Morala bi biti kalejdoskop

/tretja/

Maja Šučur

»Počutim se, kot da počneva nekaj prepovedanega,« šepetam proti Nataši, ona se tiho hihita, ko – v ozadju igra Pink Panter theme song – raziskujeva hodnike in kukava za raznorazna vrata, Dorija iščeva, pa se z višine na naju ozre blaženi Anton Martin Slomšek. Z vitraža nastopa, ki ga je oblikoval slovenski umetnik Darko Lesjak, in opozarja Sveta vera bodi vam luč, šele kasneje se pozanimam, da se je njegov rek ob prizadevanjih za duhovno, moralno, versko, kulturno in narodnostno prenovo škofije nadaljeval materin jezik pa ključ do zveličavne omike. Ko naju v zakristijo povabi koroški duhovnik Izidor Pečovnik z enim najprešernejših stiskov roke daleč naokoli, torej presenečeni ugotoviva, da sva začuda ob pravem času na pravem mestu. Čez pol ure bo v cerkvi svete Elizabete v rajonu Tempelhof-Schöneberg daroval sveto mašo v slovenščini, kot vsako soboto ob šestih popoldan, po verouku.

Veličastna rdečeopečnata cerkev, zgrajena je bila leta 1911, je z elementi gotike, renesanse, klasicizma, baroka in art nouveauja umetnina sama zase, dom Slovenske katoliške misije je, ki je tu aktivna že skoraj petdeset let. Še bolj njena vrednost naraste, ko se v njej nabere vsaj dobrih trideset duš, ki ob vstopu sežejo po lično zloženih slovenskih rdečih pesmaricah, veseli so jih. V dobršni meri gre, če prav razumem, za Slovence, ki so se v ta del Nemčije v iskanju dela priselili že v šestdesetih in sedemdesetih, pa njihove potomce, imeli so tudi svoje društvo, a pravega stika s sodobnimi slovenskimi gastarbajterji (oblikovalci, pisateljicami, arhitekti, prevajalkami, režiserkami, znanstvenicami …) nimajo.

Otročič v vrsti pred mano pobrenčava in se prav zadovoljno slini, ritualu vstajanja in sedanja oba slediva po načelu posnemanja, pa tudi sicer se mi zdi, da sem na enem uspešnejših »kulturnih dogodkov« doslej. Dori nas s spretno pridigarsko retoriko seznani, da sledi – svet Martin nardi iz mošta vin – ena najboljših vinskih letin zadnjega časa, kar nariše na obraze obiskovalcev opazno zadovoljstvo, pojasni pa tudi izdajalsko naravo gosi, ki naj bi z gaganjem izdale skromnega Martina, ko je sredi zime beraču podaril pol svojega plašča, da šele pri tridesetih končno dojamem, zakaj vsak november delajo pokoro na krožnikih. »Sicer pa nas čakata do konca meseca še obletnica začetka slovenskega baleta in festival slovenskega filma,« med mašo oznanja Dori, eden najbolj zagnanih posrednikov med slovensko in nemško kulturo, ko pred oltarjem pregleduje letake za slovenske kulturne dogodke, da tudi Natašina pot ni zaman, in luč, ki se od njih odbije med svetlobno igro, se tudi meni zazdi zveličavno omikana.

 

Ne mine nekaj dni, ko se spet zberemo pod isto streho, tokrat nas je okoli sto in sveti Martin je oder prepustil slovenskemu baletu, ki v kulturni dvorani Slovenske katoliške misije obeležuje stoletnico. Pomembne osnovne premike slovenskega baleta sta namreč nato leta 1946, ko sta prevzela vodstvo ljubljanskega baleta, na temeljih hamburške šole postavila Pia in Pino Mlakar, obeležujemo pa tudi delo danes 85-letne slovenske plesalke in koreografinje Lojzke Žerdin, ki se je šolala na tem koncu.

Da bi okrogli jubilej praznovali v cerkvi svete Elizabete, iz ljubljanskega snega na sever pripotuje del posadke ljubljanske in mariborske baletne hiše, pa Društva baletnih umetnikov Slovenije, ob tem zgodovinskem dogodku pa se štirje plesni pari res izkažejo s petimi komadi, med njimi s Simfonijo otožnih pesmi (ali, kot se je v programskem listu nekomu freudovsko zapisalo, »obtožnih pesmi«) v režiji Tomaža Pandurja in koreografiji Ronalda Savkovića, pa z Radio and Juliet po koreografiji Edwarda Cluga.

