Pizzica obžalovanja

Kultura in zaton salentinskega oljkarstva

Pia Prezelj

L’acqua te la funtana è mara mara,
ca si nu n’era mara, ca si nu n’era mara –
L’acqua te la funtana è mara mara,
ca si nu n’era mara amore meu me la bivia.

 

Voda v vodnjaku je strašno grenka,
ko ne bi bila grenka, ko ne bi bila grenka –
Voda v vodnjaku je strašno grenka,
ko ne bi bila grenka, ljubezen moja, bi jo pil.

Na salentinsko jerovico sem stopila kot otrok dežele, kjer ljudje pred tujci zapirajo polkna, zaklepajo vrata, zatiskajo oči. Stopila sem med tiste, katerih noge so v otroštvu preskakovale korenine, katerih roke so v mladosti poprijele za orodje, katerih misli zdaj – v starosti – tavajo med oljkami. »Tukajšnji ljudje so barve morja,« je trdil Antonio Verri. Toda ne le morja, temveč tudi barve zemlje, barve suhih oljčnih listov. Kot bi njihova telesa prevzemala podobo tistega, kar so leta obdelovala; kot bi se stapljala s pokrajino, jo prevzemala za svojo. Srečala sem ženske, katerih boki so se skozi leta zmehčali in razširili, da bi prenesli celodnevno upogibanje, ki ga oljke zahtevajo v času obiranja. Kolena in koža njihovih podplatov so se privadila na bolečino, jo prenašala z užitkom, ki ga prinaša trdo delo. Brazde njihovih dlani so bile tako globoke, da zemlje, ki se je zajedla vanje, ni bilo mogoče izmiti.

Srečala sem moške, katerih hrbtenice so se usločile kakor bilke po dežju, da so si gajbice oliv lahko vihteli na ramena. Njihovi trebuhi so bili okrogli, kot je okroglo vse v Salentu; granatna jabolka, melone, prsi, zadnjice, olive, orecchiette in tamburini.

Salento. Pia Prezelj

Dobra štiri tisočletja pred menoj so v Apulijo zatavali Minojci in na razbrazdane obale potegnili svoje čolne. Z njimi so – vsaj tako mi zatrjuje arheolog Rino Scarano, ko tavava po uličicah Brindisija, kjer je dolgo tega izdihnil Vergil – v Salento najverjetneje zanesli tudi oljko. »Najstarejše oljčno olje, katerega sledi smo v lončeni posodi egejskega izvora našli na najdišču Roca Vecchia, umeščamo v bakreno dobo. Poleg tega smo naleteli na minojsko posodo, izdelano iz salentinske gline, ki nakazuje, da so prve minojske naselbine na tem območju obstajale že leta dvatisoč nekaj pred našim štetjem.«

Rino seže v enega izmed žepov svojih zelenih kapri hlač (šele tedaj pomislim, da je videti kakor nekakšen italijanski Indiana Jones, toda brez klobuka in s temnimi Ray-Ban očali) in mi pokaže fotografijo kristalno modrega morja, v katero se s pečine zaganja skupinica ogorelih mladcev, oblečenih v kopalke, za katere bi prisegla, da po velikosti ustrezajo petletnikom. »To je Grotta della Poesia, jama, v kateri smo poleg zapisov v latinščini in grščini našli kopico minojskih simbolov; bikove glave in dvojne sekire.« 

Ampak tiste kopalke – ugriznem se v jezik. 

Najstarejši sledovi cvetnega prahu oljko na severni rob Sahare postavljajo že v dvanajsto tisočletje pred našim štetjem; skupaj z vinsko trto, datljevcem in figovcem naj bi bila med prvimi drevesi, ki jih je človek podrejal svojim potrebam in željam, najprej na Kreti in Bližnjem vzhodu, nato pa ob obalah vzhodnega Sredozemlja. Standardni ideogram za oljko najdemo že v linearni pisavi A, v šestem stoletju pred našim štetjem pa v atenski polis obvelja Solonova zakonodaja, ki med drugim ureja zasajanje oljčnih nasadov in prepoveduje ruvanje oljk.

