Oni so med nami 

Agata Tomažič

Že nekaj časa je slišati svarila, da se moramo Slovenci paziti pred tujci, da je narodova srčika spet ogrožena in da je treba zategadelj zapreti meje, ker da bodo oni sicer prišli med nas in nas pomendrali. Menim, da se motijo. Menim, da nevarnost preži od drugod. Da moramo biti pozornejši na tiste, ki so že med nami. Ti so najhujši! Poglejmo si, kako zvijačno in neopaženo (!) delujejo in kako njih zavržna dejanja strežejo po življenju narodove biti.

Najprej so bili turisti. Pri čemer je treba poudariti, da s temi še ni takih sitnosti: prav je, da prihajajo in da si ogledujejo lepote naše domovine, ki je nespodbitno najlepša na svetu (zato Slovencem tudi ni treba potovati nikamor drugam, ker bi bili povsod samo razočarani). Najlepše pri njihovem prihodu je, da pustijo nekaj denarja in predvsem da na koncu odidejo. Dobro, še bolj navdušujoče bi bilo, če jih sploh ne bi bilo, temveč bi v pošiljkah poštno ležeče pošiljali samo svoj denar, a kaj bi zdaj. Je pa ta vidik – kako si zagotoviti prihodek od turizma brez fizične prisotnosti turistov – nedvomno treba preučiti kot eno osrednjih usmeritev v prihodnjih turističnih kampanjah.

Toda ne dajmo se preslepiti, turisti niso tako nedolžni. Stavim, da vam bodo mravljinci groze spolzeli po hrbtu, ko boste brali o temle pripetljaju: zgodil se je na neko poletno popoldne, na Novem trgu. V srcu najlepšega mesta na svetu. Po granitnih kockah jo je proti meni drobila starejša gospa, ki spričo zemljevida v roki in tistega blaženega, poduhovljenega izraza na obrazu, kakršen se slej ko prej razleze po obrazih vseh turistov v našem mestu, ni mogla skriti, da je turistka. Tujka. Ker sem kot vsaka prava zavedna Slovenka tudi jaz v prostem času promotorka lepot svoje domovine, sem obrnila glavo postrani in ji nastavila uho, še preden je utegnila spregovoriti. Tele besede so prišle do mojega ušesa: »Dober dan,« je rekla, »kje je Mestni muzej, prosim?« 

Kri mi je zledenela v žilah. Iz povedanega je bilo sicer slišati lahen naglas, ki je potrdil mojo tezo, da gospa ni domačinka, ampak stavek ni vseboval niti ene slogovne nerodnosti ali slovnične napake. In to ni bilo v tednih, ko se po Ljubljani razkropijo slušatelji poletnega tečaja slovenskega jezika, ki so s svojimi poskusi spregovoriti v naši materinščini, že vnaprej obsojenimi na propad, vir neizčrpnega smeha. Najmanj, kar lahko tedaj storimo za Slovenijo in slovenstvo, je, da jim namenjamo pomilovalne poglede, če se vam že odkrit posmeh zdi preveč nesramen. Toda vedite, da jih z navdušenjem nevede spodbujate, in to, kot bomo videli pozneje, ne vodi nikamor drugam kot v pogubo …

Gospo sem strogo premerila in ji v nemščini, saj sem precenila, da je izvorno s tistega govornega območja, pričela razlagati, okoli katerega vogala mora iti in koliko je še od tam do muzeja, ki ga išče. Toda ona ni odnehala! Ne, trmasto je nadaljevala s svojo brezhibno slovenščino, se pozanimala, kako daleč je njen cilj in kaj tam pričakovati. Bila sem tako pretresena, da sem se nehote uklonila njenemu diktatu in preklopila na slovenščino. Kar še danes iskreno obžalujem in se zdaj tu izpovedujem – predvsem v svarilo vam, da ne boste ponavljali moje napake, in vsem nam, Slovencem, da bomo v prihodnje prepoznali grožnjo in ustrezno ukrepali. 

Naš jezik je naša svetinja in prav je, da ga varujemo. Pa ne tako, da ga vpenjamo v okove slovničnih in pravopisnih pravil, ki si jih je izmislil kdove kateri nadutež, da bi nam zagrenil življenje. Pravemu, rojenemu Slovencu nihče ne more predpisovati, kako naj piše in govori, saj mu je to položeno v zibelko. Jezik je naš dom in naša osveta in naša zaščita pred vdorom tujerodnega življa. Nič nas ne ščiti pred tujci tako kot neizgovorljive kombinacije soglasnikov (prim.: razžvrkljati, črmlj) in samo odeti v nepredirni plašč naše materinščine bomo obstali in se obdržali. Zato je tem bolj pomembno, da ga ne odstiramo nikomur! Takoj se morajo prenehati vse iniciative za poučevanje slovenskega jezika za tujce! Nemudoma je treba uničiti vse učbenike in slovnice, ki so namenjeni njim! Kakšna žica na meji, pred vdorom tujcev nas bo obvarovala samo popolna in dosledna jezikovna osamitev! 

