Pogajanje z Drugim

kako ljubiti fašističnega Slovenca in umazanega Afganistanca

Iva Kosmos

V zadnjem času razmišljam o tem, kako razmišljati o Drugem. Medijske podobe imigrantske krize, ki vsakodnevno odpirajo to vprašanje, so me precej zmedle: če smo pred nekaj meseci sočustvovali z mrtvimi otroškimi teleščki na grški obali, se danes zgražamo nad barbarskimi divjaki, ki naskakujejo ženske v Kölnu. Če se prizadevate, da bi zagovarjali načela solidarnosti in tolerance, ste v težavah. Zagovarjati Drugega, ki je tragičen ali simpatičen, ni težko, a kaj narediti, ko ta Drugi – oziroma nekateri njegovi predstavniki, če naj bomo politično korektni – izkažejo mizogina in agresivna nagnjenja? Imamo boljši odgovor kot: »Saj niso vsi takšni«?

Slavoj Žižek, ki je januarja predaval v nabito polnem Hrvaškem narodnem gledališču (HNK) v Zagrebu, bi opisano dilemo imenoval za tipični problem levo-liberalnega diskurza. Ta temelji na povezavi med humanitarizmom, empatijo in sentimentalnostjo, ki se izraža v napačni domnevi, »da smo vsi isti«, pravi Žižek. Domnevo pogosto izražajo floskule, da smo pod kožo vsi krvavi, da sanjamo iste sanje, nas ženejo iste želje, in podobno. Toda kaj se zgodi, če ugotovimo, da nam Drugi ni podoben, ga ne razumemo in nam celo ni všeč? Motivacija za pomoč izgine. Žižek zato predlaga nasproten pristop, ki temelji na tem, da: »Nismo isti!«, a Drugemu ne pomagamo zato, ker nam je podoben, temveč zato, ker je to naša etična dolžnost. 

Šlo je za svojevrstno provokacijo, saj Drugi je in obenem ni podoben »nam«, odvisno od perspektive. Toda razveza med domnevo o istosti in humanitarizmom omogoča, da se Drugega lotimo kritično in odpremo vprašanje kulturnih razlik, ne da bi s tem ogrozili zahteve po solidarnosti. Tendenca levo-liberalne srenje, da idealizira žrtve in podrejene, odraža še skrito dejstvo, da srednji razred ne prenaša spodnjega, dodaja Žižek. Zato tudi številni ločujejo med dobrimi in slabimi migranti, denimo izobraženci iz Sirije in barbari iz Afganistana, pri čemer slednje izločijo iz območja solidarnosti. Žižkova razrešitev tega problema je v krščanski maksimi: »ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe«. Prevedeno: »Ne ljubi le dobrega Sirca, temveč prav ›umazanega Afganistanca‹«! 

Čeprav je Žižkova dekonstrukcija levo-liberalnega diskurza nekaj najbolj izzivalnega, kar sem v zadnjem času slišala in brala, se mi je njegov poziv na razredno solidarnost zdel precej cerebralen. Odnosa do Drugega in sveta nasploh ne gradimo le racionalno, temveč z mehkim tkivom pripovedi, podob, jezikovnih sintagem, skozi katere artikuliramo lastno izkušnjo in se povezujemo z drugimi. Zato me je zanimalo, ali bi lahko v književnosti poiskali podobe Drugega, ki bi nam pomagale stopiti onstran konvencionalnih levo-liberalnih kategorij? Vprašanje je celo meni zvenelo naivno, saj sem se dolgo ukvarjala z orientalizmom, balkanizmom in okcidentalizmom, pri čemer se je pokazalo, da književnost ni bolj nedolžna od drugih področij človeškega delovanja in tudi sama utrjuje okamenele kulturne podobe. Toda prav tako velja, da v književnosti ni garancij: lahko nudi prostor za reprodukcijo diskurza, a tudi njegovo deviacijo. Gre za značilnost posebnega statusa književnosti, saj ta ne obstaja izven in mimo družbenega polja moči, a je od njega ravno tako (relativno) neodvisna. Zato književnost ni družbeno zrcalo, temveč kompleksen dialog z družbo, in včasih, potencialno, tudi njena kreativna dekonstrukcija.

Na tem mestu sem se spomnila enega bolj opaženih romanov preteklega leta, Kakorkoli Polone Glavan. Na prvi pogled je to nenavadna izbira, saj so ga tako zagovorniki kot kritiki okrcali zaradi sentimentalne idealizacije Drugega. Spomnimo se, roman je sestavljen iz dveh zgodb, v eni od katerih humanitarka Alja pomaga marginalizirani bosanski družini, ki uteleša levo-liberalne fantazije o tragični, plemeniti in dostojanstveni žrtvi. Toda tukaj se interpretacija romana ne konča,  plodna tla za razpravo nudi še drugi narativni tok oziroma sinergijski učinek obeh tokov, ki bralca popelje onstran konvencionalnih levo-liberalnih podob. 