Dve stoletji kasneje Apulija, ujeta med Jonsko in Jadransko morje, postane tarča grške ekspanzije in se z mesti Taras, Kallipolis, Sidis, Kanusion, Apeneste in Argyrippa pridruži ozemlju Magne Grecie, grških sredozemskih kolonij. V nekaterih kalabrijskih in apulijskih mestecih se mešanica stare grščine in italijanščine v obliki griko narečja govori še dandanes, po nekaj kozarcih rdečega vina pa se v skoraj vsakem domu glasno poje Kali Nifta, griko serenada ravnodušnemu ljubimcu. 

Salento. Pia Prezelj

Italija se danes ponaša z več kot 500 sortami oljk, katerih olive se v Salentu glede na čas obiranja delijo v dve skupini – najpogostejše so ciaddhine, ki jih kmetje v novembru pobirajo z mrež, razprostrtih pod drevesi, kamor z glasnim pok pristanejo, ko dozorijo in počrnijo. Med domačini velja, da iz oliv, ki z drevesa kot toča popadajo same, navadno curlja olje malce slabše kvalitete, zato jih pogosto namočijo v slanico in jim nadanejo ime ulie niure. V želji po kvalitetnejšem olju se nekateri kmetje obiranja lotijo že v zgodnjem oktobru; olive, imenovane ulie duci, še čvrste in zelenkaste potrgajo naravnost z vej. 

Plinij je nekoč velel, naj oljke ne bi stresali in po njej z ničimer tolkli, a z ročnim obiranjem in stresanjem vej so kmetje že od nekdaj poskrbeli, da se med obiranjem niso poškodovale niti olive niti oljke. Stoletja so se pod oljkami sklanjale ženske – okoli enega drevesa je navadno delalo približno štirideset žensk – in s spretnimi prsti nabirale olive, jih ločevale od lističev, vejic in zemlje in jih eno po eno metale v vimini, košare. Vsake toliko so jih izpraznile v platnene žaklje, ki so jih domov nato odnesli moški ali pa so jih tovorili na mulah. Danes so žaklje zamenjale gajbe, moški namesto na mulah sedijo v prostornih poltovornjakih, obiranje pa ostaja večidel nespremenjeno. Kot že njihovi starši in stari starši poprej se družine kmetovalcev zbujajo ob petih zjutraj, da ob šestih ali sedmih že stojijo v senci oljk, pripravljeni na nov dan dela. 

Salento. Pia Prezelj

V enem izmed takšnih dni sem se na oljčnih nasadih pridružila Raffaelu Leobillu, ki vodi družinsko podjetje Azienda Agricola Pietrasanta. Zbudila sem se zgodaj zjutraj in si v pričakovanju mokrotne meglice pripravila čaj, si nadela pulover. Ko sem prispela v Carovigno, je Raffaele v prepoteni majici že obiral vrh oljke; jutro je bilo sveže, toda nenavadno toplo. 

»Pa si se vendarle zbudila!« mi zakliče iznad drevesa in čeprav vem, da se šali, se ozrem okoli sebe – okoli ducat žensk in moških se mudi med oljkami, vrste katerih se raztezajo v najdaljšo točko horizonta. Nasadi družine Leobilla rastejo znotraj naravnega rezervata Torre Guaceto, ki zavoljo ohranjanja biotske raznovrstnosti deluje pod strogimi merili ekološkega kmetijstva; poleg oljčnega olja družina prideluje tudi paradižnik, artičoke, fige, kapre, bučke, jajčevec in slive. 

»Olearola Salentina,« mi odvrne, še preden ga uspem povprašati po sorti. »Mnoge izmed njih so ulivi secolari, stare tudi osemsto, devetsto let. Obiramo jih že oktobra, da je olje sveže in travnato. Čakaj, boš poskusila.« Raffaelo iz torbe potegne frisello, okrogel suh pšenični kruhek, jo polije z malce vode, pokaplja z oljem, pomaže s paradižnikom in mi jo porine v usta. Medtem ko skušam razumeti, kako je nekaj tako preprostega lahko tako strašansko dobro, mi pojasni, da morajo olive v stiskalnico prispeti najkasneje v štiriindvajsetih urah, saj drugače fermentirajo. Zmeljejo jih v drozgo, ki jo nežno mešajo in gnetejo, dokler se oljčni mošt ne loči od tropin, nato pa iz mošta izločijo vodo, da ostane le še olje. 

