Pod soncem nič novega

Oljčna meditacija

Urša Zabukovec

Niste odrešeni iz del,
da se ne bi kdo hvalil.

 

Ne spomnim se, kdaj sem imela nazadnje žuljave roke. Odkar se udinjam tipkovnici gotovo ne. Od tega se mi tu in tam le pregrejejo možgani. In je za ohladitev treba zamenjati vrsto tlake.

V Andaluziji to poteka bolj razosebljeno, strojno: drevesa so tam redkeje posajena in zato globlje zakoreninjena, debelejša, močnejša, trpežnejša. Pripelje se majhen tovornjaček z nekakšno napravo, ki hladno objame deblo, ga stisne, kolikor se da – in stresa, stresa ga toliko časa, da olivni dež poneha, da se vsi sadeži z vej zjočejo na tla, na plahto, ki jo nato človeške roke zvijejo in vsebino zlijejo v gajbice. Pri nas, severneje, je drugače: drevesa so manjša, mlajša, gosteje nametana in manj osončena, zato pa tudi skromneje obložena. Za tovornjačke ni ne prostora ne prave potrebe. Obiramo jih ročno.

To smo letos počeli prvič, in niti sanjalo se nam ni, kako to gre. Svarili so nas, da bo s tem kar precej dela, »naj se pripravimo«, a mi smo le zamahovali z roko, češ, kaj vi veste, bo že, če ne drugače, bomo pač utrgali vsako olivo posebej, njihovo število le ni neomejeno, ne norčujte se. V ropotarnici smo našli grablje nenavadne dolžine in oblike, to bo ziher za olive, pa gajbe, žago in plahte. Prvo drevo, pravzaprav drevesce, smo obirali dve uri: goste veje smo počasi razčesavali z grabljami, da je blágo deževalo, vseh pet nas je to počelo, še slike imamo, vse je zabeleženo. Po končanem delu, po oskubljenju prvega drevesca smo malo počili in se vsak zase mračno soočali z ugotovitvijo, da nas čaka še prek dvajset takšnih friziranj, čakajte malo, kdaj bomo mi sploh gotovi? K sreči se je pripeljal José.

José od dvanajstega leta dela za patrona, človeka z nepreštevnimi njivami in nasadi, patrona, ki je sicer že mrtev, a je posel prevzela njegova hčerka, ki menda živi daleč stran in se ukvarja z nečim čisto drugim, a ima glavo še na pravem mestu, tu pa Joséja, ki za spodobno plačilo skrbi za njeno imetje: trudi se za vsakoletni pridelek, obilno hidrira drevesa, še obilneje toči solze ob absurdnih odkupnih cenah sadežev, ki jih določajo multinacionalke, najema in odpušča delavce, pač po potrebi, glede na sezono, ja vse to dela José, ki se razume na vse, kar je povezanega z zemljo in njenimi sadovi, tudi na olive.

Ko nas je zagledal, upehane in z rdečimi lički, se je prešerno zasmejal in iz prtljažnika potegnil čarobno paličico: najprej gromozanske klešče – za obrezovanje, pa žago, na las podobno naši, le da ni bila topa, ampak je lepo rezala, pa plahte in par dolgih, oskubljenih olivnih vej. Na drugem drevesu nam je pokazal, kako to gre: še preden smo se dobro obrnili, so na tleh že ležale veje, ki so polnile notranjost drevesa, pa tiste suhe na obrobju, kamor sonce ni seglo. Olive smo z odrezanih vej potrgali, tiste, ki so ostale na drevesu, pa smo sklatili s palicami. Po Joséjevi metodi smo osiromašili dve drevesi v manj kot uri. »Izkušnje se morajo nekje poznati,« se je zarežal, skočil v svoj kombi, nam zaželel veliko sreče in oddrvel.

 

Kljub Joséjevi metodi so se drevesa praznila počasi. Za marsikaj so bili krivi slabi, lenobni delavci, tisti najmlajši. Prvi dan je še nekako šlo, nekaj novega pač, potem pa je, kot vedno, postalo »dolgočasno« in se je sprevrglo v jalovo in energetsko požrtno bitko, v soočanje našega moraliziranja in njihovega jeklenega odpora do dela.

»Jaz bi raje igral fuzbal,« je bil ležeren sin, pet let in pol, ki je zleknjen na plahti zehal in zavijal z očmi.

»Verjamem, ampak tudi olive je treba pobrati.«

»Saj jih ti pobiraš.«

»Vi pa mi morate pomagati, se ti ne zdi?«

»Ne. Žogo bi.«

»Kdor ne dela, naj ne je. A vas tega ne učijo v šoli?«

»Ne.«

»Kaj pa vas potem učijo?«

»Da če pri pouku ne bomo pridni, se potem ne bomo smeli iti ven igrat,« se je starejša hči postavila na bratovo stran.

