebo! Hah! Skoraj žaljivo se je zdelo premišljevati o nebu takrat. Zazrl sem se v njene fotografije, ki so visele na stenah. Črno-belo, sepija. Lestenec – s stropnim dvanajstornim nosilcem in motnimi steklenimi zasloni bele barve. Nagačen jelen. Nekakšni obroči, prekriti s perjem. Na tleh pred stopniščem preproge z azijskimi motivi. … Več

      15. februar 2017 | Proza | Komentarji (0)

    • Posvetilo

      Primož Čučnik

      za Jamesa Tata

      Butico sem si prvič razbil
      kot zajec, ki se je počutil kot maček
      z devetimi življenji.
      Domač sem si tudi z opico,
      ki mi eno primaže, če goljufam.
      Zelo je bistra. Nič ji ne uide.

      A pametna opica ni edina
      žival, ki me vzgaja.
      V hiši sta vsaj še lev in osel.
      Prvi me ne raztrga, če skrenem.
      Drugi se ne premakne z mesta,
      če nekaj ve. … Več

      12. februar 2017 | Poezija | Komentarji (0)

    • Iz naveličanosti nad svetom v Temni paradiž …

      Rosa Liksom, Temni Paradiž. Prevedla Julija Potrč. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2016.

      Irina Lešnik

      Težko bi se domislili popolnejše oznake za čutno skandinavsko melanholijo, kot je naslov zbirke kratkih zgodb finske pisateljice Rose Liksom – Temni paradiž. Asociacijo vedno temačnih arktičnih koncev dopolnjuje podoba mehke snežne odeje, ki pusto krajino spreminja v beli raj. Mir in tišina. Kontemplacija. Ob vaški cesti kot kipi stojijo »bele snežne jerebice«. Neskončna belina sega vse do tam, kjer se »zemlja in nebo združita v neskončnost«, vse do … … Več

      9. februar 2017 | Kritika, komentar | Komentarji (0)

    • Rachel Joyce: Nenavadno romanje Harolda Frya

      Prevedla Neža Božič. Založba Mladinska knjiga, Ljubljana 2016.

      Barbara Leban

      Harold peš prepotuje Anglijo, da bi obiskal na smrt bolno prijateljico, in ko premaguje brezmejna prostranstva, mimogrede najde še samega sebe. Pismo prijateljice v njem vzbudi slabo vest, roman o dolgem popotovanju pa je posledično tudi zgodba o iskanju samoodpuščanja in preseganju ustaljenih navad. Ob vseh žuljih na nogah in ljudeh, ki jih sreča na poti, rutine vajeni in od žene odtujeni Harold kar naprej podoživlja in razčiščuje svojo lastno življenjsko zgodbo; pot, ki jo prehodi, pa mu pomaga, da se notranje prerodi in pripravi na preizkušnje, ki … Več

      9. februar 2017 | Robni zapisi | Komentarji (0)

    • Kam je izginil sram?

      Agata Tomažič

      S spominskimi dnevi in komemoracijami je zvečine povezana ta sitnost, da nosijo s seboj neki mučen nadih, spominjamo se žrtev, ob čemer nas  po dolžnosti preveva slaba vest, čeprav je ponavadi minilo že preveč časa, da bi se res lahko poklonili spominu nanje. Ker se jih mogoče sploh ne spominjamo in ker nas zdaj res ne zanimajo več. Ker imamo tega počasi že dovolj, saj vendar vsi vemo, da se kaj takega ne sme ponoviti in ne bomo ponavljali. Ker se zgodovina ponavlja sama od sebe … … Več

      6. februar 2017 | Esej, kolumna | Komentarji (0)

    • Dež na radarski sliki
      pojenja. Tudi dejansko stanje v
      naravi sledi rdečim, rumenim, zelenim
      in modro razmazanim flekom po mehkem
      skrinu leptopa. Pod fleki je črta, kot bi obrisal
      kuro. Ne obrisal kuro pod kljunom, pač pa obrisal
      silhueto kure, kot zlobni nedomoljubci označujejo naš
      ljubi dom je Slovenija. Kura. Kura jo gleda, rečem, zaprem
      leptop in odprem dežnik. Velunja je zopet narasla, drvarji so
      slabo počistili drva za sabo in prav lahko, da jih bo naplavilo malo
      pod bivšim jezom Siničeve žage, … Več

      3. februar 2017 | Poezija | Komentarji (0)