»Je dobro?« me vpraša. Skremžim se, odkimam. Raffaelo za trenutek obstane, nato pa prasne v glasen smeh. »Vedel sem, da ti bo všeč.« 

Salento. Pia Prezelj

V senci teh mogočnih krošenj so se rojevali kmetje, katerih imen ne poznamo, katerih vsakdanjik je vpisan v izpraznjena debla, okoli katerih so plesali, peli, umirali. Vanje že stoletja vztrajno odlagamo spomine, jih v njih skladiščimo, da bi se v starosti, ko bi nas telo in misli že izdale, oljke spominjale namesto nas.

V njihovo lubje so vrezani spomini na vojne, na sušo in lakoto in smrti otrok; nič človeškega jim ni več tuje, nobena grozota jim ni ostala prikrita. Poznajo nas bolje, kot se poznamo sami, pa vendar nam z velikodušnostjo, ki daleč presega druga drevesa, še vedno ponujajo svoje plodove.

Njihova toplina se je skozi leta pretočila v tukajšnje ljudi. V starke, ki ti odločno sežejo v roko, nato pa je ne izpustijo; dlan ti stisnejo, pregnetejo, kot bi gnetle testo, z drugo pa te pobožajo po ramenih, po hrbtu. Z nekaj preprostimi gibi te sprejmejo medse, ti dajo občutek, da si ponovno doma. Le kje si hodil ves ta čas?

Salento. Pia Prezelj

Prejšnjo noč je deževalo in ko sva s profesorjem Giovannijem Seclìjem v tišini stopala po mokri jerovici, se nama je v rdečih plasteh lepila na podplate škornjev. Nad nama so oblaki napovedovali nov naliv. 

»Poglej,« mi reče in z roko pokaže proti drevesom v daljavi; proti tistemu, kar je od njih ostalo. »Veš, kdo je bil Giuseppe Garibaldi 

»Nekakšen revolucionar.«

»Revolucionar, politik, vojskovodja in pisatelj. Oljkam, proti katerim stopava, v Parabiti pravimo Garibadijeva drevesa. Iz njihovih oliv smo nekdaj pridobivali najboljše salentinsko olje.«

Po nekaj minutah se pred nama razpotegne polje sive – posušena oljčna debla, ki kot nekakšni spomeniki pričajo o boljših dneh. 

»V Apuliji je do nedavnega uspevalo kar šestdeset milijonov oljk; izgubili smo jih že enajst milijonov.«

Oktobra 2013 v bližini Galipolija, mesteca na zahodni obali Salenta, nenadoma porjavi oljčna veja. Kmalu zatem se bolezen razširi na celotno krošnjo, ki se kljub oskrbi kmeta nerazložljivo posuši. Sušiti se pričnejo tudi okoliška drevesa in kmete zajame preplah. Čez čas se prične po nasadih momljati in šepetati o Xylelli fastidiosa – bakteriji, ki oljke nenadno izsuši od znotraj, bakteriji, ki jo je nemogoče zaustaviti in zajeziti. 

Xylella je v Italijo prispela po pomoti; uvozili so jo s tovornjaki, jo skupaj z oleandri, pripeljanimi iz Azije, zasadili na zelene pasove italijanskih avtocest in ji zagotovili prostran dom. S pomočjo slinaric (majcenih polkrilcev) se je razširila na oljke, v zadnjih letih pa se pretihotapila še v vinsko trto. Bakterija se preko slinaric zaredi v oljkin ksilem, po katerem se pretaka voda z raztopljenimi rudninskimi snovmi, nato pa se počasi širi, tvori nekakšen biofilm – slinasto gmoto, ki preprečuje pretok vode od oljčnih korenin do krošnje. Oljke navadno podležejo že v nekaj tednih, nekatere pa obstanejo na meji med življenjem in smrtjo; z debli, polnimi bakterije, postanejo prešibke, da bi rojevale sadove. Okužbe ni mogoče ustaviti. 

