Obupane davkoplačevalke tožba

Agata Tomažič

Minute so minevale počasi, kot bi bilo vsako zrnce posebej treba narahlo potisniti skozi ozko grlo peščene ure. Mnogo hitreje in bolj ognjevito je brbotal bes v meni; neprestano ponavljanje stavka o »prostih operaterjih, ki so trenutno vsi zasedeni«, ga je samo še podžigalo. Če bi se linija sprostila po desetih minutah, bi tistega, ki bi se oglasil, bržčas kar skozi slušalko zadavila. Pa se to na srečo ni zgodilo. Če bi me glas živega človeka pozdravil po dvajsetih minutah, bi bila samo še zelo nesramna in zajedljiva. Pa se tudi to ni zgodilo. Linija se je sprostila po več kot petindvajsetih minutah in na obeh straneh sva bili samo še dve obupani bitji: prestrašeni operater iz centralnega sektorja za pomoč uporabnikom Finančne uprave Republike Slovenije in jaz, ki sem si od njega obetala izvedeti, kako usposobiti portal eDavke, da bo deloval tudi na mojem računalniku.

Opisani pripetljaj se je seveda odvil v zadnjih dneh marca, ko so telefonske številke FURS še posebej oblegane. Da o računu na družbenem omrežju Twitter ne govorimo. In tudi tam upravitelj(ica) potrpežljivo odgovarja na vsa vprašanja, poskuša pomagati celo v večernih urah, tolaži ali pa samo galantno presliši zmerljivke. Kar ni mačji kašelj, biti strelovod – in to strelovod, ki mora iz vljudnosti molčati – je včasih še hujše. V zadnjih dneh marca je upravitelj(ica) računa FURS na Twitterju morala prestreči velikansko golido žaljivk in nemočnega gneva od vseh državljanov, ki so pri oddajanju davčne napovedi imeli podobne težave kot jaz. Težave pa so, po odzivih sodeč, imeli skoraj vsi. Eden izmed bolj duhovitih tviterašev je negodovanje komentiral z modro ugotovitvijo, da gre le za premeten ukrep dacarjev, saj ne gre, da bi vse šlo tako zlahka in že v prvo – davkoplačevalci bi bili potem le vznejevoljeni, da morajo državi odštevati obvezne dajatve, tako pa so po vseh kolobocijah zaradi muhastih eDavkov naravnost presrečni, da lahko izpolnijo državljansko dolžnost. Kar bi bil, roko na srce, res nadvse domišljen pristop. Če bi bil načrtovan. 

Portal eDavki, ki »omogočajo udobno, preprosto in varno izpolnjevanje ter oddajanje davčnih obrazcev z uporabnikovega računalnika doma ali v pisarni«, po podatkih na spletu sodeč obstaja od leta 2003. To je bilo leto, v katerem je, malo za osvežitev spomina na duh časa, George W. Bush napadel Irak pod pretvezo, da se tam skriva orožje za množično uničevanje; libijski samodržec Gadafi je v zameno za odpravo mednarodnih sankcij priznal krivdo za  podtaknjeno bombo v letalu nad Lockerbiejem in družinam žrtev naklonil zajetno odškodnino; odstopil je gruzijski predsednik Edvard Ševardnadze, prej dolgoletni sovjetski zunanji minister. Decembra istega leta so ameriški marinci zajeli Sadama Huseina v podzemnem skrivališču – vemo, kako je končal. V Srbiji so ustrelili Zorana Đinđića. V Haagu je bila Biljana Plavšić spoznana za krivo vojnih zločinov in obsojena na enajst let zapora. V Sloveniji smo se na referendumu izrekli za priključitev Evropski uniji in Natu. Oktobra tega leta je zadnji komercialni let opravilo nadzvočno letalo concorde. Umrli so (med drugim) Gianni Agnelli, Gregory Peck, Leni Riefenstahl, Johnny Cash in Alija Izetbegović. Nobelovo nagrado za mir je dobila Širin Ebadi, odvetnica za človekove pravice iz Irana. 