100. obletnica slovenskega baleta

100. obletnica slovenskega baleta

Izkažejo tudi, ker lahko še nepoznavalsko oko opazi, da mora pri plesnih gibih vsak par paziti ne le na lastne gležnje, temveč tudi na odrsko razsvetljavo in zaveso, da ju torej ne bi bili sklatili s stropa, ki se zdi nižji od tistega v kulturnem domu žabnica pri medvedji loki, in precej prepričana sem, da ob presunjenosti nad njihovimi dovršenimi gibi prav ta skrb v ciklih zaustavlja dih gospodiča na moji levi in daje pospešek črevesju gospe s pegicami na moji desni.

Direktorja obeh največjih baletnih institucij v Sloveniji se že namenim vprašati, če ob predstavah hišnega ansambla tudi doma tako rekoč lastnoročno pritisneta play, da začne igrati glasba, in ali sta nemara povrhu vsega priskrbela tudi rože za nastopajoče, a nam prihranim še več nelagodja.

Plesalci se navsezadnje upravičeno priklanjajo ob salvah aplavza, bojim pa se, da jih na poti domov ne bo grel občutek, da je njihovo delo tudi zares spoštovano. Za kaj takega bi moral organizator, tukajšnji Slovenski kulturni center, najprej poiskati prireditveni prostor, ki ponuja vsaj večji oder od sicer ljubke cerkvene dvorane, in morda bi ta ob aktivnejši promociji k slovenskemu baletu nemara privabil več ljudi, tudi (še) več Neslovencev. No, vsekakor je sveta Elizabeta, zavetnica ljudi v stiski, tokrat godovala v pravi družbi.

 

»In v soboto je roller derby, a te zanima?« Tanja meni, ko smo ravno pri religiji. »Misliš tisti šport, kjer punce na kotalkah in v kratkih hlačah ter majicah brez rokavov tekmujejo, katera bo drugo večkrat s komolcem v obraz? Seveda, vedno sem si želela to videti v živo,« se muzam Tanji, ki je že v obrambi, z rokami v zraku riše »to je prepovedano, glavo, vrat in hrbtenico še posebej pazimo«. Tanja-soigralke-me-poznajo-kot-Kravo sicer ni toliko v obrambi, bolj je jammer, a danes ne igra. Z ekipo so vikendaški bootcamp prekinile za ogled neuradne tekme med zelo dobro belo ekipo in malo slabšo črno, toliko je že jasno tudi meni, ki v tisti telovadnici pri Ostbahnhofu namesto pozdrava najprej dobim dvoumno zajebantsko obrv z vprašanjem »pa vsaj veš, da to ni igra z žogo?«, ob čemer očitno prikimam kot dovolj marljiva šolarka, da mi ne pripade le mesto z dobrim razgledom, temveč celo solidarnostni oreščki, navsezadnje gre za športno udejstvovanje z močno povezovalno, feministično in DIY etiko.

Na zaprti scrimmage sem torej solidarnostno pretihotapljena, zatorej mora rezultat ostati skrivnost, da o imenih ekip in tekmovalk – pogosto gre za navezave na pop kulturo ali satirične besedne igre, ki smešijo družbene konvencionalnosti –, ne govorim. Čeprav sumim, da jim je bilo že po desetih minutah žal, da so privlekle s sabo Frishfleisch, ki ji morajo potrpežljivo razlagati pravila, na primer, da jammerka točke nabira s kroženjem po ovalnem polju in kako ji pri tem pomaga ekipa štirih blokerk. »Pa je morda kakšna telesna lastnost za posamezno igralno mesto bolj prikladna?« jaz nadebudno, ne delam se, da v kaosu na igrišču razbiram taktiko, »vsak telesni tip ima svoje prednosti in slabosti, kot v življenju,« mirno one, in to je ena tistih debat, ki se zaradi vsesplošnega strinjanja nikoli ne razvijejo v kaj več.