Evropska Unija je v želji, da bi obvarovala oljčni trg, leta 2014 Italiji zaukazala požig vseh okuženih dreves, kar je v praksi pomenilo, da so bili kmetje, katerih družine so stoletja obdelovale te nasade, sedaj prisiljeni požgati ne le že umrle oljke, temveč tudi vse okoliške, v katerih debla se bakterija vsaj navidez ni zajedla. Za vsako izruvano drevo je kmet lahko zaprosil za osemindevetdeset evrov banalnega nadomestila. Mnogo družin se je uprlo, mnogi kmetje so verjeli, da je bakterijo mogoče zaustaviti, premagati. Nemalo je tistih, ki še danes ne verjamejo, da Xylella sploh obstaja. Toda v petih letih se je okužba razširila že na več kot sedemsto kvadratnih kolimetrov in Salento spremenila v rdečerjavkasto puščavo. Naziv, ki ga je Salentu nadel antropolog Ernesto De Martino, se sedaj zdi upravičen – la terra del rimorso, dežela obžalovanja.

Salento. Pia Prezelj

Pred menoj poseda Enzo Manni, eden of lastnikov stiskalnice ACLI Racale, in sreba svetlozeleno koromačevo žganje. Srečala sva se, da bi mu zastavila nekaj vprašanj o ekonomskih posledicah katastrofe, ki jo je Apuliji v preteklih letih zadala Xylella fastidiosa; njegovemu podjetju je v tem času promet upadel za 90 %, rešuje jih le še pridelava krompirja. 

Sediva v kotu trgovine, ki poleg testenin, šampona, konzerv paradižnika, banan, kruha in oliv za ozkim šankom domačinom toči tudi rdeče vino (Enzo je žganje prinesel s seboj in čeprav bi rada verjela, da je šlo za dobrodošlico, sem prepričana, da se je z njim le opogumljal za pogovor). Čez šank se nagibata moška, katerih obraza pričata o tegobnem življenju, o zmagah in izgubah, ki si jih pri svojih letih še sploh ne znam zanimisliti. Enzove ustnice so razpotegnjene v grimaso. Čez čas ugotovim, da se poskuša nasmihati.

Vsa vprašanja, izpisana na lističu, se mi naenkrat zdijo nepomembna, zato se zastrmim v kozarec in prisluhnem radiu – melodija mi je znana, spominjam se je iz otroštva, spominjam se, da je odmevala izza vrat sestrine sobe, ko vanjo nisem imela vstopa. Jo res vrtijo tudi tu?

Everybody knows that the boat is leaking
Everybody knows that the captain lied
Everybody got this broken feeling
Like their father or their dog just died

Po nekaj minutah nelagodne tišine me Enzo povpraša, o čem bi rada govorila. »Pripovedujte mi o svojem otroštvu,« bleknem in v naslednjih nekaj urah (ko sva izstopila iz trgovine, je bilo zunaj že temno) mi pripoveduje o času, ko so se družine ob večerih zbirale pod oljkami, si pripovedovale anekdote, predvsem pa pele in plesale. Prepeva in momlja mi melodije, ki sta jih med delom prepevala njegova starša in ki jih sedaj prepeva sam.

»Ko se je rodila moja sestra, sem mamo povprašal, od kod je prišla; ker je bil tedaj november in smo pobirali krompir, je rekla, da jo je skupaj s krompirjem izkopala iz zemlje. Verjel sem ji, zakaj ji ne bi? Ljudje so dneve preživljali na poljih, se tam rojevali, ljubili.« 

V času, ko je bil Enzo Manni še otrok, je bila Apulija večidel v lasti premožnih posestnikov, katerih nasade so obdelovali tako imenovani contadini; kmetje, ki so se zjutraj nasitili z juho iz čebule, suhega in svežega paradižnika, rdeče paprike, vode, olivnega olja in kruha, nato šest do deset ur pregarali na nasadih, ob večerih pa obdelovali svoje lastne koščke zemlje, ki se jih je zaradi apnenca, posejanega po jerovici, prijelo ime macchia – madež. Ob nedeljah so poleg obiska maše in občasne igre s kartami kmetje v želji, da bi tudi sami nekoč postali posestniki, obdelovali macchio in prekopavali ortale, vrtiček z zelišči, solato, paradižniki in vinsko trto, tu in tam limonovcem. 