»Saj to je to! Če nam zdaj ne boste pomagali pobirati oliv, potem ne boste dobili večerje.«

»Ampak to ni isto!« sta zatulila oba v en glas.

»In kakšna je razlika?«

Oljke so polne nenavadne, skrivenčene lepote, podobno kot smokve, njihova moč in vitalnost vzbujata globoko spoštovanje in tiho čudenje, kaj nekaj ustvarjenega in propadljivega sploh zmore. Sadeži nam dajo olje, iz listov si lahko skuhamo krepčilni čaj, obrezane veje nas pozimi grejejo. Človek se od pamtiveka trudi dokazati obstoj Boga in tava v špekulacijah, moral pa bi le sestopiti z ravni logike v sfero ontologije, ki je trša in neizprosnejša, odpreti oči in za vse veke naprej in nazaj slavnostno izreči: ker je oljka, ki presega vse naše izume, vso znanost, tehniko in tehnologijo, priznamo, da si nekaj tako popolnega, tako lepega, uporabnega, blagodejnega in obenem neškodljivega lahko ustvaril le Ti. Ta moja pavšalna jesenska meditacija ni nova, tesna povezava med oljko in božanskostjo je že od nekdaj javna dobrina: tisti Joséjev patron, ki sem ga že omenjala, je imel gromozansko oljko, ki so jo imenovali Oljka Božje matere. Olje, ki mu ga je dajalo to drevo, je namreč daroval cerkvi, ki je tedaj, ko elektrike v bližini še ni bilo, z njim razsvetljevala svoje prostorje. To drevo je zdaj staro par sto let, nedavno so ga s koreninami vred pazljivo izkopali in presadili – danes krasi središče krožnega križišča v naši bližnji vasici. Še vedno daje olje, le da gre to zdaj v druge namene; ime, ime pa je obdržala, še vedno je to Oljka Božje matere častitljive starosti.

»Kdaj bo pa za jest?«

»Ej, mi delamo, ti pa tamle izležavaš, potem pa še pričakuješ, da ti vsi strežemo. Se ti to res zdi v redu?«

»Ja.«

»Mi ne bi raje pomagal?«

Vzporejanje človeka in narave ne vzdrži do konca, v naravi ni (teorij) zarote, a podobnosti so vseeno osupljive. Zaraščena, prekošata, pregosto vejnata oljka preslabo rodi, muči se, ne diha, vene v bojih sama s sabo. Tako kot človek, ki ne čisti svoje notranjosti, ki pusti, da se tam razraščajo strasti, ki jih ne smemo razumeti ozko, kot nekakšno erotično neustavljivo pohoto, temveč kot nekaj, kar na splošno diši po bolezni, patologiji. Pri drevesih so to tako imenovani »chupones«, čuponi – veje, ki so skorajda plešaste, brez oliv, a ki izraščajo iz sredice in se pnejo proti nebu, kjer neovirano požirajo sončne žarke, za svojo rast pa izsesavajo drevo, njegove vitalne sile in sokove, tako da temu počasi začenja primanjkovati hranil za tiste njegove dele, ki so polni, ki rojevajo, ki prinašajo obilje sadu. O nujnosti obrezovanja jalovih vej, klestenja izsesavajočih strasti so pisali že cerkveni očetje. Ti so imeli namreč radi primerjave iz narave. Kazen za grehe ni maščevanje, kot se rado razume, ne, kazen za grehe je obrezovanje – očiščevanje, osvobajanje človeka tistega, kar je prazno, kar ga izčrpava in onemogoča razcvet plodnosti, je izžiganje strasti, denimo lenobe, ki mu ne pusti, da razvije tisto, kar je vitalno, zdravo in (p)oživljajoče. Je fizično zdravljenje in duhovno plemenitenje, ki, kot vsak zdravniški poseg, povzroča takšno ali drugačno (začasno) trpljenje. In prav to je nemara tudi razlog, da se vsi tako bojimo kazni. Ker boli. A če oljke ne obrezujemo, če jo prepustimo naravni stihiji, jo bodo požrli lastni čuponi – samoljubne vej brez sadov, ki bodo na koncu izpile, razkrojile še same sebe. In s človekom ni nič drugače.

»Mamica, kdaj pa bomo imeli še kakšnega otročka?«

»Ne bodi len, pomagaj mi pobirati olive.«

»A, mamica?«

»Pet nas je, a ni to že dovolj?«

»Ne, mora nas biti vsaj toliko, kot je nogometašev na igrišču. Plus dva golmana.«

