Bližina v času lažne bližine

Kako beležiti resnico v času, ko ta nikogar ne zanima? Kako poročati o dogodkih, ki bi se nas morali dotakniti, ko pa želimo živeti vsak v svojem milnem mehurčku?

In kako slednjemu oporekati, če ta odločitev sploh ni tako nerazumna niti nerazumljiva? Kajti v trenutku, ko prižgemo radio ali televizijo, odpremo časopis ali pokukamo na spletne portale, nas preplavi cunami slabih novic. 

Resnico, kot jo beležijo osrednji mediji, spremlja vse manj ljudi. Namesto tega se jih vse več predaja informacijam na družbenih omrežjih. A tam so novice lahko lažne ali resnične, in prve je zelo težko razlikovati od drugih.

Družbena omrežja so tudi koristna. Tisti, ki so se odklopili od tradicionalnih medijev, lahko tam izvedo na primer, da so v Ljubljani odprli veliko retrospektivo fotografij legendarnega Roberta Cape. Ko se prebijajo skozi množico posnetkov ljubkih domačih živalic, prečudovito aranžiranih nedeljskih kosil in očarljivih sončnih zahodov, se jim pogled rad in zlahka ustavi na odličnih fotografijah, kot je denimo Capov posnetek Pabla Picassa, ki zadovoljen drži sončnik nad glavo izvoljenke Françoise Gilot.

Razstavo so že označili za fotografski dogodek leta. Toda – za koga? Kdo še danes zapusti virtualni svet, da si v realnem ogleda fotografije, ki jih je na spletu videl neštetokrat? Kdo še vzame v roko revijo ali časopis, če se lahko na družbenih omrežjih zadovolji z naslovom in povzetkom?

Ne vem. Rekla bi, da morda tisti, ki so se v neki daljni preteklosti navadili na prebiranje kakovostnih besedil. Vse druge bi bilo najbrž treba prijeti za roko in jih odpeljati v svet literature, novinarstva in fotografij, ki dokumentirajo čas, tudi zato, da ne bomo pozabili. 

Robert Capa si to zasluži. Je še eden iz množice madžarskih frajerjev, ki so svetu pokazali, da je panonska ravnica rodovitna tudi pri ustvarjanju umetnikov in izumiteljev, predvsem ko oziroma če jo zapustijo.

Ustvarjal je v času, ko se je v svetu tudi, prav ali predvsem, odvisno od presojevalca, z dokumentarno fotografijo in fotoreportažo že drugič uveljavilo literarno novinarstvo; tisto, ki se bere kot roman in ki se bralca dotakne bolj kot suhoparno in objektivno poročanje. 

Že tedaj so fotografije prikazovale, česar besede niso mogle – bedo druge polovice, pa naj so to bili reveži iz slumov na spodnjem vzhodnem Manhattnu, belopolti najemniški delavci na jugu ZDA, obubožani kmetovalci iz srednjega Zahoda ali vojaki v kateri od vojn, ki so divjale po svetu. Z njimi so Jacob A. Riis, Walker Evans, Dorothea Lange, pa tudi Robert Capa bralcem prikazovali svet, ki je bil brutalen, a obenem tudi dostojanstven. Njihove fotografije so se pojavljale v časopisih, revijah in knjigah in bile za mnoge ključen vir informacij o svetu vse do petdesetih let dvajsetega stoletja, ko so se zaradi uveljavitve televizije številni ilustrirani tedniki znašli na robu propada.

Capa se je družil z velikani žanra. In Capa je bil sam eden od njih. Med klasike svetovne fotoreportaže se je uvrstil s fotografijami vojn v Evropi, Afriki in Aziji. S posnetkom umirajočega španskega vojaka se je uveljavil po vsem svetu.

Svet še danes nagrajuje estetizirano trpljenje, ki ga je morda bolj kot kdorkoli drug znal na celuloidni trak ujeti prav Robert Capa. To dokazuje že prelet Pulitzerjevih in drugih nagrad za fotografijo.

Toda je danes sploh še kdo lahko Robert Capa? Lahko sploh kdo prepriča s pristnostjo ulovljene podobe v času, ko nas obdaja množica ponaredkov? Bi lahko danes Capa bil Capa?

Tudi tega ne vem.

Vem pa, da so se zgodbe ohranile skozi stoletja. Kot pravi Pulitzerjeva nagrajenka Jacqui Banaszynski, so naše molitve; naše prilike, ki nam razkrivajo globlje sporočilo, naša zgodovina, naša resnica, naša glasba in naša duša. Najboljši  novinarji jih pišejo, kot da so edino, kar šteje. 

