Prisluškovanje tekstu v kontekstu in pisanje zastarelih kritik 

Iva Kosmos

Lani so me z ameriške literarne revije Massachusetts review angažirali, da za njihovo spletno stran recenziram Girl at War, roman o hrvaški vojni, ki ga je ameriška avtorica Sara Novic, sicer hči hrvaških staršev, napisala za ameriški trg. Knjiga je bila precej uspešna, prejela je pozitivne recenzije s strani najbolj vplivnih medijev, kot so Guardian in New York Times, se znašla pri vrhu Amazonove lestvice najbolj prodajanih knjig, dobila je tudi kar nekaj nagrad. Po moji oceni je šlo za precenjeno delo, povprečen izdelek ameriške šole kreativnega pisanja. Spisano v slogu popularnega realizma, na principih »show, don’t tell«, izmenjavanja krajših dinamičnih epizod ter poenostavljanja kompleksnih družbenih dogodkov skozi prikupne družinske prigode, ki naj pričarajo situacijo pred razpadom Jugoslavije. Roman je preigraval številne narativne obrazce in topike, posebej imagološke podobe eksotičnega Balkana, v njem je bilo prav tako zaslediti odmeve popularnega distopičnega žanra. Idejno se je roman uskladil z dominantno ameriško ideologijo in binarnim pogledom na svet: democracy = good, socialism = bad, Croats = good, Serbs = bad

Na podlagi teh značilnosti bi lahko ocenila roman kot povprečen, neinovativen ali konvencionalen. Lahko bi se ustavila pri ponavljanju literarnih tropov, tipov in stereotipov, a sem šla korak dlje in se pritožila še nad tem, da roman močno falzificira z lahkoto preverljive zgodovinske podatke o vojni na Hrvaškem in prireja ter preureja številne stvarne kulturne fenomene. Po objavi recenzije sem iskala drugo mnenje s strani kritiške kolegice, ki jo zelo spoštujem. Ta je dejala, da razume mojo nejevoljo, a ravno tako dodala, da je tekst, nad katerim se pritožujem, označen kot fikcija, roman, literatura – in ne kot zgodovinska pripoved – ter da zato obtožba neverodostojnosti pade mimo. Vprašala me je tudi, zakaj v primerih Hemingwayja ali Tolstoja preprosto sprejmem svojeglavo interpretacijo zgodovinskih dogodkov, pri tem romanu pa ne? Njeno vprašanje je seveda razgrnilo posledice mojega početja: če se obregnem ob zgodovinsko točnost tega romana, zakaj po istem kriteriju ne merim tudi drugih?

Ugotovila sem, da  moram za odgovor na to vprašanje nujno preizprašati, kako pravzaprav vidim in dojemam književnost. Zdi se mi, da se v literarni kritiki najpogosteje sklicujemo na pojmovanje literature kot simbolnega sistema. To pomeni, da literaturo očitno žal pojmujemo kot skupek literarnih tekstov, ki jih, ne glede na to, ali izvirajo iz leta 1016 ali 2016, obravnavamo kot istovetne, avtonomne umetniške stvaritve, pri čemer nas zanimajo karakteristike njihove literarnosti ali estetskosti, kakorkoli definiramo ta pojma, ter medsebojni odnosi med členi sistema, kar bolje poznamo pod imenom intertekstualnost. V tej paradigmi imamo opraviti s teksti, pri čemer je človeški, zgodovinski ali kulturni faktor bolj malo pomemben.

