Razmislek o kritiki in kritiku v literarnih »vaseh s Facebookom«

Dinko Kreho

Tema »kritikove odgovornosti«, ki bo uokvirjala to razpravo in tiste, ki sledijo, je zastavljena dovolj široko, da jo lahko kontekstualiziramo in razumemo na številne načine. Moja predstavitev bo poskušala temo obravnavati z vidika malih literarnih in kulturnih področij. Verjamem, da bodo naši kolegi iz Slovenije seznanjeni s splošnim vprašanjem, »kako pisati kritiko v majhnem okolju«, saj je, kolikor mi je znano, topogosto del tukajšnjih razprav. Podobna vprašanja prav tako niso redka v sosednjih državah. Vendar pa so poskusi bolj temeljitih razprav o posledicah te »majhnosti«, še posebej tisti, ki bi upoštevali sodobni družbeni in tehnološki kontekst, še vedno manj pogosti, kot bi pričakovali.

Če črpamo iz znanega (in nekoliko trendovskega) teoretskega okvira Pierra Bourdieuja, lahko literarno polje definiramo kot skupek odnosov med predstavniki, kot so pisatelji, založniki, kritiki idr. v skupnem prostoru s posebnimi pravili. Literarno polje je kompleks, iz katerega izhajajo literarne prakse in znotraj katerega so urejene. Vendar pa, kot lahko vidimo v primeru držav bivše Jugoslavije, vprašanje, kje se literarno polje začne in konča, nima nedvoumnega odgovora, saj je izraz lahko nejasen. Čeprav države Hrvaška, Srbija, Bosna in Hercegovina ter Črna gora ne delijo skupnega institucionalnega okvira, predstavlja literatura, napisana in objavljena v teh štirih državah, v mnogih pogledih skupno literarno polje. Med drugim si denimo delijo vzajemno razumljiv jezik in število literarnih nagrad za knjige, ki so v njem napisane. Poleg tega nekatere institucije iz teh držav redno sodelujejo pri financiranju literarnih dogodkov in knjižnih objav preko meja (denimo več hrvaških kulturnih ustanov v Bosni in Hercegovini ter Srbiji, ki so aktivne med drugim tudi na literarnem področju, je delno financiranih prav s strani hrvaške države). Navsezadnje so bile vsi štiri omenjene države skupaj s Slovenijo, Makedonijo in nekdanjo avtonomno pokrajino Kosovo, zdaj republiko, del širšega kulturnega področja socialistične Jugoslavije in si zato delijo skoraj pet desetletij »literarnega življenja«, če uporabim izraz iz socialističnih časov. Tudi po nasilnem razpadu Jugoslavije in vojnah v devetdesetih letih še vedno obstajajo odnosi in predstavniki, ki jih – nas – združujejo, četudi se institucije po svojih najboljših močeh trudijo, da bi to preprečile. Zato verjamem, da lahko upravičeno govorimo o post-jugoslovanskem literarnem področju kot enem od možnih okvirov razmišljanja.

Za namen te predstavitve predpostavimo, da delovanje na majhnem literarnem področju v našem primeru pomeni delovanje v literarnem okolju periferne ali provincialne države. Države bivše Jugoslavije so ne samo fizično, ampak tudi simbolno »majhne«: zasedajo evropsko politično in kulturno pol-periferijo, hkrati pa spadajo v t.i. »postsocialistični« svet. Postjugoslovansko literarno področje igra, tudi če pogledamo celoto, s hegemonskega zahodnega vidika precej obrobno vlogo, tako v literaturni kot tudi v drugih sferah. Zato se osredotočam na položaj, v katerem se literarni kritik najbrž znajde, ko dela v eni od postjugoslovanskih držav; te bom obravnaval kot zamenljive, vendar bom hkrati skušal poudariti tudi nekatere ključne posebnosti in razlike, ki jih ločujejo med sabo. Kako se tako splošno vprašanje, kot je razmerje med kritiko in odgovornostjo, predstavlja za artikulacijo v tem posebnem okolju?