Le dva polčasa po trideset minut, pa se počutim potolčeno, kako modra je šele ekipa na igrišču. »Tole je res kar agresivna rekreacija, kajne?« počakam do zadnjega žvižga, preden vprašanje poznavalsko serviram Tanji. »Hočeš reči pač kontaktni šport?« mi Krava modro ne ostane dolžna, ko njene soigralke v ozadju navijajo, da bi bil roller derby morda že leta 2020 prvič uvrščen na olimpijske igre. »Če sta lahko šah in bridge, ni razloga, da tudi me ne bi bile,« so samoironične, ko razlagajo o treh tukajšnjih Bundesligah, soseda pa mi zaljubljeno kaže golo stegno. »Poglej ta odtis,« kroži s kazalcem po pečatu koleščka, na katerega je padla, »a ni čudovit?«, jaz pa zašvicam, tipam z Go team!, kaj je pravi odziv in razmišljam, kako naj jim – »moraš se pridružiti treningom v Ljubljani« – ne zlomim derby srca. »Kaj pa je narobe s šahom?«

 

No, na pokopališki Führung Wo Marlene ihre letzte Ruhe fand Helmuthom Pohrenom-Hartmannom, ki v svojem salonu dovolj pogosto gosti tudi slovenska peresa, potem ne utegnem. Gospod med drugim piše knjige o zadnjih počivališčih umetnikov, kot sta na III. Städtischen Friedhofu ob Dietrich še denimo fotograf Helmut Newton ter glasbenik in skladatelj Ferruccio Bussoni, mene pa pokoplje delo, kar me te dni obenem stane anekdot o škandaloznem nemškem dramatiku, pisatelju in filmarju Herbertu AchternbuschuBrotfabrik in obiska na priljubljenem KOOKreadu.

Helmut Newton: Le smoking (1975)

Helmut Newton: Le smoking (1975)

Pa mi je jasno, da bom doma iz žepa prej potegnila prismuknjene lokalne dogodivščine kot open mike festival, nekakšne Mlade rime v zelo uglajeni obliki, ali zlitje z druščino priletnih gospa v Mark Twain Bibliothek na drugem koncu mesta v Marzahnu. Blokovsko naselje res pušča vtis nekakšnih lokalnih Fužin, a brez igrišča za tenis in brez koloparka in brez najsodobnejšega otroškega vrtiljaka in brez reke in brez tistega tipa, ki kot kavboj hlača čez polje do psihiatrije, najlepše mesto na svetu je vendale 1000 kilometrov stran. A z vsakimi fužinami pride, kot sem obveščena, tudi serija lokalnih stereotipov, v tem primeru jih prevprašuje stand-up komičarka Cindy aus Marzahn; ime je dobila po mnogih deklicah, ki so jih starši iz socialno manj privilegiran družin na vzhodu mesta v preteklosti mnogokrat poimenovali Cindy, da bi jih krasilo vsaj nekaj zahodnjaškega.

No, v Marzahn silim na literarni večer s Katjo Oskamp, še teže kot zrelemu humorju starejših Nemk se je namreč upreti pripovedi pisateljice, ki je s krizo srednjih let opravila tako, da se je izučila za podologinjo, njen nov vir navdiha pa so posledično postale stranke v kozmetičnem salonu, ki srce najbolj odklenejo prav, ko sezujejo nogavice in jim začne nohte na nožnem palcu rezati pisateljica. Njene noge so tako majhne in krepke kot ona cela, in pod nohti, kjer se živci zaključijo, je gospa Huth zelo občutljiva, ravno bere eno svojih zgodb, gospa ob meni resno kima, ko ji prijateljica na drugem boku še enkrat besedo za besedo ponavlja umetničine besede, nur ein bisschen lauter, bitte, meni pa misli ponovno uhajajo k sveti Elizabeti. Osemdeset nas zagotovo sedi v tisti prepolni knjižnični dvorani, čeprav knjiga Fußpflege in Marzahn še išče založnika, in ko je avtorica v sekciji Vprašanja primorana odgovarjati z dogovori za proste termine odstranjevanja kurjih očes, pomisliš, kako je šla v enem sila preprostem večeru cugrunt tvoja kariera organizatorke literarnih večerov.

 

Vmes sicer tudi plešeš, in namesto da bi bolj plesala, bolj razmišljaš, kje si bila lani, ko je prvič zapadel sneg, kot da lanski. Morala bi pomagati razreševati vprašanje, ali je bolje plesati na slabo glasbo med lezbijkami ali na dobro med nevsiljivimi strejti, morala bi se opredeliti do kajenja v tukajšnjih lokalih ali vsaj do tega, da glasovanje za slovenske lokalne volitve na daljavo ni mogoče, morala bi se bolj angažirati pri javnem pismu za zvišanje domačega proračuna za kulturo in morala bi bolj spremljati, kako med domačini odmeva odločitev Angele Merkel, da se ne bo več potegovala za predsednico Krščanskih demokratov niti za mesto kanclerke, morala bi, ti pa spremljaš vreme v Ljubljani, kot da je pomembno, Heidi najbrž sploh ni stopila iz stanovanja, je Tadeja končno obupala nad vožnjo s kolesom, Martina je šla najbrž v službo uro kasneje, da bi ublažila snežni šok, ali basenjija pečejo tačke. Morala bi biti tu, pri tebi danes vendar ni snega, a ti plešeš v Ljubljani, čeprav si doma že dolgo tega nehala plesati, morala bi se naplesati bolje, napisati bolje.