In če se ob branju vseh teh dogodkov zdi, kot da je od leta 2003 minila že cela večnost in da nič več ni tako, kot je bilo – danes je splošno znano, da Irak ni skrival orožja za množično uničevanje, Gadafija in Ševardnadzeja ni več med živimi, iz Evropske unije si vsi želijo izstopiti – je za dobro vago vendarle treba dodati še nekaj drugih podatkov, ob katerih bomo na čas pred petnajstimi leti gledali kot na nekaj, kar sploh ni za na smetišče zgodovine. V istem letu je, denimo, zaživelo poslovno omrežje LinkedIn, ki je v rabi še danes. Začel je delovati Skype. Uradno je bila ustanovljena Mozilla, fundacija, ki je razvila brskalnik Firefox. Zaživela so spletišča WordPress in Applov brskalnik Safari. Ja, internet je takrat že obstajal in iz leta 2003 izvira marsikatera pogruntavščina, ki nam še danes lajša življenje.

Ampak če si pogledamo eDavke, ki naj bi jih tudi obudili v življenje v istem letu, se že na prvi pogled ne zdi le, kot da so v letu 2003 tudi obtičali, temveč kot da bi se snovalci navdihovali pri mnogo starejših spletiščih in iznajdbah. Obtožiti jih, da jim je bil vzor abak, bi bilo resda nekam podlo in od zgolj ljubiteljske poznavalke informacijske tehnologije, kakršna je avtorica teh vrstic, tudi docela nekredibilno. A kot uporabnica spleta od njegovih začetkov in uporabnica računalnikov od Commodorja 64 naprej lahko povsem legitimno zapišem, da že izbira fonta in ostalih grafičnih rešitev na eDavkih človeka vrne v čase urejevalnika besedil WordStar. Po dizajnu pa ga spomni na italijanska spletišča iz poznih devetdesetih let. Raba pridevnika »italijanski« tu nima nič opraviti z opevano italijansko modo in njihovim priznanim estetskim čutom, temveč zelo neposredno in zlobno namiguje na zloglasno italijansko digitalno vrzel – v naši zahodni sosedi zaradi berlusconizacije in načrtnega oviranja širitve informacijske avtoceste v prid razraščanju bebavih komercialnih televizijskih postaj s še bolj bebavim zabavnim programom še danes capljajo za ostalimi članicami Evropske unije, in to tudi za marsikatero, ki se je EU pridružila krepko za njimi, torej tudi za Slovenijo. Po grafikonu Eurostata je bila Italija v pogostosti rabe interneta med državljani, starimi od 16 do 74 let, v letu 2016 boljša samo od Romunije in Bolgarije. Slovenija je šest mest pred Italijo. Označiti neko spletno stran kot italijansko, skratka, ni nikakršen poklon. 

Toda eDavki seveda nimajo samo oblikovalskih pomanjkljivosti. Te bi jim že pogledali skozi prste, čeprav je treba priznati, da so vsaj eRačuni očesu prijaznejši, zares pa bi mi kot državljanki in davkoplačevalki zaigralo srce šele, če bi živela v Estoniji. Že spletišče, na katerem predstavljajo vse svoje državne portale, je obetavno. Estonija je namreč država, v kateri je 99 odstotkov javnih služb odprtih 24 ur na dan, ker pač vse delujejo na spletu. Poudarek je na besedi delujejo. Portal eDavki namreč tega glagola ne zasluži. Komercialno omrežje, ki bi tako klecalo in se spotikalo in bi opravilo, ki ne bi ne smelo zahtevati časa več kot za nekaj klikov, spremenilo v nekajdnevno kalvarijo iskanja pomoči, bi vsi uporabniki že davno zapustili. O tem, da so eDavki tudi zelo pomanjkljivo zaščiten in ranljiv portal, je lani pisal spletni medij Pod črto, ki s svojo tehnično podkovano ekipo državnim organom na področju spletne varnosti redno gleda pod prste. In njihove ugotovitve so za odgovorne vse prej kot laskave.  