V majhnem literarnem prostoru vsi poznajo drug drugega. To ni le stvar osebnih poznanstev, ki jih ponavadi ni mogoče ločiti od strokovnih zvez: vsakdo dela, je delal ali bo na neki točki delal z vsakim. Večina predstavnikov področja pogosto prevzame več vlog – pisatelji bodo delali kot uredniki, uredniki se bodo poigravali s kritiko, kritiki se bodo preizkusili v založništvu in tako naprej. Literarni kritik bo delal tako z ljudmi, ki jih najverjetneje pozna osebno, kot tudi z ljudmi, na katere je strokovno vezan preko različnih kanalov. Toda najpomembnejše: kritik bo moral na neki točki o njih tudi pisati. Nekoliko vulgaren, ampak klasičen primer je recenziranje dela avtorja, ki bi lahko v bližnji prihodnosti odločal o tem, ali bo tvoje lastno delo objavljeno (denimo kot član uredniškega odbora ali žirije strokovnjakov, ki odloča, katere knjige bodo dobile finančna sredstva). Drugi primer je, kako obravnavati delo kolega, ki vas podpira in promovira, pa vam ni všeč: lahko ga prezreš, kar je samo po sebi zgovorno, ali pa izraziš negativno mnenje o delu nekoga, ki naj bi bil »na tvoji strani«. Pomembno je poudariti, da je v državah bivše Jugoslavije, z delno izjemo Slovenije, ki se je v t.i. »tranziciji« odrezala nekoliko bolje, institucionalna infrastruktura za kulturo in literaturo propadla. Inštituti, kulturni centri, založbe in publikacije, kot so številne »recenzije za socialne in kulturne izdaje«, ki so nekoč oblikovale bogato in živahno literarno pokrajino socialistične Jugoslavije, so bile v kapitalizmu in s strani kapitalizma ostro napadene. Seveda v odsotnosti ustrezne logistične podpore osebne povezave prevzamejo še pomembnejšo vlogo.

V takšnem okolju delo kritika vključuje navigacijo skozi zapleteno mrežo medosebnih razmerij, vključno s stalnim pogajanjem o svojem lastnem položaju. Zaradi sodelovanja v literarnem prostoru bo kritik vedno znova izpostavljen delovanju različnih politik prijateljstva in sodelovanja. To se kaže predvsem kot ponotranjenost namesto kot zunanji pritisk. Refleks samocenzure se tiho ustali in lahko se zgodi, da ga začnemo upravičevati, še preden se ga zavemo. Tu pridemo do prve možne opredelitve odgovornosti v takem položaju: biti odgovoren pomeni boriti se proti samocenzuri. Pesnik Marko Pogačar se je v intervjuju s soorganizatorji tega dogodka, LUD Literatura, pogovarjal o kritiški proizvodnji na Hrvaškem in predlagal razlikovanje med amatersko in profesionalno kritiko kot možno usmeritev v raziskovanju tega gradiva. Pri tem se »amaterizem« in »strokovnost« ne nanašata na to, ali je nekdo kritik za »polni delovni čas« – tako in tako nihče ne plačuje svojih računov izključno z literarno kritiko –, ampak na različno samodojemanje in odnos do lastnega položaja in dela. Če sledimo Pogačarjevi kategorizaciji, lahko predpostavljamo, da je določevalna značilnost »strokovne« kritike prav njeno zavestno zavračanje podleganja inerciji majhnega okolja. To ne pomeni, da je »amaterizem« nujno oportunizem, ne; »amaterski« kritik ponotranji osebne in medosebne politike, ki jih obkrožajo, in se vzdrži kritične refleksije o teh procesih in sprejme svoj navidezno naravni položaj v literarni dinamiki.

Vzpon družbenih omrežij in spleta 2.0 v zadnjem desetletju je imel vedno večji vpliv na sestavo samega področja literature v postjugoslovanskih državah. Največje in najbolj priljubljeno družbeno omrežje, Facebook, igra vse pomembnejšo vlogo ne samo v (ponovnem) kartiranju, ampak tudi v oblikovanju razmerij moči in medosebnih mrež na literarnem področju: mehanizmi odnosov, prijateljstva, povezave, antagonizmi, simbolni in realni dolgovi vedno znova postanejo vidni skozi njegovo delovanje. Ti mehanizmi vse bolj prevprašujejo iluzijo razkoraka med zasebno in javno sfero. Marshalla McLuhana koncept globalne vasi je bil uporabljen za opis svetovnega spleta že na njegovem začetku; s Facebookom, bi lahko rekli, smo, vsaj kar se literature tiče, naredili celoten krog od globalne vasi do povratka na lokalne, digitalizirane vasi. Tako bi morda lahko metaforično opisali literarna področja bivše Jugoslavije: vasi s Facebookom.