»La macchia si prende l’anima,« mi reče Enzo in izpije svoj kozarec. Macchia ti vzame dušo. 

Salento. Pia Prezelj

V času, ko je Apulija pripadala sloviti Magni Graeci, je na območju Salenta kraljeval kult Dioniza; bog vina, plodnosti in veselja se je od časa do časa pojavil med ljudstvom, vselej v spremstvu tamburinov, ženske, ki so ga častile, pa so v trenutku pozabile na svoja dnevna opravila in stekle za procesijo, mrzlično plesale, pele, si razpuščale lase. 

Iz te mrzličnosti in ekstaze je v revščini in lakoti južne Italije šestnajstega in sedemnajstega stoletja počasi vzniknil tarantizem, katerega tarča so bile – in so – običajno ženske. Nesluteča žrtev bi pridno delala na polju, nakar bi jo v nogo (v nekaterih salentinskih pesmih celo v mednožje) ugriznil pajek, strup Lycose tarantule pa naj bi jo v trenutku pognal v obsedenost in histerijo, obup, nebrzdano erotiko. Ženska je pridobila naziv tarantata, vznemirjeni vaščani pa so nemudoma posegli po najučinkovitejšem zdravilu – glasbi. 

K bolnici je bila poslana skupina glasbenikov, ki je sprva zgolj opazovala ritem njenega mežikanja, nato pa ga pričela s tamburinom posnemati, igrati glasno melodijo, ki je žensko vzdignila na noge in jo pričela vrteti v krogu. Njeno telo je v sunkih sledilo vse hitrejšemu ritmu, se premetavalo po sobi, zibalo na izobešenih vrveh (aluzija na mitološko tkalko Arahno), poskakovalo, plesalo, se zvijalo, zibalo, vrtelo, vrtelo, vrtelo, vrtelo, vse dokler se ni izčrpano zgrudilo ni tla. 

Običajno je strup popustil že po nekaj urah neprestanega plesanja, tu in tam pa so morali bolnico obiskovati mesece, včasih tudi vse leto. Ko si je nazadnje opomogla, se je vrnila med vaščane in zopet delala na polju. Čez čas si je ritual prilastilo krščanstvo in ozdravljene bolnice so se v strahu in hvaležnosti pričele obračati k svetemu Petru, zaščitniku tistih, ki so podlegli kačam, pajkom in škorpijonom. 

Melodija, navadno igrana v šestosminskem taktu, je sčasoma postala bistven gradnik južnoitalijanske folklore, si nadela ime tarantella ter poleg plesa razvila tudi svojevrstne podzvrsti; v Salentu, Bazilikati in Kalabriji je prevzela ime pizzica. Dandanes se pizzica ob zvokih tamburina, harmonike, kitare in violine (včasih pa tudi mandoline in dud) pleše v paru, pogosto znotraj kroga preostalih plesalcev in ob dobrem rdečem vinu. 

 

Prebudila sem se v telo nekoga drugega, za hip pomislim. Nenavadno težke roke, boleče noge, težke veke, otrpel jezik, trdi boki. Neznosno razbolela meča. Nato se spomnim, da sem prejšnjo noč zatavala na majcen trg, da je v kotu neke hiše nekdo igral na tamburin in da mi je nekdo podal kozarec sladkastega limončela. Antonio. Antonio v rdeči srajci. Jezus. Vzdignem se na noge in se opotečem do kopalnice (koliko ur moraš plesati, da naslednji dan komaj stojiš?), si s hladno vodo oplaknem obraz. Lačna sem, toda ne morem se pripraviti do tega, da bi stopila v kuhinjo – kaj, če me na pultu pričaka polna kafetjera?