Obupani davkoplačevalec, ki ne more oddati svoje davčne napovedi, se slej ko prej vrže v raziskovanje, kaj je vir njegove nesreče. Na portalu eDavki piše, da ga je razvilo podjetje Comtrade. Če bi tamkajšnji odgovorni to vedeli, bi dali svoj logotip nemudoma odstraniti. Kajti v resnici za nesrečo slovenskih davkoplačevalcev, obsojenih na eDavke, niso prav nič krivi oni, temveč je vso reč zakuhala Finančna uprava Republike Slovenije, ki po izbiri izvajalca pred petnajstimi leti ne skrbi za ustrezne nadgradnje. Namesto da se na vsa usta bahajo, kako uspešni so pri izterjavi davčnih dolgov (kar sicer res ni od muh), bi bilo morda smotrneje razmisliti, kako presežek dobička, če smem izterjanim milijonov evrov posmehljivo tako reči, nameniti za nujno potrebno obnavljanje osnovne infrastrukture. Verjamem tudi, da razvrščanje davkoplačevalskega denarja niti ni v domeni Finančne uprave, temveč se o tem usklajuje na vladni ravni. Naj bo kakorkoli že, dober delodajalec poskrbi za svoje zaposlene. Ne odvrača pogleda, kadar njegove delavce zasmehujejo ali zmerjajo, in to zaradi tega, ker sam ni poskrbel za posodobitve njihovega osnovnega delovnega orodja. Prepustiti zaposlene lastni iznajdljivost in požrtvovalnosti, ki izvira iz njihovega čuta za odgovornost in želje pomagati sočloveku v stiski, je enostavno poniglavo. 

Operater iz centralnega sektorja za pomoč uporabnikom Finančne uprave Republike Slovenije, ki sem ga priklicala po več kot petindvajsetih minutah, si je po najboljših močeh prizadeval razrešiti mojo težavo, a sva si na koncu morala priznati, da ne gre. Ne vem, kdo je bil bolj obupan. Jaz, ki sem imela na voljo še tri dni, da najdem računalničarja, ki mi bo pomagal prilagoditi moj zelo dobro delujoč računalnik nedelujočim eDavkom in oddati davčno napoved, ali on, ki ga je čakalo še tri dni pogovorov z nestrpnimi, zaskrbljenimi in razjarjenimi uporabniki davčnega portala. Drug drugega sva tolažila in si na koncu zaželela srečo. In pri tem me je obšla misel, da tudi tu ni nič drugače kot pri vseh, ki imajo neposrednejšo izkušnjo z razvpitim slovenskim zdravstvom. Vsi poveličujejo požrtvovalne zdravnike in sestre, obenem pa v en glas grajajo sistem, ki je zavožen in gnil do temeljev, deluje pa le zaradi ljudi, ki jim moralni čut veleva pomagati. 

V resnici ni čisto tako: tudi sistem so postavili ljudje. Ljudje z imeni in priimki, ki bi morali odgovarjati za svoje napačne odločitve. In če bi se najmanjša, najneznatnejša, a kljub temu pomembna kolesca v sistemu lepega dne iz protesta nehala vrteti, bi morda lahko razgalili tiste, ki so krivi za našo nesrečo.

O avtorju. Agata Tomažič je začela pisati v novinarskem krožku OŠ Riharda Jakopiča. Pozneje v življenju, ko si je pridobila tudi ustrezna izkazila o izobrazbi (matura na gimnaziji Poljane ter diplomi iz francoskega jezika s književnostjo na FF in novinarstva na FDV), je imela srečo, da so ji za pisanje in vse domisleke v zvezi s tem tudi plačevali, sprva pri Delu, d. d., zdaj na ZRC SAZU, … →

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Logout

    Agata Tomažič

    Filozofske, sociološke, socioekonomske, psihološke in podobne poglobljene razprave o vlogi narodovega značaja, podnebja in številčnosti zaroda postrušnikov pri naklonjenosti ljudi plačevanju davkov so pravzaprav mlatenje prazne slame. Najlaže bi to orisali s tisto zgodbo o sestanku hišnega sveta, kjer se stanovalci zgornjega nadstropja v stolpnici na vse kriplje zoperstavljajo plačilu sanacije za škodo po poplavi, prebivalci pritličnih stanovanj pa nočejo niti slišati o tem, da bi namenili kakšnega kovača za obnovo strehe, ki pušča.

  • Internet in jaz

    Agata Tomažič

    Življenje se od rojstva do smrti odvija (samo še) na internetu. Kdaj bo digitalna revolucija požrla svoje otroke, da bo besedam končno spet povrnjena njihova nekdanja, prava vrednost?

  • Stroj za vse čase

    Agata Tomažič

    Če upoštevamo dejstvo, da bi tudi stari pisalni stroji ob minimalnih posegih bržkone še vedno zmogli od sebe dati kak tekst, je res vprašljivo, ali so osebni, hišni, namizni ali prenosni računalniki, kakor jim pač že rečemo, znak bogvekakšnega napredka človeštva.