Vendar pa je omajanje že tako negotove iluzije zasebnih/javnih in osebnih/strokovnih pregrad le eden od učinkov povečane vloge socialnih medijev. Drugi, bolj pomemben učinek je, da predstavniki literarnega področja zavestno poskušajo izkoristiti omenjene tehnološke in družbene spremembe. Ajdin Šahinpašić, generalni direktor založnbe Šahinpašić s sedežem v Sarajevu, je v nedavnem intervjuju govoril o svoji založniški politiki. Odkrito je govoril o tem, kako on in njegovi kolegi pri presojanju za objavo novega ali manj znanega avtorja vedno raziščejo, kako je povezan: ali skrbi za aktiven Facebook ali Twitter profil, koliko prijateljev in sledilcev ima, kdo točno so ti prijatelji in sledilci in tako naprej. Šahinpašić da jasno vedeti, da v njegovi poslovni viziji avtorji oglašujejo in morda celo distribuirajo svoje lastno delo. Vendar je bila to, kar ta založnik opisuje kot del svoje interne politike, najverjetneje neuradna uredniška in založniška praksa na območju bivše Jugoslavije že vrsto let. Vsakdo, ki našim književnostim in avtorjem že dalj časa sledi na Facebooku, bo opazil, da vse več avtorjev prevzema lastna PR in trženje. Zaradi nenehnega vse večjega zmanjševanja javnih sredstev založniki in uredniki v prizadevanju, da bi zmanjšali stroške, iščejo načine za prelaganje vrste teh nalog na avtorje same. V odsotnosti institucionalne podpore so online mikroprostori za mnoge avtorje postali privzeta platforma, kjer se trudijo uveljaviti – včasih celo nejevoljno. Razdrobljeni in individualizirani boj za prepoznavnost je zamenjal sistemsko proizvodnjo in podporo literature. Ironično je, da v literarni pol-periferiji, v kateri živimo, med uničujočo vojno in svetovno gospodarsko krizo, literatura ni imela niti časa, da bi se uveljavila kot »ustrezen« kapitalistični prostor; da bi ustvarila iluzije glamurja, velikega poslovanja in množične proizvodnje. Literarno področje je padlo naravnost v digitalni, naredi-si-sam kapitalizem.

V takih razmerah ne moremo obrazložiti pomena literarne kritike in položaja literarnega kritika v istem smislu kot pred manj kot desetimi leti. Na primer, sledeča praktična vrednost kritike dobiva vedno večjo vlogo na področju literature: namreč, ali kritiški poseg prispeva k prepoznavnosti avtorja, besedila ali knjige? Naj to trditev ponazorim z zanimivo korespondenco, ki sem jo imel pred kratkim z organizatorko in vodjo literarnega dogodka na Hrvaškem. Napisala mi je, da so ona in njeni soorganizatorji prebrali mojo recenzijo zbirke poezije enega od gostov dogodka, ki je bila nekaj časa pred tem objavljena na spletu, in da so vse jutro razpravljali, ali naj jo objavijo na Facebook strani dogodka ali ne. Nazadnje so se odločili proti objavi, ker so ugotovili, da članka ne znajo primerno »uokviriti«. Moja ocena je bila mešana, vendar nikakor ne zaničljiva; a organizatorjem se je zdelo, da je ne morejo uporabiti za oglaševanje svojega gosta, ker ni vsebovala nedvoumne pohvale ali odstavka, ki bi spominjal na blurb. Menim, da je logika, po kateri so moji znanci sklepali, precej tipična za redukcionistično dojemanje kritike v naši digitalni literarni okolici.

