Romantiziranje samomora

Žiga Valetič

Slovenija je v segmentu samomora med mladimi še vedno v svetovnem vrhu, medtem ko samomorilnost pri starejših generacijah v zadnjih letih končno upada. Podatki v zvezi z mladostniki so dodatno zaskrbljujoči, če upoštevamo, da se samomori starostnikov zgodijo na štiri ali pet poskusov samomora, pri mladostnikih pa je to razmerje tudi ena proti sto ali celo več. In čeprav so razmisleki mladostnikov o vseh velikih temah hitri, to še ne pomeni, da jih ne gre vzeti resno. Mladostniški razmisleki o samomoru so namreč hitri in površni tudi zato, ker se odrasli z njimi ne pogovarjamo o tej témi. 

Zrelostni test

Naslov letošnjega maturitetnega eseja Samomor kot izhod iz kolesja sistema vsebuje nekaj tendencioznih predpostavk, s katerimi na individualni ravni ne zna pomesti niti večina učiteljev, ki bo napisano ocenjevala. Naj že takoj razčistim – tema samomora je več kot primerna, potrebna in zaželena, sam naslov pa je izrazito deplasiran, da ne rečem ciničen. Stroka je formulacijo naslova utemeljevala, češ da gre (1) za zrelostni test in (2) da se naslov nanaša izključno na lika v izbranih romanih. Vprašanje življenja in smrti, ki ga vzbuja tako tendenciozen naslov, v resnici ne more biti niti stvar testa niti ocenjevanja. Stave so previsoke. Prva reakcija slehernega dijaka je bilo vprašanje, ali naj izhodiščno tezo zavrne ali sprejme, na koncu pa se je večina odločila, da bo pač razpredla nekakšne dokaze o tem, da je bilo čtivo zares prebrano. Šolski sistem [sic!] jih je navadil na ciljno usmerjenost, zato jim v resnici ni bilo dosti mar, kaj so pisali. Nekaj pritožb in ugovorov je priromalo domov, sistemu pa jih ni izrekel tako rekoč nihče. Zakaj bi komplicirali, če je treba pri pisanju eseja zgolj dokazati tehnično korektnost. Manj ko bo pisanje osebno, bolje bo, Michel de Montaigne, izvirni kovač literarne vrste »esej«, pa se že obrača v grobu.

Samomor ne predstavlja le izhoda iz nekega (družbenega) sistema, temveč predstavlja izhod iz popolnoma vsega. Iz vseh sistemov in nesistemov. Iz življenja v celoti. Enkrat za vselej. Razen za tiste, ki verjamejo v karmo ter v ponovno rojstvo v boljši družbi, v boljšem času, v boljši družini in v boljši šoli. Boleče lahkomiseln je predvsem namig naslova, da je lahko misel na samomor  družbenokritična … ali da pač ni. Vsak, ki je v roke kdaj vzel kakšno strokovno knjigo o samomorilnosti v sodobnem svetu, ve, da se samomor pojavlja v mnogih oblikah, situacijah in s kompleksnimi razlogi, kar sicer nakazujeta tudi oba romana, toda samomori na daljici Alamut – Krasni novi svet predstavljajo izredno ozek spekter bistveno širšega fenomena, lahko bi celo rekli najbolj populističen in politično korekten vidik sodobne samomorilnosti: moške teroriste in izgubljene ženske, ki jim sledijo, ter utopiste, vredne večinskega posmeha.

Odzivi na maturitetno nalogo so bili burni in so naplavili precejšnjo zmedo. Slavisti so poljubno prožni ali trdni, kakor jim pač ustreza. V enem trenutku zagovarjajo izbrani naslov kot nanašajoč se na izbrana protagonista, v drugem trenutku pa izhodišče samomora navajajo kot možnost za širši razmislek. Oboje žal ne gre. Širši razmislek bi moral govoriti še vsaj o evtanaziji, duševnih motnjah, odvisnostih, socialno-ekonomskih razlogih, zlorabah itd., tega pa zgodbi zares ne vsebujeta. V veliki večini primerov je samomor najprej individualna tragedija, potem družinska in šele na koncu družbena (in ne obratno). Ljudje, ki se poklicno ali pač aktivistično ukvarjamo s »preprečevanjem samomora«, tega ne počnemo zato, ker bi verjeli, da »se samomora ne sme delati«, temveč zato, ker je samomor skoraj vedno tragedija. Kot so pravilno ugotovile dežurne strokovnjakinje, ki so se kmalu oglasile, je komunikacija samomora v javnem prostoru, kamor spadata tudi šola in matura, občutljiva stvar.

