Kako beležiti resnico v času, ko ta nikogar ne zanima? Kako poročati o dogodkih, ki bi se nas morali dotakniti, ko pa želimo živeti vsak v svojem milnem mehurčku? Zapletanja v polresnice in nepreverjena dejstva, h katerim se zatekajo mediji, ki ne morejo tekmovati z družbenimi omrežji, imajo svoj izvor tudi v dejstvu, da iskanje resnice ni več taka prioriteta, kot je iskanje informacij, ki zgolj potrjujejo osebna prepričanja.

S spominskimi dnevi in komemoracijami je zvečine povezana ta sitnost, da nosijo s seboj neki mučen nadih, spominjamo se žrtev, ob čemer nas  po dolžnosti preveva slaba vest, čeprav je ponavadi minilo že preveč časa, da bi se res lahko poklonili spominu nanje. Ker se jih mogoče sploh ne spominjamo in ker nas zdaj res ne zanimajo več. Ker imamo tega počasi že dovolj, saj vendar vsi vemo, da se kaj takega ne sme ponoviti in ne bomo ponavljali. Ker se zgodovina ponavlja sama od sebe …Preberi

Tema »kritikove odgovornosti«, ki bo uokvirjala to razpravo in tiste, ki sledijo, je zastavljena dovolj široko, da jo lahko kontekstualiziramo in razumemo na številne načine. Moja predstavitev bo poskušala temo obravnavati z vidika malih literarnih in kulturnih področij. Verjamem, da bodo naši kolegi iz Slovenije seznanjeni s splošnim vprašanjem, »kako pisati kritiko v majhnem okolju«, saj je, kolikor mi je znano, topogosto del tukajšnjih razprav. Podobna vprašanja prav tako niso redka v sosednjih državah. Vendar pa so poskusi bolj temeljitih razprav o posledicah te »majhnosti«, še posebej tisti, ki bi upoštevali sodobni družbeni in tehnološki kontekst, še vedno manj pogosti, kot bi pričakovali.Preberi