Poleg tega imam vtis, da je literarno področje v dobi Facebooka bolj kot kdajkoli prej dovzetno za okrepitev skupin in klik. Seveda logika zaveznikov in nasprotnikov ni nujno škodljiva – nasprotno, konflikti in prelomi so ravno tisto, kar oblikuje dinamiko literarnega področja. Kljub temu pa se mi zdi, da postaja način delovanja na tem področju igra pridobivanja podpore. Prej sem izpostavil odnos do samocenzure ali, bolj na splošno, do težnje »prepustiti se toku« kot pomemben vidik vprašanja odgovornosti kritika. Vendar spontano strukturno redefiniranje in repozicioniranje kritike to prizadevanje dodatno zaplete. Položaj posameznika se včasih zdi kot fait accompli, na videz neodvisen od posameznega organa: ali s svojim imenom in besedami »stojiš za« knjigo ali avtorjem ali pa ne.

Omeniti moramo, da takšnih sprememb ne povzročajo zgolj literarni in družbeni procesi, ki potekajo na globalni ravni, ampak da so tudi posledica inherentne strukture t.i. spleta 2.0. Na primer Facebookova ekonomija »všečkanja« in »deljenja« ne predvideva veliko prostora med prepoznavnostjo in nevidnostjo; ali prispevate k temu, da je določena vsebina ali izdelek viden, da jo oz. ga torej tržiš, ali pa ne. V svoji vplivni študiji Mediji in kultura: Ideologija medijev po decentralizaciji (Mediji i kultura: ideologija medija nakon decentralizacije) medijska teoretičarka Katarina Peović Vuković analizira te mehanizme, skupaj s Facebookovim dolgoletnim zavračanjem možnosti, da bi uvedel možnost »ni mi všeč«, kot odraz potrošniške strukture teh virtualnih prostorov. Po Peović Vuković »všečkanje« in »deljenje« sledita logiki kvantificiranja, trošenja in akumuliranja ter obravnavata uporabnika kot pasivnega potrošnika medijskih vsebin. Ne odpirata prostora za kakršnokoli kritično refleksijo – niti v obliki čiste odklonitve in zavrnitve, implicirane v potencialni »ni mi všeč« možnosti (zavedam se, da je Facebook pred kratkim uvedel možnost odzivanja na določeno objavo z različnimi razpoloženji, vendar mislim, da bomo šele čez čas videli, če je to res spremenilo kakšno temeljno dinamiko). Tako bi lahko rekli, da se je utilitaristični pristop k literarni kritiki v naših »vaseh s Facebookom« razvil kot posledica kombinacije vsaj treh dejavnikov: ozkosti teh literarnih področij, institucionalnega in logističnega propada, ki so ga do neke mere preživela, in strukturnih značilnosti novih medijev.

V večji meri se je literarna kritika znotraj (post)jugoslovanskih meja premaknila na splet; novi kritiški glasovi se pojavljajo in najdejo artikulacijo prek spletnih strani, tudi če se kasneje po naključju prebijejo v bolj mainstream medije. Poleg tega so novejše generacije literarnih kritikov v regiji bolj kot ne »samostojni kulturni delavci« – priljubljen evfemizem za kulturnike brez zaposlitve za nedoločen čas, rednega dela ali varnosti zaposlitve. Takšno življenje in delo je še dodatno zapleteno zaradi strukturnih neenakosti, ki pridejo na dan v času krize: zdi se, da so seksizem, homofobija, kulturni rasizem, socialna nepravičnost in raznolike diskriminatorne prakse v zadnjih letih še močneje prizadele literarno področje. Institucionalno mreženje prav tako ni enostavno. Kot primer – od vseh držav bivše Jugoslavije obstaja društvo literarnih kritikov samo v Sloveniji. Torej, ponovno: socialni mediji so postali glavni način za vzpostavitev skupne platforme in projektov. Taki pogoji resnično dajejo na preizkušnjo posameznikovo sposobnost in pripravljenost za ukvarjanje s svojo lastno pozicijo znotraj področja. Rekel bi, da odgovorno delovanje v tem kontekstu ni toliko stvar trmastega vztrajanja »po svoje« kot pa nenehnega preizpraševanja lastnih sodb in perspektive in hkratnega zavedanja različnih zunajliterarnih ali paraliterarnih dejavnikov, ki lahko na njih vplivajo. Odgovornost ali njeno pomanjkanje je zato treba obravnavati kot značilnost ne le kritikovega pisanja, ampak celo bolj kot značilnost njegovega položaja. Menim, da je skoraj nemogoče ločiti vprašanje kritikove intelektualne in strokovne produkcije od vprašanja njegovega delovanja na tem področju. Še enkrat ponavljam, da so poklicna in zasebna področja v današnji družbeni konstelaciji tesno prepletena. Odgovoren kritik bo, po mojem mnenju, zavzel stališča do teh vprašanj, vključno s stališčem do svojega lastnega položaja v literarnih strukturah.

