New York, New Crobuzon in zakaj so knjige fajn

Tina Bilban

»Pa res misliš, da znanost na tak način določa naš življenjski svet? Da na primer relativnostna teorija vpliva na to, kako razumemo svet?« se je k meni obrnil Urban po enem od predavanj.

To, da sediš doma na kavču, v bistvu si pa daleč proč, je nekakšna klasika. Ni, da bi pisal o tem v mediju literarno-umetniškega društva   ̶  jaz sem trenutno na Nizozemskem, v sobi za omaro, in na Poljskem, v Auschwitzu (in Ich sehne mich so: Die Lebensgeschichte der Anne Frank Miriam Pressler precej priporočam), je pa res, da se ves čas prestavljam v Slovenijo, ker mi zmanjkuje časa za branje.

Zame precej bolj nova izkušnja je, da letiš precej daleč in prideš v kontekst, ki ga pravzaprav res dobro poznaš. Letiš čez Atlantik, da se znajdeš v svojem romanu. En tak déjà vu.

»Ja, očitno rabimo slovenski raziskovalci tuje konference, da se sploh spoznamo,« nadaljuje Hana.

»Saj je res tako, taki vrtičkarji smo, da filozofi z različnih inštitucij ali pa celo iz različnih kabinetov komaj vejo, kaj kdo dela. Povezave med znanostjo in filozofijo pa itak skoraj ni. V bistvu se srečamo šele, ko se srečujemo v svetu, jaz sem za tvoj projekt zvedla šele zdaj, ko sem dobila pogram, pa sem te poguglala.« (Hvala za škarje, str. 185)

No, midva sva potrebovala konferenco v New Yorku, da sva se opazila v programu, se poguglala, se v t.i. poetry room usedla skupaj in prišla do zgornjega vprašanja. Ki je, kar se mene tiče, že samo po sebi povezano z najinim življenjskim svetom. Bi bilo kdaj postavljeno, če ne bi izhajala iz vsaj v nekaterih bistvenih specifikah istega kulturnega konteksta in se srečala izven njega?

In ja, definitivno mislim, da znanost na tak način določa naš življenjski svet. Da danes, tudi zaradi razvoja znanosti, živimo v drugem svetu kot ljudje pred petsto leti. Da zaradi razvoja astronomije vidimo druge stvari, ko se zazremo v nebo. Da zaradi razvoja genetike vidimo druge stvari, ko opazujemo naravo ali pa, ne nazadnje, svoje potomce kot njen sestavni del. Da zaradi razvoja klimatologije vidimo druge stvari, ko v poletni vročini opazujemo plimovanje morja.

Ampak Urban je že imel pripravljen kontra argument. Prejšnjič je bil v Združenih državah Amerike ravno v času obsežnih gozdnih požarov. In kot mu je razložil eden od domačinov, razlog, da jim je ušel, ni bil v hitrem begu. Ne, ne, rešilo ga je magično znamenje, ki mu ga je domači poznavalec, sicer tudi vnet zagovornik ploščate Zemlje, narisal na avto. Je res življenjski svet dotičnega posameznika, na katerega Kopernik in druščina očitno niso naredili pretiranega vtisa, tako drugačen od življenjskega sveta njegovega soseda, profesorja, ki sprejema ugotovitve sodobne znanosti? Ne nazadnje živita drug ob drugem ujeta v podobno dnevno rutino. Verjetno zjutraj pijeta enako vodeno kavo in mogoče ob tem celo jesta isto vrsto kosmičev.

Res živita v bistveno različnih svetovih? Ja, mislim, da zjutraj s skodelico kave v roki skozi okno zreta v drugačen svet. Ko pa neprespana obsedita na avtomobilskem sedežu in se sprašujeta o smislu vsega, najdeta drugačne odgovore. Ko se naslednji dan srečata v trgovini, se verjetno brez večjih problemov sporazumeta, kam so premaknili njuno najljubšo vrsto jogurta. Ko pa se debata premakne na vlogo bakterij za delovanje človeškega organizma, pomen zdravstvene preventive, naravo demokracije, vlogo umetnosti, dobrih knjig, zaradi katerih je včasih vredno obsedeti doma na kavču … pa najverjetneje ne govorita več istega jezika.

