Smrt bližnjega

Slavospev selitvi

Urša Zabukovec

Nikoli nisem mogel razumeti, kako ima človek lahko rad svoje bližnje. Prav bližnjih, po mojem, ne moreš imeti rad. Rad imaš morda lahko le daljne.
Ivan Karamazov

Selitev je, tako pravijo, eden najbolj stresnih življenjskih dogodkov. Poleg ločitve in smrti bližnjega. V zadnjih enajstih letih smo se selili sedemkrat, v povprečju torej enkrat na leto in pol. Od stresa že pojem slavospeve.

Akcija

Prvič iz Slovenije na Poljsko. Ta selitev je bila prva kardinalnejša ločitev od domačije, od kulture, v katero sem se rodila in prav zato verujoče menila, da je pravzaprav nekaj naravnega, tako rekoč v genih zapisanega, v telo všitega, nerušljivega, neizogibljivega. In to, kar se je zdelo všito v telo, se je začelo parati, ko sem v času doktorskega študija v Krakovu zanosila. Najprej sem začutila nelagodje: ne bi bilo treba prej končati študija? Se bo zavleklo? Kaj bo rekel mentor? Je to neresno? Iz mene je govorila slovenskost. Poljski kolegi so novico sprejeli bodisi z navdušenjem, bodisi kot nekaj samoumevnega, češ, pozimi pada sneg, mlade punce pa pač rojevajo, kajne, edinole v zdravstvenih ustanovah so padale pripombe: pri osemindvajsetih ste ujeli zadnji vlak, dekle. Za šolanje in služenje denarja imamo danes čas do smrti, za rojevanje otrok pač ne. 

Ta, prva selitev-ločitev je bila tako, vsaj na začetku, nepričakovana razbremenitev, pravo olajšanje. S hlač sem si, vsaj tako se mi je zdelo, otresla prah lastne preteklosti; a ta lahkost novega bivanja je postajala čedalje manj znosna, in to predvsem po zaslugi bližnjega.

Drama

Krakov je čudovito mesto: nad zemljo lepa arhitektura, pod zemljo več kot vabljivi bari, dobra glasba, omotični pogovori, zakajeni literarni večeri. Poljska specialiteta, ki to v resnici sploh ni, je grzane piwo, ja, čisto zares skorajda do vrelišča segreto pivo, začinjeno z malinovcem, klinčki in cimetom. Zgražali se boste in smejali, kot sem se jaz na začetku, a ko boste to pivo poskusili, se nad njim navdušili, se mu boste prepustili v kakšnem baru, najraje nekje v židovski četrti, denimo v Singerju, ta je bil eden mojih najljubših. A ko boste prišli domov, v kakršnem koli stanju že, se bo začela prigoda z bližjim. Zapustili ste življenje, kulturo in civilizacijo, prišli ste v objem doma, miru in tišine, a šele tam, prav tam vas vse mine: bližnji vam ne da spati, bližnji rogovili, nabija glasbo, se krohota, poje in pleše, vse, da le vi ne bi mogli spati. Na Poljskem sem prvič spala s čepki v ušesih. Pomaga, če bližnji ne pretirava. Če pretirava, vam ostane trkanje in razlaganje in prosjačenje. Naj glasbo ugasnejo, prilagodijo, utišajo, karkoli že. Ne utišajo je, niti česarkoli drugega ne. Sredi noči sicer vsi omagate, vi in vaši bližnji, a vam to ne pomaga kaj dosti, saj vas ob rani uri prek stavbe divje strese tramvaj, ki škripajoče utrujeno leze navzgor po Starowiślni, mimo pošte do Plant, tam pa na levo ali desno, samo naprej, v Stare Miasto, ne: tam naj bi bil raj za pešce. Tako meditirate v jutranji postelji, utrujeni od nočnega spanja; odločeni ste, da če je ponoči treba bedeti, boste to raje počeli za šankom. Konec koncev ste še vedno študentje – zakaj pa ne.