Morda se bo komu zdelo, da zganjam nepotrebno paniko. Da je slovenščina itak jezik, ki je tako zapleten, da se ga zlepa ne da naučiti. Da, včasih je res bilo tako. Kot domorodce iz črne Afrike na svetovnih razstavah smo občudovali posameznike tujega porekla, ki jim je uspelo usvojiti nekaj besed slovenskega jezika in so jih ponavljali tako rekoč ne da bi jih prav dobro razumeli, kot papige, pravzaprav. Ti takrat res še niso predstavljali nobene grožnje. Toda nikar ne podcenjujmo razvoja dogodkov. Tehnologija, z njo pa očitno tudi možgani nekateri tujcev, so napredovali do te mere, da jih danes ni več malo, ki govorijo slovensko tekoče in pri tem tudi razumejo, kaj sporočajo. Še huje: razumejo tudi nas, vse registre slovenščine, od knjižne do pogovorne, in tudi vse odtenke neizgovorjenega, ki jih z njimi izražamo.

Naj ponazorim s primerom, še grozovitejšim kot zgoraj opisano srečanje s slovensko govorečo turistko. Naključje je hotelo, da sem se znašla za mizo z osebo, ki so mi jo predstavili kot Francozinjo. Nisem ji posvečala posebne pozornosti, od časa do časa sem ji namenila kakšno opazko v njenem jeziku, sicer pa nisem preveč pazila, kaj govorim. In potem kar naenkrat … je ta oseba, domnevno francoskega rodu, spregovorila v popolni slovenščini!  Ne samo to, ta oseba je … ona je pripovedovala o tem, kako se je tudi sama v nekaj letih, odkar živi pri nas, popolnoma privadila sezuvanju čevljev in natikanju copat ter kako zdaj tudi sama podobno postopa z obiski na svojem domu. Ona je postala Slovenka! Prakticira naše navade, ki se ji zdijo uporabne. V bistvu si jih je prisvojila, jasno. V nadaljevanju večera je z nami v en glas črnila Francoze in njihovo nezadostno higieno, katere eklatanten znak je po njenem ta, da so se tudi na posteljo sposobni zavaliti s čevlji na nogah. 

Po tem grozljivem pripetljaju sem postala pozornejša na novodobno peto kolono. Vse polno jih je, če še niste vedeli. Najbolj odurni primerki so tisti, ki so se v slovenščini izmojstrili do te mere, da popravljajo rojene govorce. Kar je seveda samo po sebi absurd, saj kdo pa bo znal govoriti slovensko bolje od Slovenca. A si to vendarle dovolijo. Nažirajo slovensko narodno substanco tam, kjer je najbolj ranljiva: pri jeziku. Ta je seveda vstopna točka v najsvetejši hram slovenstva: v vse naše medsosedske kregarije, razprtije med rdečimi in črnimi, obredno obračunavanje med opitimi udeleženci vaških veselic, samomorilsko vožnjo in kar je še takšnih šeg in navad, ki bi si zaslužile uvrstitev na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine. Ker so naše in samo naše in si jih ne pustimo odvzeti, še manj pa posnemati! Do kdaj še?!

Dragi bralci, upam, da sem bila dovolj jasna. Ne slepimo se, še je čas, a ukrepati moramo hitro. Zaščitimo našo govorico in se z njo obdajmo v nepredušen kokon, v katerega ne bo več mogel prodreti noben tujec. Ne pustimo se preslepiti njihovi prijaznosti in priljudnosti, saj so izjemno prekanjeni in igrajo na karto našega jezika, to pa je naše mehko tkivo. A poti nazaj od tam ni, ko bo takih, ki jo bodo obvladovali vsaj na ravni vsakdanjega pogovora, še več, bo po nas. Zdaj moramo strniti svoje vrste in se stisniti v čredo, trdno kot krdelo bizonov, ki kljubuje snežnimim viharjem na prostranstvih ameriškega Divjega zahoda, in obmolkniti. Pa naj nas nagovarjajo v še tako lepi slovenščini in še tako milo gledajo. Ne, biti moramo neizprosni. To je edina rešitev.

O avtorju. Agata Tomažič je začela pisati v novinarskem krožku OŠ Riharda Jakopiča. Pozneje v življenju, ko si je pridobila tudi ustrezna izkazila o izobrazbi (matura na gimnaziji Poljane ter diplomi iz francoskega jezika s književnostjo na FF in novinarstva na FDV), je imela srečo, da so ji za pisanje in vse domisleke v zvezi s tem tudi plačevali, sprva pri Delu, d. d., zdaj na ZRC SAZU, … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Vsak čas je po svoje nasilen

    Ana Geršak

    Maturitetni dijaški intervju z Andreïjem Makinom — Človek, ki pripada eni sami kulturi, si domišlja, da ga ta kultura povsem predstavlja, da v celoti uteleša njegov jaz. Toda soočenje z drugo in drugačno kulturo človeka spremeni, tako kot jezik.

  • Zvesta napaka

    Maja Šučur

    Koliko knjig mora prebrati kritičarka, koliko kulturnega življenja mora reflektirati poročevalka, s koliko nemškimi založniki se mora omrežiti novinarka, da njeno delo ne bo več mišljeno kot prosti čas?

  • Ruski človek, francoski pisatelj

    Ana Geršak

    Na račun železne zavese je Zahod dolgo poveličeval disidentsko literaturo, ki je vzhodnoevropske sisteme predvsem obsojala; Makinov roman ponuja v tem smislu svojevrstno tretjo pot.