Salento. Pia Prezelj

»Opaziš kaj posebnega?« me vpraša Giovanni, medtem ko sloni na enem izmed debel in si – vsaj tako je videti – v  oktobru poskuša posončiti čelo. Nekaj časa buljim vanj, nato pa mi pogled pritegne lesketajoča ploščica, ki je nedaleč od njegovega obraza pribita na odmrlo oljko. 

»Nekakšna serijska številka?« 

»Poklon padlim veteranom. Na območju Salenta sta Olearola Salentina in Cellina di Nardò že v celoti izumrle, Coratina je na dobri poti. Oštevilčili smo tiste oljke, ki so bile pred Xylello znane kot ulivi secolari. Če v Salentu na drevesu opaziš takšno ploščico, si lahko prepričana, da je tam stalo že tedaj, ko se je Napoleon odločil prejahati Alpe.« 

Giovanni se skloni, odlomi suho vejico in si prične strgati rdečkaste podplate. Na škornje se nama je prilepilo že toliko zemlje, da sem se za hipec počutila, kot da stojim sredi smučišča, obuta v težke pancerje. 

Na mesta, kjer sta poprej rasli Olearola in Cellina, sedaj v upanju na boljši jutri sadijo odporni sorti Favolosa in Leccino in ju cepijo v odmrla debla, toda nihče ne more vedeti, ali se bosta skozi leta prilagodili zajedalcu in uspeli obroditi. Trajalo bo desetine, morda celo stotine let, preden se bodo po vejah zopet obešali otroci, se v varni senci krošenj spet poljubljali ljubimci, dotlej pa bo Salento v rokah tistih, ki poleg olja in oliv pridelujejo tudi krompir, melone, paradižnik, sir in mleko. Na obdrobju Ostunija družina Manelli že tri generacije prideluje ricotto, formaggio misto, pšenico in med. Mario di Latte znotraj območja Torre Guaceta prideluje paradižnik s slankastim okusom morja. Ko sem ga vprašala, koliko otrok ima, se je nasmehnil in odvrnil: »Tri. Sina, hči in pomodoro fiaschetto.«

La macchia si prende l’anima, se spomniš?

Salento. Pia Prezelj

Na poti proti domu se zaustavim ob ograji, za katero se vzdiguje starikava indijska smokva. Videti je, kot da mi maha, kot da v zrak steguje ducat teniških loparjev. Odložim težak nahrbtnik, si z nog zbrcam okorne škornje in zlezem na železne prečke. Nekje v daljavi se name dere na verigo priklenjen pes. Z desno nogo obvijem eno izmed prečk, se prekucnem čez ograjo in s palcem in kazalcem previdno sežem po rožnati opunciji. Ne morem je odlomiti. Sranje. Zagrabiti jo moraš, jo odtrgati kot jabolko. Ne bo bolelo. Ne bo bolelo. Prisežem, ne bo bolelo. Vzdignem se na prste, zaprem oči in jo odlomim. Cviljenje, ki mi uide iz grla, za hip preglasi pasji lajež.

Salento. Pia Prezelj

O avtorju. Pia Prezelj (1995) pleza po različnih vejah umetnosti – ukvarja se s pisanjem, prevajanjem, gledališčem in fotografijo – in vsake toliko požaga kakšno, na kateri bi lahko sedela.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Ruski človek, francoski pisatelj

    Ana Geršak

    Na račun železne zavese je Zahod dolgo poveličeval disidentsko literaturo, ki je vzhodnoevropske sisteme predvsem obsojala; Makinov roman ponuja v tem smislu svojevrstno tretjo pot.

  • Vsak čas je po svoje nasilen

    Ana Geršak

    Maturitetni dijaški intervju z Andreïjem Makinom — Človek, ki pripada eni sami kulturi, si domišlja, da ga ta kultura povsem predstavlja, da v celoti uteleša njegov jaz. Toda soočenje z drugo in drugačno kulturo človeka spremeni, tako kot jezik.

  • Demon je sedel na trebuh metroja

    Iva Božič

    Pogostost bralcev v vagonih podzemne me je udomačila v mesto. Bila je prva simpatija, povezava, solidarnost v anonimni tujosti.