V drugem stanovanju, že nekoliko stran od ceste, kjer sva nato bivala kakšno leto, je nad nama živel mlad moški. Petindvajset, trideset? Večino časa je bil pri njem prijatelj in skupaj sta najino bivanje spreminjala v nekaj neznosnega. Cele noči se je vrtel tehno, ob njem pa sta, v neenakomernih razmakih, kričala: »Kurwa mać!« »Ale zajebiste!« »Łap go, łap go, kurdę!« Kaj sta počela? Kaj sta se šla? Računalniške igrice? Porno seanse? Na zvonjenje in butanje po vratih se je tip odzval, če se je, po petnajstih ali dvajsetih minutah – ko je bila kakšna pavza (v čem?) in je za hip zavladala relativna tišina, da je lahko slišal moj bes. Na pragu se je pojavil s flašo pira v eni roki in čikom v drugi ter mi dal vedeti, da ne bova našla kompromisa: »Do widzenia.« Nekoč sem v poslednjih živčnih krčih klicala lastnika njegovega stanovanja, a mi je ta zabrusil, da to pač ni dom za ostarele, da sicer lahko pokličem hišnika ali policijo, a ne bo haska, ker sem samo najemnica, poleg tega pa oh in sploh še tujka. Tralala. Takrat sem prvič – ponoči, ko so se stene tresle pod basi, ko so v najinem stanovanju odmevali vzkliki bližnjega, ko sem razmišljala, kaj mi je vsega tega treba – sanjarila o tem, kako bi imela pištolo, vstala, se oblekla, obula copate in se počasi, pri polni zavesti, s trepetajočim srcem, čakajoč na posebno snidenje, povzpela v zgornje nadstropje, potrkala, počakala, kolikor bi bilo treba, napela petelina in ga počasi, kot nekakšno spremljavo odpirajočih se vrat, spuščala … Bum! Bam. Fu! Obrnila bi se, za petinštirideset stopinj, proti stopnišču, odtavala navzdol, mirno in še vedno pri polni zavesti, s podivjanim srcem, zaljubljena v izid srečanja bi vroča padla na posteljo, že nekoliko ohlajeno, srce bi se počasi umirjalo, soba bi nemo počivala, okrevala bi po posilstvu bližnjega, stene bi mirovale, zazibala bi se v sanje pravičnega, končno, v miru, naj trajajo čim dlje. Ko bi me naslednji dan prišli iskat – pozno, vsekakor ne pred poldnevom – bi bila naspana in lepota sveta bi presijala vse katorge, ki bi mi grozile. Rada imam katarzične filme.

Selila sva se v manjši blok, v mansardno stanovanje, »da ja ne bo nikogar nad nama«. Pa je bila pod nama. Ženska zgodnjih srednjih let, željna veseljačenja. Ponoči sva tako spet poslušala glasbo, plese in strastne pijanske vzklike, največkrat slavospeve hrani: skoraj vedno so bili na mizi pierogi, mastno, polnjeno testo – kot prepoteno, zaudarjajoče človeško telo. A ta nesrečna prigoda ni trajala dolgo: kmalu smo postali trije, in stanovanje je poleg tega, da je bilo preglasno, postalo še pretesno.

Selili smo se, tokrat v še novejšo novogradnjo, novim bizarnim, novogradnji primernim dogodivščinam naproti. Spodaj je živela mlada družina, ki je pod našimi okni s kolegi pekla kiełbaski, popivala in nabijala glasbo pozno v noč, nad nami pa novovseljeni par, ki je pred spanjem, tam okrog polnoči, začel v steno vrtati luknje – na našo prošnjo, ali lahko to počno ob kakšni primernejši uri, so odgovorili: »pa saj samo luknjo vrtamo«, zjutraj ob šestih pa se je ženski del z visokimi petami štorkljaje odpravljal na delo. Nekajkrat se je zgodilo celo tako, da je bilo zgornje vrtanje uvertura v spodnje celonočno rogoviljenje z glasbo in krohotom, ki ga je kronalo jutranje zabijanje visokih pet v naše glave. Tu, v zadnjem poljskem bivališču, je bilo naše življenje v celoti podrejeno življenju bližnjega: je doma? Kdaj pride? Prazniki? Super, takrat nikogar ni, vsi bližji izpuhtijo k družinam, v gluhe poljske vasi. Vikend? Oh, ne. Živci, jok in škripanje z zobmi. Iz naših življenj sta izginili tako zavestna organizacija časa kot plemenita kaotičnost minevanja. Popolnoma nas je zasužnjil naš bližnji.