Konec koncev, mislim, da živimo vsak v svojem svetu, ki ga so-določajo naše pretekle izkušnje in znanje, ljudje, ki jih srečujemo, in knjige, ki jih preberemo. V tem svetu se vseskozi srečujemo z drugimi, delimo svoje izkušnje in jih pretresamo. Vzpostavljamo dialog in z novimi informacijami širimo meje svojega sveta. Ali pa trčimo ob zid. Ugotovimo, da si naši svetovi bolj kot ne delijo samo odnos do kave in jagodnega jogurta.

Morda pa je eden glavnih čarov literature – ali pa umetnosti nasploh – da nam vsaj malo odškrne vrata v druge svetove, v druge poglede. Da nam pomaga razumeti svet za omaro. Ali pa svet, ki sočasno vključuje Trumpa, Walmart in ploščato zemljo. Premagati razdalje, ki se v nekaterih primerih zdijo neskončne.

Seveda tudi pri branju vedno izhajamo iz svojega sveta. Danes je Iliada drugačna knjiga kot pred 2000 leti, Jonatan Livingston Galeb pa drugačen ptič, če ga beremo pri štirinajstih ali pa štiridesetih letih. Moje dojemanje New Yorka bo za vedno povezano z dejstvom, da je (prvič) tja z mano potoval Perdido Street Station China Miévilla, medtem ko bo podoba New Crobuzona, Miévillovega fantazijskega sveta, za vedno izgrajena na pasaži New Yorka. In China Miéville, Londončan, avtor, literatni kritik, politični aktivist z doktoratom iz Marxa in mednarodnih odnosov, za sabo bere drugačen roman, kot ga berem jaz.

Se pa gotovo kje tudi srečava. In sprehod čez New Crobuzon gotovo odbije kakšno opeko na katerem od zidov, ki blokirajo komunikacijo z drugimi. Saj na prvi pogled se skoraj ne opazi. Ampak z vsako knjigo in z vsako opeko smo manj zaplankani. Hkrati pa vsak tak sprehod čez New Crobuzon, čez Trojo, čez Amsterdam, čez Vrhniko, čez Leninov park dodaja nanose, barve v naš svet, ga dela še bolj specifičnega.

Z vsako knjigo je v našem jeziku več besed. Z vsako novo je manj možnosti, da bi se lahko naš jezik kadarkoli preslikal v drugega. Z vsako novo je več možnosti, da drugega vsaj približno razumemo. Da se sporazumemo še o čem drugem kot o novi lokaciji jogurta v trgovini.

Tudi zato, se mi zdi, so knjige fajn.

O avtorju. Tina Bilban deluje kot raziskovalka, avtorica in kritičarka, največkrat na prehodih med literaturo, filozofijo in znanostjo, lokacijsko pa skače med Ljubljano in drugimi točkami na zemljevidu Evrope. Posledice te raztrosenosti so med drugim doktorsko delo in nekoliko poljudnejša knjiga o pojmu časa v filozofiji, fiziki in literaturi, in zbirka kratkih … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Opevanje in prikrivanje

    Andrej Hočevar

    Na ozadju miselnosti, da hočemo za mlade samo najboljše, so mladi lahko hitro tarča ideologije, medtem ko so lahko odrasli za nekaj dobrega prikrajšani – verjetno si tudi odrasli zaslužijo dobro literaturo, ki ni niti omejena na enega samega kanoniziranega avtorja niti ni vzniknila iz hipnih potreb potrošništva.

  • Branje v imenu svobode in napredka

    Andrej Hočevar

    Oblikovanje bralskega okusa in posledično bolj izobražene družbe je smiselno le, če ima izhodišče v osnovnih stebrih založništva – v svobodi objavljanja in spoštovanju avtorskih pravic.

  • Zgodovinski plevel province

    Andrej Hočevar

    Kulturno izobraževanje je nujno za konsolidacijo srednjega razreda, ki v kontekstu Rusije ne predstavlja dejstva, temveč predvsem uganko.

Izdelava: Pika vejica