Kot kulturologinja imam nekoliko drugačen pristop. Književnost vidim kot poseben družbeni sistem, ki se je v obliki, kot jo poznamo danes, razvil v 18. in 19. stoletju. Gre za čas modernizacije in diferenciacije družbenih sistemov oziroma osamosvajanja različnih področij človeške dejavnosti, od znanosti do prava in umetnosti, ki se organizirajo v posebna polja, v katerih se ravnajo po lastnih pravilih in kriterijih uspešnosti. Takrat se definira tudi ključna razlika med drugimi družbenimi sistemi in književnostjo. Če se v vseh drugih poljih izjave vrednotijo glede na njihovo resničnost in uporabnost, književnost postane edino polje, kjer se izjava ne vrednoti glede na to, ali je resnična ali lažna, uporabna ali neuporabna, temveč glede na »estetskost« oziroma inovacijo, individualnost, lepoto ali kakorkoli že definiramo estetsko. Nemški teoretik Siegfried J. Schmidt dodaja, da je tovrstna estetska konvencija omogočila še eno temeljnih posebnosti literarnega sistema: polivalenčno konvencijo. Če v literaturi ni enega pravilnega ali resničnega branja, to pomeni, da jo lahko razumemo na različne načine oziroma da je tekst celo boljši, če omogoča več različnih branj. 

Kaj to pomeni za kritika? Očitno je, da literature ne sme presojati glede na družbene modele resničnosti. Kako se je potem zgodilo, da sem v svoji kritiki tako hudo zagrešila? Pri razumevanju tega mi bo morda pomagal naslednji Schmidtov poudarek. Literarni sistem po njegovi definiciji namreč ne vključuje samo literarnih tekstov, temveč tudi različne akterje in procese, znotraj katerih literarni tekst nastaja, se posreduje, kroži, uporablja, aktualizira. Schmidt je pod imenoma »literarni proces« shematizirano navedel štiri stopnje, ki jih sleherni literarni tekst prepotuje. Prva stopnja je »literarno proizvajanje« – torej različni načini, kako in pod katerimi pogoji nastane besedilo. Zatem imamo »posredovanje« – različne dejavnosti, ki tekst pošljejo v javno orbito, marketing, brendiranje, predstavitve, prodaja, knjižnice in podobno. Potem »sprejemanje«, kar vključuje različne moduse branja in uporabe literature ter, končno, »obdelovanje« – kritika oziroma tisto, kar na tem simpoziju počnemo mi. Vsi navedeni procesi, pravi Schmidt, določajo, kako tekst uporabljamo, kako ga razumemo in kakšen je pravzaprav njegov pomen. Torej ne gre več samo za to, kaj nek tekst je, temveč za to, kako se ga uporablja in kaj ta tekst v določeni situaciji počne. Tukaj postanejo relevantna vprašanja, kot so: kakšna je vloga literature v neki skupnosti? Zakaj se uporablja? Za zabavo? Poduk? Pomiritev? Bujenje narodne zavesti? Kje se uporablja? Kako dostopamo do nje? Je posvečena aktivnost ali le ena industrijskih panog na množičnem trgu? Odgovori na ta vprašanja lahko popolnoma spremenijo dojemanje in uporabo istega literarnega teksta. Glede na to se pravzaprav sploh ne moremo ukvarjati s tekstom samim po sebi, temveč vedno s tekstom, ki se nahaja v nekem kontekstu. Toda zanimiva posledica preučevanja teksta v kontekstu, ki se mu glede na Schmidta tako ali tako ne morem izmakniti, pa je, da pogosto pridem do zanimive ugotovitve, da temeljna izhodišča, ki veljajo v literarni teoriji, kot sta denimo estetska in polivalenčna konvencija, sploh ne veljajo v literarni praksi. 

Pokazala bom na konkretnem primeru svojega recenziranega romana. Kaj torej Girl at War počne v kontekstu ameriške družbe in literature? Ni bilo težko ugotoviti, da ameriški roman o hrvaški vojni v kontekstu ameriške kulture opravlja vlogo kulturnega posrednika. Oziroma: pojasnjuje, razlaga in opisuje neznane kraje, ljudi in dogodke za ameriško publiko. Tako se naslanja na dolgo tradicijo »etnografskega branja« literarnih tekstov o Drugih oziroma branja književnosti kot etnografskega poročila o drugih kulturah. O tem je pisal že Edward Said, tradicija tovrstnega branja pa je živa še danes, sicer v nekoliko drugačnih okvirih kapitalskega trga, o čemer med drugimi poučno piše Graham Huggan. Poleg »world music«, indijskih šopov in festivalov svetovne kulinarike imate zdaj tudi knjige, ki vam nudijo hitro, nebolečo in laže prebavljivo konzumacijo »kulturne razlike«. Velike uspešnice, kot so Hosseinijev Tek za zmajem, Martelovo Pijevo življenje, Adigov Beli tiger, Tigrova žena Tee Obreht in tudi Girl at War Sare Novic, se na različne načine vpisujejo v to kontekstualno ozadje. 