»Nemogoče zahtevaš od mene, sine.«

Obrezala sem svoje prvo drevo: rezala sem vse, kar se mi je zdelo odvečno, kar je bolj ali manj prazno štrlelo v zrak ali vstran, kar je bilo suho ali na poti tja, kar me je motilo pri obiranju ali rezanju drugega, zredčila sem tudi tisto, kar mi je po občutku delovalo pregosto. Več vej je bilo na tleh, kot pa jih je ostalo na drevesu. Nato sem vzela olivno palico, tisto od Joséja, tisto, ki me je po več kot tednu dni preprijemanja ožulila, in tolkla: mahala sem, mahala kot revolucionar v svojem začetnem, prvinskem, slepem zanosu, ko pada tudi tisto, kar načeloma ne bi smelo, a je del igre, vmes mi je postalo vroče, slekla sem jopico, jo vrgla na oskubljene veje, in nadaljevala z izzivanjem dežja, toče, če je treba, z drevesa je odpadalo še tisto suho vejevje, ki ga je obrezovanje spregledalo, tiste male strasti, ki se nam vedno skrivajo, ki se potuhnejo in čakajo, da grom in blisk in vesoljni potop minejo in da se one spet lahko zakoreninijo, se zažrejo v živo meso, se zasrkajo vanj in poženejo svoje jalove veje, ki bodo šle čez vsa trupla, čez vse, da bi le poskrbele same zase, za lastno bohotenje. Mi jih je uspelo zatreti v kali?

»Mamica, a to, kar delaš, drevesa nič ne boli?«

»Verjetno ga mora malo.«

»A je to v redu?«

»Kaj, ko bi nehal filozofirati in bi za spremembo še kaj naredil?«

»Saj delam. Razmišljam, kako naj naredim, da mi ne bo treba pobirati oliv, a da bom vseeno lahko jedel.«

Čuponi začnejo poganjati zgodaj, že v ranem otroštvu brsti tisto, kar bo treba slej ko prej oklestiti, sicer se bo razpaslo, privzelo bizarne razsežnosti, se naposled zažrlo še v nič hudega sluteče okoljsko tkivo in pogubilo vse živo.

 

Čez par dni, ko smo bili gotovi, se je spet pripeljal José. Pospremila sem ga do oliv in mu ponosno pokazala rezultate dela v potu svojega obraza. José si je prižgal cigareto in nekaj časa molče strmel v drevesa, nakar je globoko vdihnil ter z razumevajočim, prizanesljivim tonom dejal: »No, slabše, kot je bilo, ravno ni.« Sklonil se je po klešče: »Poglej, ti bom pokazal, kaj se pravi obrezovati.«

Obrezovati odvečnosti pomeni poleg čuponov rezati predvsem tisto, kar je previsoko, predaleč od glavnega debla, saj do tja težko pripolzijo sokovi, »kri« drevesa: idealna oljka je nizka in košata, kot nekakšna vejnata krogla, zgoščena okrog vitalnega središča. »Ti pa si oskubila notranjosti, porezala si tiste mlade veje, ki bi obrodile čez leto ali dve,« mi je pojasnil José, »upajmo, da si bo vse skupaj opomoglo.«

Moja drevesa res niso bila podobna košatim zelenim kroglam, spominjala so na prazne vejnate sklede. Že takoj po opravljenem delu so se mi zdela čudna, a sem si mislila, da je to v redu, da bo že sonce s svojimi radodarnimi žarki zapolnilo njihovo votlo drobovje. Tudi to se čisto v redu sliši, kajne?

»No, vidiš, mamica.«

»Kaj?«

»Da je bilo prav, da ti nisem pomagal. Če bi tudi jaz delal, če bi ti pomagal, bi bila škoda dvojna. Uničila bi vsa drevesa, pa še mene bi naučila narobe. Mislim, da …«

»Lahko nehaš misliti. Večerja je na mizi.«

O avtorju. Urša Zabukovec (1980, Ljubljana) je leta 2005 diplomirala iz primerjalne književnosti in ruskega jezika s književnostjo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, leta 2011 pa doktorirala iz ruske filologije na Jagelonski univerzi v Krakovu. V letih od 2001 do 2005 je učila ruščino slovenske poslovneže, v študijskem letu 2009/2010 je na Jagelonski univerzi predavala Dostojevskega. Objavlja doma in v tujini, zanimajo jo … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Nejunaškost je človeška

    Andrej Hočevar

    Mantra, da je vse mogoče, če si le dovolj želiš in se dovolj potrudiš, v celoti prenaša odgovornost za neuspeh s sistema na posameznika – neuspešni so si za svoj položaj krivi sami, ker se niso dovolj trudili. Kar seveda ni res, sistem je že v osnovi nastavljen tako, da bo na koncu precej več poražencev kot zmagovalcev.

  • Starka, ki pljuva tobak

    Alja Adam

    Ženska s svojo seksualnostjo ščiti moškega pred soočenjem z lastno smrtnostjo, hkrati pa mu zbuja strah, ga opominja na njegov lastni konec – prav ta se namreč zrcali v njenem pogledu.

  • Zakaj (ne) pišem

    Dijana Matković

    Ne poznam ženske, ne glede na razred, ki mu pripada, ki ne bi dvomila v svoje pisanje, v svojo pravico izrekati svoje misli, svoja čustva, svoja dognanja.