 

Morala bi biti tam, ko tvojo prijateljico na ulici pljune neki tip, v trenutku se zgodi, pred Morgenrot, kavarnico, za katero skrbi manjši anti-fa kolektiv, ki med svojimi stenami ne dopušča fašizma, seksizma in homo- ter transfobije, le štiri kostanje naprej od tvojega vhoda, kjer delijo najboljšo čokoladno torto z malinami. Ko poveš Nataši, tisti večer poskušajo edine tri snežinke, tudi blaznežem očitno ta sneg težko pada, samo doda: »Sploh pa to mesto nikdar ni poznalo manir, kaj šele nežnosti.«

Nekaj je iščeš v ikonično poimenovanem Mauerparku, vsi govorijo, da je to že v Prenzlauer Bergu, čeprav je le nekaj minut stran od tebe. Ko je bilo mesto še razdeljeno na dva, je bilo to skoraj trideset let mejno in strogo zastraženo območje, po združitvi je nikogaršnja zemlja postala eden od najbolj priljubljenih javnih parkov – za otroško igro, za šport, za grafitiranje, za glasbo, v toplejših časih denimo za tiste slavne karaoke, ki jih od 2009 na veselje tisočih še vedno organizira Irec Joe Hatchiban.

Tropical the island breeze, all of nature wild and free, this is where I long to be k sreči igra iz sosednjega zvočnika, ne iz kakšnega od prostih mikrofonov, vsako nedeljo se namreč na tukajšnji bolšjak strese val domačinov, ki iščejo second hand plašč, in pljusk prišlekov, ki brskajo med starim pohištvom, med starimi longplejkami … Ex-Yu sekcija je redka, a dovolj informativna, ali pa samo premalo berem Uroša Zupana, najprej Gitariada Vojvodine Kisač ’75, poezija puljske Atomsko sklonište na Infartku (1979) in zagrebške Grupe 220 na Naši dani (1968), Na lepem prijazni (1980) na istoimenskem albumu, pa Vidov ples (1981) skupine Kladivo, konj in voda, nato Sedmina (1980) Melite in Venota Dolenca, z Brez naslova (1977) Predmestja se izbor še ne konča, ko me pritegne stojnica fanta, ki ponuja zastonj psihedelične izlete, zdi se še najbliže nežnosti. Eno skromneje okrašenih miz ima, ko se mu približaš, videti je simpatičen, ko težkaš njegove teleskope, le pogleda te ne v oči, in ko stopiš stran in ga vseeno še malo opazuješ, vidiš, da se tudi drugim ne da.

A kako prodajaš kalejdoskope, če ne gledaš v oči? Ali pa je to nemara še edini način, da danes komu sploh še prodaš, kar ponuja kalejdoskop.

O avtorju. Maja Šučur (1989) je literarna kritičarka in kulturna novinarka časopisa Dnevnik. Za literarne kritike, ki jih objavlja še v revijah Literatura in Dialogi ter v elektronskem mediju ludliteratura.si, je leta 2017 prejela Stritarjevo nagrado. Redno moderira in organizira literarne dogodke, denimo kritiške debate na mednarodnem Srečanju pesnikov, kritikov in prevajalcev poezije Pranger. Od leta 2014 je koordinatorica Društva slovenskih … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zgodovinski plevel province

    Andrej Hočevar

    Kulturno izobraževanje je nujno za konsolidacijo srednjega razreda, ki v kontekstu Rusije ne predstavlja dejstva, temveč predvsem uganko.

  • Dva pola neobstoječega polja

    Andrej Hočevar

    Ni presenetljivo, če v takšni klimi uspeva predvsem razočaranje, ki vodi v apatijo, zaradi nje pa problemi niso vidni bodisi se z njimi ne želi nihče ukvarjati, razen seveda tistih, ki jih povzročajo.

  • Tujec je ogledalo

    Andrej Hočevar

    Meja, ki loči cenzuro od dekoruma in politične korektnosti, je res tanka, in Rusi si očitno zelo prizadevajo, da bi ostali na pravi strani.

Izdelava: Pika vejica