Zorela je želja po naslednji selitvi, tudi drugi otrok je bil na poti, za kapljo čez rob pa so poskrbeli londonski lastniki – ti so namreč bankrotirali (novogradnja na poljskem je bila, tako kot za mnoge druge Angleže, iskanje priložnosti srednjega sloja) in je bilo treba stanovanje prodati. Ko sta bila študij in porod za nami, smo se odločili za radikalnejši korak, sedem let mraza in krakovske zasmrajene kotline je bilo dovolj – nočno dogajanje, bari in čudovita literatura gor ali dol – za menjavo podnebja, kulture in jezika. Mehr Licht, je nekoč nekdo vzklikal pred smrtjo, mi pa pragmatično že veliko prej.

Western

Španija velja za drugo najglasnejšo državo na svetu, takoj za Japonsko. Kaj to pomeni, kakšni so bili kriteriji te ocene? Kriterijev še danes ne poznam, v več kot štirih letih življenja tukaj pa sem uspela izkusiti, kaj to pomeni v praksi. Španski bližnji je drugačen od poljskega. Španski bližnji je že v vsakdanjem pogovoru glasnejši, španskega bližnjega, še posebno če gre za Andaluzijca, se utišati tako rekoč ne da. V barih ni glasbe, ali pa je, pa se je ne sliši. Preglasijo jo gosti. Glasba je sicer, to je treba priznati, človeku prijaznejša kot na Poljskem: večinoma gre za špansko popso, ki, če imate srečo, celo nekoliko vleče na flamenko, kar pomeni predvsem to, da se stene zaradi nje ne tresejo. A v prvem stanovanju, spet nesrečni novogradnji, nas ni ubijala glasba. Živeli smo na vrhu klanca, ob cesti, ki je imela zelo romantično ime – če na hitro poslovenimo: kraljevska pot prenašalcev snega in ledu. V dobrih starih časih so po tej poti baje prevažali plošče ledu in snega s Sierre Nevade do morja, kjer so jih ribiči uporabljali za shranjevanje svojega ulova. No, zdaj se po tej kraljevski poti dan in noč furajo avti, skuterji in smetarji, kar je zelo nadležno predvsem ponoči, a kaj naj stori človek, čigar španski bližnji takrat šele zaživi? Poleg čepkov v ušesih sem začela spati še z blazino in plišasto žirafo na glavi; medlo sem slišala smetarje, okrog enih, pa morda še druge, pol ure pozneje, zaspala sem okrog dveh ali treh in potegnila tja do šestih, ko se je v klanec začel zaganjati prvi mestni avtobus: nora, razjarjeno grmeča pregreta spaka, čisto rdeča. Kraljevska pot pa taka.

Tako je bilo ob idealnih nočeh. Ob manj idealnih so me med drugo in šesto zbujali še otroci. 

Že v popolni zasedbi smo se selili par sto metrov niže: stran od glavne ceste, ob reko, v ultrastaro vrstno »hišo« v arabskem stilu. Poznate arabski stil? Arabska arhitektura je lepa, nenavadna, prava paša za oči, a ječa za telo. Njeno bistvo je, kar se mene tiče, pomanjkanje distance. Vse se stiska, vse se lepi, vse tesno sobiva, vi, če vam po žilah ne teče arabska kri, pa ne morete dihati. Albaicín, staro mestno jedro, kjer je vse v arabskih hiškah, uličicah, ovinkih, patijih, terasicah, in če se le da še na strmih pobočjih, kamor se celo poštarica lahko prebije le z motorjem, kjer je polno turistov, ki iščejo Alhambro, pod katero se, baje, prepredajo skrivni hodniki, je neverjetno doživetje, je potapljanje v tujost, so vzkliki in sanje in občudovanje … A to mora biti vse: sprehod in pivo in adijo, kaj več pa ne.

Naše novo bivališče sicer ni bilo v starem delu, so pa bile hiške zgrajene prav v tem stilu, prilepljene ena na drugo, pa še zgoraj je bilo kaj postavljeno, da bi ja bilo kar se da tesno. Tam so živeli stari ljudje. Res stari. Večina jih je tam živela od nekdaj. Mnogi so se tam rodili. Nekateri ti znajo povedati, kako so jih gradili, katera je bila prva in potem druga in tako naprej, o tem veliko pove tudi njihova notranjost, zidovi, ki so lahko zaobljeni ali ostri, ti so modernejši, pa strop in tla, ki so povsod kamnita, v vseh hišah, ki so tudi sicer brez ogrevanja, čeprav v zimskih nočeh Sierra Nevada prinese tudi minus, pa majhna okna, tesni patiji, kjer je temno, temno in senčno – vse z mislijo na poletno sonce, ki je od nekdaj največja nočna mora tukajšnje folklore.