Takih zgodb površne ali celo lažne novice ne morejo izpodriniti, kaj šele nadomestiti. Tudi če so kot čokolada. Tako jih je namreč v intervjuju za Delo opisal dolgoletni nizozemski preiskovalni novinar Henk van Ess.

Po njegovih besedah imajo vpadljiv naslov in fotografijo, kar bralca zadovolji podobno kot sladkor. »Vendar je užitek kratkoročen, potem potrebuje še eno in še eno. Mislim, da lahko lažne novice spodbudijo nove konflikte in ne nazadnje povzročijo celo vojno.«

Iz zgodovine novinarstva vemo, da se je to že zgodilo.

Henk van Ess zato meni, da bi moralo biti medijsko opismenjevanje obvezen predmet v vsaki osnovni in srednji šoli, pa tudi na univerzah. »Vsak zna najti informacije na spletu, prava umetnost pa je vedeti, katere uporabiti.«

V ZDA so že razvili nove študijske programe. Profesor Paul Mihailidis, ki predava na kolidžu Emerson v Bostonu, je v intervjuju za NiemanLab dejal, da moramo, če se želimo na lažne novice odzvati, razumeti, zakaj se pojavljajo v določeni skupnosti.

Mladi, pravi Mihailidis, so zelo dobri v deljenju in promociji idej, ki so jim blizu, in stvari, ki krepijo njihov vrednostni sistem. Zaradi njihove omreženosti z vrstniki in zaradi hitrih tehnologij, s katerimi so obdani, te ideje redko analizirajo in še redkeje o njih kritično razmišljajo. Zadovoljijo se s tem, da jih preberejo, polajkajo in delijo. »To potegne za sabo širjenje lažnih novic, ki smo mu priča zadnje čase.«

Po profesorjevih besedah tudi mediji nosijo svoj delež odgovornosti, saj legitimizirajo medijske spektakle, vključno z lažnimi novicami. Ker se z njimi tako množično ukvarjajo, so jim podelili novičarsko vrednost. Nikogar ne krivi za to. »Digitalna kultura se pač išče ob tradicionalnih oblikah novinarstva,« pravi.

A tudi tradicionalne oblike novinarstva niso imune za (pol)lažne novice. Celo Capi so, tako kot še mnogim velikim literarnim novinarjem in fotožurnalistom, pripisovali potvarjanje resnice. 

Toda – ali je to sploh še pomembno v času, ko iskanje resnice ni taka prioriteta, kot je iskanje informacij, ki potrjujejo osebna prepričanja?

Morda ni, a bi moralo biti. Kajti ljudje se od tradicionalnih medijev niso odvrnili zgolj zaradi množice slabih novic, ki butajo iz njih, temveč tudi, ker so se mediji v prizadevanjih, da bi bili čim hitrejši pri objavi informacije, zapletli v začarani krog polresnic in slabo preverjenih dejstev.

Danes najbrž nihče ne more z gotovostjo zatrditi, da je Capa potvoril posnetek umirajočega španskega vojaka, kot se namiguje že več desetletij. Capa o okoliščinah njegovega nastanka ni veliko govoril. A iz radijskega intervjuja leta 1947 lahko razberemo, kako je razmišljal: »Zmagovalna fotografija se porodi v domišljiji urednikov in javnosti, ki jo gleda.«

Capa je prišel v Španijo, da bi ujel resnico; da bi najbolj verodostojno dokumentiral boj Špancev za njihove ideale. »Fotografija španskega vojaka je izpolnila njegova pričakovanja. Postala je simbol njihovega žrtvovanja,« je v reviji Foreign Policy zapisala Amanda Vaill, ki je v svoji knjigi raziskovala ozadje njenega nastanka.

Je lažna novica manj lažna, če je narejena s pravim namenom? In kaj sploh je lažna novica, če termin vsak razume po svoje? Van Ess, denimo, pravi, da je lažna že tista, ki napačno odgovori na enega od prvih štirih osnovnih novinarskih vprašanj.

Dezinformacije in pristranske novice razdvajajo družbo; zaradi njih se lahko širijo populistična retorika in jedka razmišljanja. Javnost postaja vse bolj polarizirana in nezaupljiva, vse bolj zaprta v svoje kroge enakomislečih. V tem svetu ni prostora za drugačna mnenja.

»Če iskanje resnice ni tako pomembno, kot je iskanje informacij, ki so nam osebno blizu in so za nas pomembne, kaj dobrega nam potem prinese, da znamo kritično vrednotiti sporočilo,« razmišlja Mihailidis.

Capa je moral v vsaki vojni verjeti, da se je postavil na pravo stran. A kako bomo ugotovili, ali je naša stran prava, če bomo ne bomo iskali resnice, temveč potrjevali prepričanja?