Čeprav so trendi, ki sem jih v prispevku poskušal orisati, zaskrbljujoči, so zaenkrat prav to: samo trendi. Ne trdim, da prostora za konstruktivno kritiško refleksijo ni več ali da je negativna kritika izumrla, kot nekateri na literarnem področju radi trdijo. Po drugi strani pa sem želel opozoriti na nekatere strukturne premike, ki se dogajajo na področju literature in so tesno povezani s položajem literarne kritike in literarnega kritika. Ne nazadnje se tradicionalna zdravorazumska prošnja, da kritike »ne smemo jemati osebno«, v takem okolju še komaj drži na nogah. Nekdo bi lahko upravičeno ugovarjal, da je moje razumevanje tako literarne kritike kot področja literature redukcionistično. Prvič, večinoma sem obravnaval proizvodnjo in distribucijo kritiškega pisanja; drugič, govoril sem o interakcijah med avtorji, besedili in knjigami bivše Jugoslavije ter ignoriral literaturo zunaj tega prostora. Bilo bi, na primer, tako zanimivo kot potrebno preučiti vlogo literarne kritike in literarnega kritika v recepciji literarnih besedil »velikih« literatur. Vendar menim, da kljub omejenem okviru, ki sem ga uporabil, osnovna teza, ki sem jo poskušal predstaviti, zdrži. In sicer: a) etične, osebne, družbene, politične itd. implikacije kritiškega dela znotraj meja malih in obrobnih literarnih področij se bistveno spreminjajo in se bodo tudi v prihodnje spreminjale pod pogoji, ki jih sooblikujeta počasno institucionalno propadanje in vzpon alternativnih kanalov povezovanja in b) o teh implikacijah moramo razmisliti tako na ravni kritiških besedil kot na ravni kritikov samih. To, verjamem, bi bil pristop odgovornega meta-kritika.

 

Prevedla Urška Fišter

O avtorju. Dinko Kreho je avtor pesniških zbirk Ravno sa pokretne trake (2006) in Zapažanja o anđelima (2009) ter so-avtor (z Darijem Bevandom) radijske igre Bezdrov: zvižduk u noći (2013, v produkciji Prvega programa Radia Bosne in Hercegovine). Kot član uredništva časopisa za kulturo in družbena vprašanja Zares je sodeloval v projektu Alternativna književna tumačenja. Trenutno piše za tednik Novosti in portal booksa.hr. Živi v Zagrebu.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Prisluškovanje tekstu v kontekstu in pisanje zastarelih kritik 

    Iva Kosmos

    Lani so me z ameriške literarne revije Massachusetts review angažirali, da za njihovo spletno stran recenziram Girl at War, roman o hrvaški vojni, ki ga je ameriška avtorica … →

  • Vključenost kot kritiški program? Hvala, ampak ne, hvala!

    Božena Správcová

    Kritika zagotovo ne bi smela pristati v sferi elitizma. Kritika seveda ne sme a priori zavračati kakršnihkoli literarnih smeri ali umetniških praks ter dajati prednosti le tistim, za katere meni, da so sposobne izpolniti le najvišje estetske ideale. Po drugi strani pa ne sme nekritično aplavdirati kakršnemukoli umetniškemu izrazu ali smeri le zato, ker je nova, manjša ali ker se trudi ujeti trenutne težave sodobnega sveta.

  • Stališče kot kriterij literarne kritike?

    Insa Wilke

    O nekaterih avtorjih pravimo, da pišejo vedno en in isti tekst. Občutek, ki je znan tudi kritičarki, kajne? Pozneje, ko napisano kritiko preletimo, dobimo občutek, da … →

Izdelava: Pika vejica