Chisco, naš bližnji na desni, sicer mlajši, nekaj čez petdeset, živi sam, sam z vsaj desetimi mački, ki jih je, vsaj takrat, zadnjič hranil nekje okrog pol enih ponoči. Najprej je odprl sprednja, vhodna vrata, malo pokolovratil in se spet skril v notranjost svoje podirajoče se hiše, nakar je nekoliko pozneje stopil ven zadaj, na terasi, kjer so znano zaškripala vrata, in tedaj si vedel: ura je približno ena. Tudi če sem kdaj po naključju že spala, me je to zbudilo. Na drugi, levi strani, se je na nas lepila Maruja, skoraj devetdesetletna starka z epilepsijo in psičkom, ki je, kadar je ona po napadu obležala na tleh, znal pritisniti na nekakšen gumb, ki ga je nosila na vrvici okrog vratu. Maruja je bila zanimiva starka, ki je imela zelo rada otroke, sploh zato, kot je rekla, ker jih sama ni imela, ki si je marsikaj domišljala, še več nenavadnega govorila, predvsem pa je zelo malo spala. Zjutraj okrog petih si včasih lahko slišal, kako na svojem patiju z nečim drgne po steni, se ukvarja s svojimi ptiči, toči vodo in napaja svoje rastline. Nič nenavadnega, kajne, a ker so hiše stare, ker je vse zlepljeno in povezano in spojeno in združeno med sabo, se pretaka vse: energija in zvok in razpoloženje. Poleg bližnjih pa smo ljudje v svojem zemeljskem bivanju obsojeni še na čas, na mesece: nekateri so za bivanje v Španiji znosnejši, drugi manj. Najhuje je spomladi in zgodaj poleti, takrat vse zaživi in se neustavljivo razbohoti, tudi hrup: maj, junij in julij. Začnejo se fieste na bazenih, ki so čisto netajkunski dodatek andaluzijskih domov, opogumijo se mački in psi, ljudem se ne spi, sploh za konce tedna in praznike, ki jih je tu, vsaj v moji percepciji, največ na svetu, v neposredni bližini je hribček, na njem vila za posebne goste, tam se glasba vrti, plešejo in poročajo se, vsaj do enih ponoči, če ne dlje, taka so dejstva, taki so vaši bližnji, ki znajo uživati življenje in niso taki aguafiestasi kot vi.

Naše življenje se je obrnilo na glavo: vstajali smo ob osmih, se ob devetih komaj nalimali na vrata šole – bizarno, kajne, a zdaj, ko veste, kaj se gredo španski bližnji ponoči, razumete, da začenjati prej kot ob devetih pač ne gre –, čez dan smo tisti, ki imamo to veliko srečo v nesreči, da nimamo redne službe, da smo prekarci, lahko spali siesto, hvala bogu zanjo, ponoči, ko so otroci spali, pa smo delali ali tavali po bližnjih barih, na koncu pravzaprav samo še to, saj se nam zaradi dolgotrajne prisilne nespečnosti pred drugo v posteljo pač ni šlo. Nima smisla. A to sploh še ni vse.

Grozljivka

»Vse« se je začelo, ko se je v stanovanjce nad nas vselila mlada punca Alina. Dvajset let? Več? Težko. Pravijo, da je študirala fotografijo. Žuriranje ji je vsekakor dobro šlo. Začelo se je kar na polno: na štiriinštirideset kvadratov se je ob desetih zvečer zbasalo petnajst ljudi, ki so, kot je to za zabavo načeloma normalno, pili in kadili, nabijali glasbo in se veselili … Spodaj smo skušali spati midva in trije otroci. Prvi upi na kakršenkoli plodovit dialog so se razblinili, ko mi je okrog pol enih ponoči, ko sem jo šla prosit, naj nehajo noreti, rekla: »To je moje stanovanje, jaz plačujem najemnino, kar pomeni, da v njem lahko počnem, kar hočem.« Če malo letom primerno ponergam: kako so vzgajali nas, da nismo živeli s tako čudovito logiko? Kje se je zalomilo?

