Dolžina časa

Povabila me je pesem.
Naj sedem, je rekla in natočila.
Govorila sva brez zadrege, brez vznemirjenja, 
počasi, v ritmu srkanja čaja.
Njen dom je bil v tistih trenutkih od obeh.
Hvaležen sem ugriznil v jabolčno pito,
in ko sem si potem zaželel cigarete,
se je misel blago razdimila.
Na steni je visela slika koroškega slikarja,
melanholično nežna –
od opečnate do barve pomladnih popkov
so v sobo tekli letni časi.
Kramljala sva, stara prijatelja,
a pretresljive zgodbe so bile ta dan nevidne,
pod sleherno besedo je molčalo upanje.
Potem sva se šla kopat, pesem in jaz.
Na obali pod koprenastimi oblaki
sva se razprostrla po skalah.
Nisva bila tiho niti nisva govorila.
Vsak je delal svoje in vse sva delala skupaj.
Morje je blago pljuskalo ob obalo,
jutri naj bi se poslabšalo vreme.
Plavala sva in se smejala.
Prosti slog je bil bolj prost od kravla.

Naslednjič sem povabil pesem k sebi jaz. 
Prekolesarila sva se.