Roman Girl at War se je glede na stil, tematiko, način promocije in druge »družinske lastnosti«, ki jih deli z navedenimi romani, tako avtomatsko vpisal med kulturne posrednike, in se je zato zanj avtomatsko aktiviral podoben horizont pričakovanj – da bo skozi fiktivno zgodbo predstavil realno ozadje tuje kulture. Poleg tega sta v tem konkretnem primeru tako pisateljica kot založba nenehno poudarjali povezavo med izven-literarno in literarno resničnostjo. Poudarjali so, da je avtorica živela na Hrvaškem, jo brendirali kot avtentičnega predstavnika te etnične skupine, govorili o tem, da je na Hrvaškem zbirala avtentična pričevanja iz vojne, ki jih je vkomponirala v roman, da je preučila zgodovinsko gradivo, naštudirala zemljevide in podobno. Že bežen pogled tako na kritiške kot bralske odzive nam pove, da je obljuba, da roman odraža realnost, vzeta zares. Roman je dojet kot »learning experience« oziroma kot tekst, na podlagi katerega se poučimo in kaj izvemo o Drugem. Videti je, da so vsi udeleženci literarnega procesa sprejeli domnevo, da se roman neposredno navezuje na realno, stvarno in preverljivo zgodovinsko in kulturno ozadje.

Kaj naj kritik naredi v tej situaciji? Kritik ve, da je literatura območje fikcije, ampak ima pred sabo konkreten primer, ki se na prej omenjeno estetsko konvencijo požvižga. Roman se veže na obljubo predstavljanja tuje kulture in zgodovine, pri čemer ne samo da ponavlja utečene stereotipe, temveč falzificira osnovne zgodovinske podatke. Ga potem beremo in ocenjujemo kot fikcijo ali kot ne-fikcijo? V svoji prvi kritiki sem se ukvarjala tudi s tem vprašanjem in celo apelirala na odgovornost avtorice, naj ne uporablja falzificiranih podatkov, a danes menim, da gre za napačno izbiro. Če kot kritičarka ali raziskovalka literature spoštujem družbeno pogodbo, po kateri je literatura avtopoetičen, neodvisen družbeni sistem, kar ji zagotavlja ogromno svobode, potem ni dileme – tekst enostavno moram preučevati kot fikcijo,  sicer rušim osnovne postavke literarnega sistema. Ali to prav tako pomeni, da se moram ukvarjati samo s tekstom in ignorirati vse druge naštete dejavnike v literarnem procesu? Odgovor je morda v tem, da je treba razširiti polje raziskovanja in preučevati tekst v kontekstu oziroma vzeti pod drobnogled celoten literarni proces in ga kritično analizirati. Tisto, kar lahko naredim, in kjer morda leži moja odgovornost kot kritičarke in raziskovalke literature, je to, da prikažem, kako literatura deluje v določenem kontekstu oziroma kako uporablja ali celo izrablja ta prostor svobode v zelo različne namene. To pomeni, da se osredotočim na vprašanje, kako sploh nastaja bralna praksa, v kateri hote ali nehote izenačujemo realnost in fikcijo. Zakaj in kako literarni akterji sodelujejo v tem procesu? V katere namene se etnografsko branje danes aktualizira in uporablja? Kako se ta literarna tradicija povezuje z drugimi družbenimi procesi? Kaj je v ozadju? Tudi: komu je to v interesu? Ameriškemu trgu, politični ideologiji, globalni kulturni hierarhiji? In kako ti procesi spreminjajo razumevanje, ustvarjanje in dojemanje literarne umetnosti?

