Eni me ljubijo, drugi skrivaj sovražijo, nihče pa se mi noče zameriti. In k meni pridejo oboji. Veliko zgodb poznam. In ljudi. Le uho jim moraš posoditi, in potem ti jedo iz roke.

zajahala bi predmestje / in ga s sulico nabodla / na mesec

Brez dvoma lahko trdimo, da je bil Doctorow vešč v spajanju zgodovinskih faktov in fikcije, pri čemer je ustvaril izjemno živ in razgiban konglomerat naracije, ki se bralcu morda bolj približa, oziroma mu sporoči več (in skoz različne prizme) o nekem obdobju ali dogodku kot zgodovinopisje samo.

Raznovrstnim pesmim zbirke je skupna pripovedna drža, pripovedni, govoreči jaz se kot rdeča nit pne skozi celotno zbirko. Bralec sledi danostim in situacijam, ki pogosto namigujejo na nekaj več, kot je očitno na prvi pogled, vodijo in zapeljujejo v odprt prostor.

Marsikatera podoba iz tretje pesniške zbirke Jane Putrle Srdić To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje se zdi znana, kakor da že videna, kot bi se je, kljub potujitvi opisa, od nekje spominjali.

včasih rabiš / samo / delec / da ga opazuješ

Avtoričino poslanstvo je bralcu omogočiti pokukati v sobane alžirskih žensk, a ta ukradeni pogled ni isti kot Delacroixov pred dvestotimi leti. Zavesa se je še drugič odstrla, a medtem ko ženske na njegovi sliki skrivnostno molčijo, te v zgodbah govorijo in pripovedujejo.

Knjižnica MGL je zbirka, katere učinki so zelo vidni. Njene sledi je iskati v predstavah, v debatah ob njihovih študijih, obenem pa tudi zbirka vsaj do neke mere biva kot odmev tekočega gledališkega dogajanja. Na ta način biva med prakso in teorijo, med literarnim in gledališkim.

Kaj bi si še lahko želela od knjige, ki jo je napisala izvrstna avtorica, v kateri naokoli biciklirata dva izmed meni ljubših literarnih likov in ki v naslovu obljublja šport in morje, dve meni tako ljubi zadevi? Okej, nogomet ni ravno moja prva izbira, ampak vseeno … Je pravilen odgovor nič? Ne.

»Resnica je, da jezikov ni, so samo govorice,« pravi kratka zgodba Veronike Simoniti Medvedji strup. Da bi frazo razumeli, moramo zgolj na hitro pomisliti na zgodbo o neuspeli gradnji babilonskega stolpa. Zgradba, ki naj bi povezovala vse jezike človeštva, se je spremenila v ruševino, njeni graditelji pa so se razselili v vse smeri.

Roman Kronosova žetev Mojce Kumerdej govori o napredovanju protireformacije v zgodnji novi dobi – s presenetljivimi navezavami na sedanjost.

Če se večer napove z »etc is poetry« – prosto po Jandlovi »easy grammar poem« – in se k merjenju moči ponovno povabi (skoraj izključno) običajne osumljence, dogodek vzbuja kanček dvoma.

Včasih zadostuje že majhen obrat črk, ki na igriv način spremeni pomen besede ali celo izlušči pomene, ki so že od nekdaj skriti v jeziku. Zgodba Iz Oblivije, zadnja v zbirki Hudičev jezik, predstavlja vrhunec ustvarjalnosti Veronike Simoniti.

Že ob prvem branju skoraj 500 strani debelega romana Kronosova žetev avtorice Mojce Kumerdej (v nemškem prevodu Erwina Köstlerja) v oči bode mnogoterost tehnik, perspektiv, pripovednih niti in form.

Kar je bilo, ni bilo, ni bilo / kot prozorna mreža, / napeta čez morje

Nekatere stvari so tako grozne, da o njih ne moremo govoriti. Nekatere stvari so tako grozne, da jih ne moremo opisati z besedami. Nekatere stvari so tako grozne, da jih ne moremo gledati na slikah. In potem se je zgodil Maus. Strip o holokavstu.

Avtobus je bil mrzel in čisto prazen. Bil sem edini potnik. Šofer mi je jezno izročil vozovnico, brez besedice. Razumel sem ga; tudi jaz sem si znal predstavljati veliko prijetnejše preživljanje svetega večera.

Odločim se zgraditi obzidje. Iz banke vzamem petdeset tisoč novcev in z njimi kupim utrjevanje obrambne linije. Delavci pričnejo tolči s kladivi, iz visoke trave se na planoti počasi začne dvigovati zid. V redu bo. Izza reke se nepričakovano pojavi sovražnikov konjenik.

»Genialno,« je rekel. »Iz tega pa res lahko narediš dobro zgodbo.« »Se ti zdi?« sem dejala na videz zainteresirano. Ni se mi zdelo pomembno, ali mu je všeč ali ne. Vedela sem, kaj moram storiti. Ljudje vedno vemo, kaj moramo storiti.

Navsezadnje je literatura človeško dejanje, ne le regionalno ali nacionalno, pravi v Sloveniji živeči Saïd Khatibi, ki je med letošnjimi nominiranci za prestižno literarno nagrado IPAF, neuradno imenovano tudi »arabski booker«.