A naj se vrnem v sedanjost: kako mlademu človeku dopovedati, da kljub polnemu lastništvu, kljub doživljenjskemu kreditu, kljub vsem plačanim najemninam v stanovanju sredi mesta ne more početi vsega, kar hoče, kar ga vabi in skuša? Tu sploh ne gre za zakonske ali kakršne koli drugačne omejitve, tu gre za … Za kaj sploh gre? Za to, da sem očitno padla z Marsa, kjer je, jasno, vse drugače. In da se Zemlja pač vrti po svoje. Nemočna sem. Ujetnik bližnjega, bližnje. O njej sem nehote, tako rekoč prisilno vedela vse: kdaj se zbuja, kdaj hodi spat, kdo hodi k njej na obisk, o čem se pogovarjajo, kako z njo ravnajo njeni fantje, kako se ona odziva in kako pogosto jih menja. Čakala sem vikende: če bo kam šla, bo siesta rajska, če bo doma, bo vse skupaj živa katastrofa. Po daljši taki katastrofi pa obup: spet so se pojavile stare misli. Film v glavi. Star scenarij o pištoli. Ko ležim v postelji in je zgoraj norija, zvonjenje, prestavljanje omar, kriki, glasba, skakanje, smeh, ko ne morem spati, ura je pa ena dve tri ponoči, se vidim, kako bi imela pištolo, kako bi se oblekla, počasi, zbrano, kam bi dala to pištolo, da se ne bi svetila v mesečini in privabljala nevabljenih pogledov, kako bi se povzpela po nizki stopniščni strmini proti tej naši bližnji, kako bi pozvonila in bi zapadla mrtva tišina, kako bi  se odprla vrata, ne takoj, a bi se, zagotovo bi se, in kako bi sprožila – a ne, tokrat ne naravnost, v prsni koš, glavo ali srce, ne, tokrat bi letelo v levo stopalo …

To mi je dalo misliti: zakaj v nogo in ne v kaj vitalnejšega? Če malo pomislim, vem, da zaradi otrok: če to naredim, jih bom izgubila. A to je racionalizacija. Gre za nekaj bolj prvinskega. Noga je vzniknila nekako intuitivno, hkrati s sanjarijo o pištoli. Tu mi pride na pamet še nekaj, kar sem nekoč brala, a niti ne vem, ali je res: brala sem, da je pri Judih tako, da ne moreš postati sodnik, če nimaš otrok. Vem, da se mi je že takrat zdelo globoko smiselno, in sicer prav zato, ker (še) nisem imela otrok in je moj odnos do sveta in vsega, kar me je v njem motilo, utelešala izjava: »Jaz bi to vse prepovedala.« Ko dobiš otroke, postaneš pravičnejši, kar ne pomeni nujno tudi prizanesljivejši, otroci te v nekem smislu oropajo egoizma, ki ni nič drugega kot sveto prepričanje, da si popek sveta. Svet se, vsaj do neke mere, neha vrteti okrog tebe, kot da bi se ustavil in končno šel svojo pot, zato ga vidiš bolj jasno, od zunaj, čeprav si v resnici globlje pogreznjen vanj. Kljub neznosnemu hrupu, ki ga je zganjal bližnji, njegovi absolutni ignoranci in neposlušnosti, se mi je strel v levo stopalo zdaj zdel čisto zadostna kazen zanj. Šepavost kot znamenje, kot večni spomin na samovoljno kaljenje vesoljnega reda in miru.

Filmsko pištolo sem pokopala, ko sem končno dojela, za kaj pri tisti anekdoti o judovskih sodnikih, za katero sploh ne vem, ali drži, pravzaprav gre, in se je rodila ideja po novi selitvi, sedmi po vrsti. Sedem je pravljična številka. 