Molk in romantiziranje

O večplastnem fenomenu samomora znotraj šolskega sistema komaj kdo odpredava kakšno uro, denimo ob literarnih zgodbah, ki jih navrže kurikulum, ali pa pač v akutnih situacijah, kakršen je bodisi samomor v razredu ali v družini sošolke ali sošolca – in še celo takrat se učitelji (ki se niti sami niso imeli priložnosti poučiti o temeljnih dejstvih, povezanih s samomorom) ponavadi umaknejo in pokličejo psihologa ali suicidološkega strokovnjaka. Stvar ni lahka – moreča je in kompleksna –, zato družba v sistematičnem smislu ne upa, ne zna in ne prihaja dijakom naproti s primernim znanjem in občutljivostjo. Izoblikovanje idejnih temeljev je namreč sestavni del psihofizičnega razvoja, ki se vzpostavlja vse do poznih najstniških let. Čeprav se bo kasneje morda vse še nekajkrat spremenilo in postavilo na glavo, se bodo te spremembe odvile prav na podlagi začetnega stanja, ki se je gradilo skozi naše otroštvo in mladost.

Vsi smo bili najstniki in od blizu poznamo črnogledost, uporništvo in tudi vnebovpijoča hrepenenja, ki človeku ne dajo ne živeti ne umreti. Toda po splošnem mnenju imajo samopoškodovalni trendi med mladimi, povezani z emo glasbo z začetka tisočletja (ta pa se je začela že z našim goth-darkerstvom tik pred razpadom Jugoslavije), predhodnika že v Goethejevem Trpljenju mladega Wertherja. Po izidu tega romana, enega prvih nazornejših primerov romantičnega nihilizma, naj bi se samomorilski virus med boemsko mladino razširil po Evropi in tudi širše (čeprav je šlo pri tem nemara za prenapihnjena medijska poročila brez prave osnove).

Na malo drugačen in tudi malo podoben način kakor Romeo in Julija je bil Werther razočaran v ljubezni, le da imamo pri Shakespearjevih ljubimcih iz Verone opravka s samomorom iz afekta, ta pa je dramsko privlačna – spomnimo se denimo Košakovega filma Outsider –, a v statistikah izjemno redka oblika samomora. Četudi je vsak samomor edinstven, v veliki večini primerov govorimo o dejanju, ki ga spremljajo dolgotrajno trpljenje, večkratni premislek, depresija in alkohol. Prav nič romantično, torej. Edina nepredvidljiva stvar v statistikah je to, da poskuša narediti samomor trikrat več žensk kot moških, na koncu pa je osemdeset odstotkov samomorilcev moških (razen na Kitajskem, kjer naredi samomor več žensk kot moških). Spet brez romantike.

Trpljenje mladega Wertherja nikakor ni bil zadnji primer, ko so mladi množično posnemali samomorilno vedenje, ki ga je plasiral kulturni milje. Med bolj razvpitimi je bil samomor Kurta Cobaina, različne raziskave pa so pokazale, da je v dneh in tednih po tem, ko se je travmatizirani rock zvezdnik ustrelil s puško, povsod po svetu sledil val najstniških samomorov, z izjemo krajev in dežel – takšna je bila denimo Avstralija –, kjer so o žalostnem dogodku poročali senzibilno in so poudarili, da gre tudi za družinsko tragedijo in da je imel pevec za sabo dolgo preteklost omamljanja. 

Objektivno, uravnoteženo poročanje o samomoru je v dobi družbenih omrežij dodatno oteženo, saj se mimogrede zgodi, kar se je v Sloveniji pripetilo kar dvakrat v nekaj letih: najprej žalostni primer ravnatelja, ki je nekaj dni po tem, ko je medijska javnost z vsemi štirimi pograbila posnetek, ki so ga naredili dijaki, storil samomor, nedavno pa so se mnogi v živo naslajali in/ali zgražali nad pretepanjem fanta, ki sta ga vrstnika potolkla do smrti. Zaradi vsega tega je šolski razmislek o samomoru in tudi o medijih vsekakor potreben, opraviti pa bi ga morali najprej starši, učitelji, politiki in mediji, zatem pa seveda tudi mladež.

Krasni odrasli svet

Sistem, iz katerega izstopajo teroristični skrajneži, ko se razstreljujejo z mislimi na nebesa, polna devic (Alamut), je le življenje sámo. Islam so imeli tukaj in islam bodo imeli »tam«, ta sistem se zanje torej ne bo spremenil in si niti ne želijo, da bi se. Na drugi strani John v postapokaliptični fikciji Krasnega novega sveta pride do dna vsem družbenim sistemom, in namesto da bi v tistem trenutku bodisi našel sebe ali pa se prilagodil, kot to naredi večina, se odloči za tretjo možnost in s samomorom izstopi predvsem iz kletke lastne duševnosti. Njo je toliko zaklenila družba kot tudi on sam. Pričakovati, da bo generacija osemnajstletnikov večinsko zmožna razločevati med tem, kaj je v življenju družbenega in kaj individualnega, je, milo rečeno, naivno. Mladostniki v hormonsko občutljivih letih pijejo optimizem in vedrino iz širše družbene klime, ta pa v praksi ni v razcvetu in učitelji se tega zavedajo. Tisto, kar bi mlade ljudi odvračalo od misli na samomor, so priložnosti za študij, za delo in za ustvarjanje družine, ne pa individualne intelektualne sposobnosti pri razvozlavanju pojava, ki slovensko družbo najbolj bremeni prav v tej starostni skupini in ga ni uspela razrešiti tako rekoč nobena generacija pred njimi. Maturantom smo torej zastavili uganko, ki je niti sami nismo bili zmožni razrešiti.