Druga zgodba je tista o srednješolki Lili in njenem fantu Marsu, mladem slovenskem neofašistu. Drugi v sodobni slovenski prozi je praviloma nacionalni Drugi, a Glavanova nadgradi ta vidik. Če zgodbi beremo skupaj, se odpre specifična razredna perspektiva, ki združuje tiste, ki se skozi optiko nacionalno-kulturnih identitet prikazujejo kot različni. Celotna zasedba tvori jasno socialno piramido: na vrhu je Alja, predstavnica privilegiranega srednjega razreda, vmes Lili, na dnu pa Mars, Nihad, Senad in Aida. Razredni Drugi, tako bosanski kot slovenski, so združeni v revščini, nemoči in prekarnosti. Usodo jim krojijo minimalne plače, suženjski pogoji dela, nezaščitenost na delovnem mestu (t.i. fleksibilizacija), zaradi katere se hitro znajdejo na cesti, brez perspektive in pomoči. Svoje situacije ne morejo spremeniti, ker ona ni izjemna, temveč tipična in strukturno določena. Razredna optika nastaja v »ptičji perspektivi«, v kateri se pokaže, da je struktura prostora, ki določa junake obeh zgodb, enaka, čeprav se tega sami nikoli ne zavejo, prav nasprotno, Mars zagovarja diskurz nacionalnega rasizma, v katerem je Drugi, ki se mu zoperstavlja, umazani ne-Slovenec. 

Žižek pravi, da se levo-liberalni humanitarizem najraje ukvarja z idealiziranim Drugim, ki mu je podoben, tako kot bosanska družina v romanu Kakorkoli. Toda v istem romanu imamo Drugega, ki ne ustreza tem pričakovanjem. Mars ni plemenita žrtev, to je jasno, a ravno tako ni le barbarski pol-človek. Je skrben, odgovoren, samoiniciativen in podobno. Njegove pozitivne karakterne vrednosti apelirajo k identifikaciji; nepravične družbene razmere kličejo po solidarnosti; nasilje, ki ga izvaja, zahteva obsodbo. Odnos bralca do junaka je zato pogajalski, saj mu Kakorkoli omogoča vzpostavitev empatije in solidarnosti, a ravno tako kritiko in obsodbo neofašizma. Na tem mestu bi se lahko vprašali, koliko je opisani odnos stvar teksta in koliko bralčeve interpretacije. Po mojem mora biti pogajalski odnos realiziran s strani bralca, a ga ravno tako mora omogočiti romaneskni diskurz. Primerjajmo odnos, ki ga lahko vzpostavimo do Marsa, z odnosom, ki ga lahko vzpostavimo do bosanske družine. Ta je opisana enodimenzionalno, kot idealni Drugi, in bralec je lahko sprejme kot takšno ali pa se tovrstnemu branju upre (t.i. opozicijsko branje). V nobenem primeru ne vzpostavi pogajalskega branja, saj za to potrebuje kompleksnejšega junaka, ki ga določajo različne tendence, in kompleksnejši literarni tekst, ki sintetično združuje več ravni (razredno, spolno, intimno, eksistencialno, psihološko-karakterno, ideološko-vrednostno itn.). Kakorkoli prikaže Marsa skozi različne ravni ter tako omogoča vzpostavitev kompleksnega pogajalskega odnosa do njega, s čimer se odmika od levo-liberalne paradigme, korak bliže k ne-sentimentalni empatiji in kritični solidarnosti. 

Čas je, da se vrnem k začetnemu vprašanju: ali lahko v književnosti poiščemo podobe Drugega, ki nam pomagajo stopiti onstran konvencionalnih levo-liberalnih kategorij? Odgovor je pogajalski »da«. Književnost lahko reproducira in tudi razkraja družbeni diskurz, včasih znotraj enega samega dela, kot je videti na primeru Kakorkoli. Morda je zato bolje reči, da v konkretnih književnih delih obstaja potencial za vzpostavitev pogajalskega odnosa z Drugim, ki lahko hkrati vključuje empatijo, solidarnost in kritiko oziroma prepozna Drugega kot subjekt, s katerim se lahko povežem, ne da bi ga idealizirala. Konvencionalni levo-liberalni diskurz  (da sploh ne omenjam anti-imigrantskega diskurza) je namreč nagnjen k objektivizaciji: »Drugi kot trpeča žrtev« in »Drugi kot idealni jaz« je tog tip, reduciran na raven trpljenja in eksistencialne univerzalnosti. Književnost, ki sintetično zaobjame več ravni (intimno, razredno, kulturno, eksistencialno …) in je strukturno vezana na funkcijo individualnega junaka, ima potencial, da razbije to enodimenzionalnost. Tako mi omogoča, da stopim onstran pričakovanj in uveljavljenih kategorij za odklepanje sveta ter se (pogajalsko) povežem s slovenskim neofašistom in Žižkovim »umazanim Afganistancem«, ki šele čaka na svoj roman, onstran konvencije in tipizacije, idealizacije ali demonizacije. Kaj pa s tem naredim, ko zaprem knjigo, je že druga stvar. 

O avtorju. Iva Kosmos je kritičarka, kolumnistka in novinarka.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Spovednice in svetniki

    Pia Prezelj

    Uspelo je, pomislim, bila sem prepričljiva, navedla uspešne in dobre grehe – grehe, vredne obravnave.

  • Avtobiografija ni bližnjica do dobre zgodbe

    Andrej Hočevar

    Pri prevozih velikokrat trčim ob meje svoje domnevne tolerantnosti, “širokosrčnosti”. Za tipkovnico je vse drugače, lažje.

  • Razbliniti mehurček

    Vincent Sauer

    Le kriza literature, ki jo je povzročila kritika, lahko razblini mehurček in sčasoma literaturo reši pred tem, da ne bi postala sponzorirana vsebina, kritiko pa pred tem, da ne bi postala zabavna promocija.

Izdelava: Pika vejica