Pravljica

Ko zdrsnejo mimo zadnje hiše zadnjega naselja, se še nekaj časa pelješ. Svetilke postajajo vse redkejše, šibka svetloba se kmalu izlije v temo. Ostanejo samo še zvezde. Makadam, podrto drevje, nasadi – pomarančevci, oljke, kakiji. Čez cesto skakljajo žabe: dež bo. Ugasnejo žarometi. Tiho je. Nikogar ni, nihče se ne lepi nate, od daleč diši japonska nešplja. Lahko dihaš. Prvi bližnji so skriti, redko se jih sliši, morda čez dan, za vikende. Ne veš, kdaj gredo na stranišče, ali imajo goste, kdaj hodijo spat, kakšna glasba jim je všeč, ali radi zabijajo žeblje. In gladko vseeno ti je.  Niti poštar vas ne obišče. Kar vidiš, ko sonce vzide, so rastline in živali: psi, maček, gekoni, nekaj podobnega zajcu, kača. Prvič sem v rokah držala žabo: mrzla je, a suha, z nagubano kožo, boji se me. Ob navalu poguma skoči, z višine, nič se ji ne zgodi, pobegne v svoje zelenje. Moj tek po hribih je zdaj samoten, niti sledu o bližnjem, ne potrebujem več male napravice, nočem glasbe, spodbujajo me zvoki vetra, arome trav, psa, ki nista naša, a me zvesto spremljata. Ponoči me greje tema, črna in gosta, da bi jo rezal kot domačo čokoladno torto – zadnje žive luči so daleč, ne dosežejo me. Oddaljeno lajajo psi, pod luno, ki nemo sveti, neumorni veter prede uspavanke. Gledam čepke, primem jih, stisnem v pest. Ja, selitev je pravljična: je ločitev od mesta, je smrt bližnjega brez streljanja. Pravljica pa je dom, je vrnitev, če ne v svojo kulturo, pa v naravo, ki je kljub geografskim različnostim ena sama. Ki si jo nekoč poznal, vsaj malo, za silo. Začutiš stare šive v telesu. In prah, ki ni do konca odpadel s hlač, je bil preveč zažrt. Kot da bi bil izlet v svet, med bližnje, le nekakšna raztegnjena pomota, večletna nočna mora, tavanje zablodelega.

Bližnji me ne moti, če je na varni razdalji. Te besede zdaj zvenijo kot zloglasni zidovi, kot bodeče žice. To, kar veje iz mene, je nekoliko spreobrnjen, posodobljen, nemetafizičen karamazovski punt. Notranja, čisto fizična averzija do bližnjega. Ki ima, če jo merimo z aktualnimi liberalnimi vatli, verjetno kar nekaj lastnosti fašizma.

Po smrti bližnjega je čas za sedmino. Za topel kruh, dobro vino. Nisem sama, nismo sami: ob kaminu nam delajo družbo piščančki in račke, ki so nekje na poti od puha k perju, zato jih ponoči zebe in jih pred stihijami poznojesenske narave skrijemo k sebi, v dom. In oni so nam hvaležni. Živali zaspijo ob spodobni uri, živali so nevsiljivo nerazumljive, skromne, brez sofisticirane logike. Živali niso naš bližnji, tako kot to niso tisti, s katerimi živimo; oboji so naši drugi, bolj ali manj oddaljeni, v nobenih od njih ni nič bližnjega, in to je pomembna razlika; oddaljene imaš lahko rad, z daljnimi drugimi se da sobivati, kar življenje – prav zaradi večne medsebojne izmuzljivosti – spreminja v prijetnejšo, smiselnejšo zgodbo, v pravljico z intuitivno, ne izprijeno logiko. Slednja je namreč domena bližnjega, s katerim sva se, ko me je srečala pamet, ločila brez nasilja, tako rekoč sporazumno. Brez prepovedi približevanja.

O avtorju. Urša Zabukovec (1980, Ljubljana) je leta 2005 diplomirala iz primerjalne književnosti in ruskega jezika s književnostjo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, leta 2011 pa doktorirala iz ruske filologije na Jagelonski univerzi v Krakovu. V letih od 2001 do 2005 je učila ruščino slovenske poslovneže, v študijskem letu 2009/2010 je na Jagelonski univerzi predavala Dostojevskega. Objavlja doma in v tujini, zanimajo jo … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Sneg

    Tina Bilban

    Pod taktirko otrok in mladih se (še) ne dogajajo spremembe, ker nimajo moči, možnosti, da bi se. Se pa v njihovem odnosu, dialektiki in dejanjih kažejo možnosti, da bi se.

  • Kraja

    Urša Zabukovec

    Od nedolžne otroške kraje sladoleda, ki nikomur ne škodi, do prikrite in legalizirane birokratske kraje na ravni države, ki nikomur ne koristi.

  • Sinovi

    Urša Zabukovec

    Ne vem, kako se je začel pogovor, niti koliko sem bila stara, vsekakor sem bila še otrok, hoditi sem morala v osnovno šolo, vse skupaj pa … →

Izdelava: Pika vejica