Tovrstno prisluškovanje literarnim tekstom v kontekstu, ki vključuje tudi avto-reflektivno registriranje lastne pozicije v literarnem procesu, pride z določenim tveganjem. Če se odločim, da tekste berem tako, da razgrnem kontekst, znotraj katerega se oblikujejo, bo moja kritika hitro zastarela – kontekst se nenehno spreminja, z njim pa se spreminja tudi tekst. Ali je možno, da bodo roman Girl at War čez 30 ali 200 let brali drugače? Povsem. Morda ga bodo dojeli onstran vloge kulturnega posrednika, morda bo krožil v veliko ožjem delu profesionalnega bralstva in ga bodo obravnavali tako, kot danes beremo zgodovinske romane Tolstoja ali Hemingwaya – kot čisto fikcijo. Če se bo Girl at War nekoč znašel v drugačnem literarnem in družbenem okolju, katerega udeleženci bodo spoštovali estetsko in polivalenčno konvencijo, bo dobra polovica moje kritike zastarela in neuporabna. Toda ali imam na voljo kakšno drugo izbiro? Če sprejmem, da pomen teksta ni esencialističen, temveč vedno nastaja v interakciji med tekstom in kontekstom, nimam druge izbire, kot da ponudim edino branje, ki ga v tem trenutku premorem. Pri tem pa še sprejmem, da je vsaka moja izjava, kot bi dejal Stuart Hall, pod izbrisom, saj se že v trenutku izrekanja spreminja kontekst, na katerega se referiram, v katerem delujem, iz katerega izhaja moje branje. 

Kritiki se nenehno sprašujemo, kakšen je pravi način za odklepanje nekega dela: imanentna kritika ali branje v širšem, družbenem kontekstu? Če literaturo jemljemo kot relativno avtonomen, a tudi od družbe soodvisen sistem, bosta možna in potrebna kar oba pristopa. Sicer si družboslovec v meni takoj želi pripomniti, da je tudi imanentna kritika, ki temelji na ugotavljanju notranjih mehanizmov literarnega dela in jo zato jemljemo kot nekaj, kar nima veze s kontekstom – tudi sama kontekstualno in historično pogojena, saj jo omogoči šele vzpostavitev sodobnega avtonomnega literarnega sistema. Kakorkoli obrneš, če v literaturo vstopaš kot družboslovec, si vedno do komolcev v kontekstu. In brez univerzalnega merila. Vse, kar imaš na voljo, so začasne domneve in ocene, ki se nanašajo na literarni fenomen v nenehno spreminjajočem se okolju. Zato ti ne preostane nič drugega kot nenehno avto-refleksivno preizpraševanje kriterijev, s katerimi meriš, ter zavedanje, da je vedno možnih več odgovorov. Edino, česar ni, so univerzalne ocene. 

O avtorju. Iva Kosmos je kritičarka, kolumnistka in novinarka.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Stališče kot kriterij literarne kritike?

    Insa Wilke

    O nekaterih avtorjih pravimo, da pišejo vedno en in isti tekst. Občutek, ki je znan tudi kritičarki, kajne? Pozneje, ko napisano kritiko preletimo, dobimo občutek, da … →

  • »Ko slišim besedo odgovornost, se primem za pištolo!«

    Anja Radaljac

    Z naslovom letošnjega kritiškega simpozija – tretjega po vrsti in drugega pod imenom Umetnost kritike – sem se seznanila že pred časom, ko smo bili člani DSLK (Društvo slovenskih literarnih … →

  • Razmislek o kritiki in kritiku v literarnih »vaseh s Facebookom«

    Dinko Kreho

    Tema »kritikove odgovornosti«, ki bo uokvirjala to razpravo in tiste, ki sledijo, je zastavljena dovolj široko, da jo lahko kontekstualiziramo in razumemo na številne načine. Moja predstavitev bo … →