Še en primer ponesrečene komunikacije samomora tej specifično občutljivi skupini  je nova televizijska serija 13 Reasons Why, ki jo je to pomlad izstrelil Netflix in ki skozi trinajst delov obdeluje dejavnike, ki so doprinesli k temu, da si je srednješolka Hannah vzela življenje. Vsekakor velik preskok od denimo Beverly Hills 90210, ki je mlade navduševal pred četrt stoletja. Trinajst razlogov, ki so posneti po istoimenskem romanu, je sicer dramaturško spretno izbranih – od ljubezenskih težav do vrstniškega posmehovanja in zaničevanja ter pomanjkanja družinske komunikacije –, težava nadaljevanke pa je v notranji protislovnosti, saj po eni strani iskreno prikazuje najstniške težave, ki se včasih kopičijo in kopičijo, na drugi strani pa samomor romantizira na akcijski ravni (celotna kolobocija s posnetki).

Prebuditev javnega prostora

Edini pozitivni vidik zadnjih dogodkov vidim v tem, da je neskončno veliko odraslih ljudi čez noč pomodrelo in začelo javno razmišljati o fenomenu, ki človeštvo spremlja že od nekdaj. Trenutek se je zgodil spontano, kar je najmanj tako dobro kot vsakoletni deseti september, ki ga Svetovna zdravstvena organizacija načrtuje kot svetovni dan preprečevanja samomora in ob katerem večina televizijskih gledalcev ob slišani morbidni besedi samomor preklopi TV-kanal na kaj bolj vedrega. Aktualni odziv v medijih in na družbenih omrežjih dokazuje, da nam sicer ni vseeno, da pa tega v praksi zaenkrat še ne udejanjamo dovolj. Ne na mikro ne na makro ravni. Ker ne znamo. Ker med drugim podcenjujemo javne delavce, ki se na tem področju trudijo iz dneva v dan, iz leta v leto, z ozkogledim kritizerstvom pa zaviramo tudi javno razpravo o možnosti evtanazije.

Suicidologinja Onja Tekavčič Grad je o dejavnikih, ki pogosto spremljajo slovenske samomore, pisala že leta 1995, sam pa sem jih obravnaval v knjigi Samomor – večplastni fenomen. Eden od njih govori o tem, da se primerjalno nadpovprečno število tukajšnjih samomorov zgodi v reakciji na okolje, češ, »Ubil se bom, da jim pokažem. Bodo že videli!« In natanko iz te premise je sestavljen velik del naslova Samomor kot izhod iz kolesja sistema. Čeprav bi snovalci naslova lahko domnevali, da bo večina dijakov skušala artikulirati zavrnitev izhodiščne teze, je treba reči, da izbrana protagonista tega niti ne omogočata. Implicirano vprašanje »Ali pomeni samomor izhod iz družbenega sistema?« pač ne ponuja zares zadovoljujočih odgovorov. In še en zanimiv dejavnik najdemo med razlogi za slovensko samomorilnost, to pa je, da agresijo ponavadi obračamo navznoter, namesto v konstruktivni upor.

Veliko vprašanje je torej, koliko maturantov je iz dane naloge izluščilo prav takšno rešitev. Verjetno komaj kdo. Sistemu se pač ne upiraš, saj te ob tem, kot kažeta primera iz naloge, čaka pogubitev.

O avtorju. Žiga Valetič je pisatelj, scenarist, publicist in grafični oblikovalec. Med leti 1998 in 2006 je prevedel več knjig mistične poezije. Publicistične tekste s področja popularne kulture in umetnosti za Poglede, revijo Bukla, revijo Ekran, spletni Odzven ter revijo Viva. Je avtor dokumentarnih filmov o slovenskem stripu ter o časopisu Pavliha, dejaven pa je tudi kot scenarist za igrane filme (Stvari, … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zreli maturanti, nezreli študenti

    Sonja Merljak

    Maturanti, ki razmišjajo o samomoru, in študenti, ki ne znajo postavljati vejic – kaj pomeni zrelost in kako jo izobraževalni sistem sploh spodbuja?

  • Ruski človek, francoski pisatelj

    Ana Geršak

    Na račun železne zavese je Zahod dolgo poveličeval disidentsko literaturo, ki je vzhodnoevropske sisteme predvsem obsojala; Makinov roman ponuja v tem smislu svojevrstno tretjo pot.

  • Vsak čas je po svoje nasilen

    Ana Geršak

    Maturitetni dijaški intervju z Andreïjem Makinom — Človek, ki pripada eni sami kulturi, si domišlja, da ga ta kultura povsem predstavlja, da v celoti uteleša njegov jaz. Toda soočenje z drugo in drugačno kulturo človeka spremeni, tako kot jezik.