Mehurčke in lu(l)čke za vse!

Jedrt Lapuh Maležič

Pogosto se zalotim z bizarno, a ponarodelo izjavo v ustih, kadar moj sin česa noče: »Veš, česa vsega jaz ne bi.« No, česa? Ljubljana turobe začasnega prevladovanja jesensko-zimske noči nad svetlobo že leta blaži z opijanjem in veseljačenjem. Med drugim je zanimiv domorodni obred tudi slavnostno prižiganje novoletnih lučk, proti kateremu nimam absolutno nič, čeprav se ga ne udeležujem. Topleje je z okraski, gorko ob kuhanem vinu ali grogu in udobneje ob druženju, vse okej. Spermiči in jajčeca na Slovenski so mi po svoje simpatični. Modic je očitno kar fen razmnoževanja, v redu, prav, hvala za mnenje. 

Kljub temu sem se nekaj let spraševala, kaj naj bi umetnik hotel povedati z »uno blesavo enačbo tam« (bojda celo napačno navedeno), ki se je bohotila sprva na Prešercu in potem nad Robbovim vodnjakom. Sploh pa … kaj zaboga nad Ljubljano, natančneje na Stritarjevi, z razgledom na frančiškane, počne okrasitev v obliki združenih simbolov za moški in ženski spol, obdana z napisoma XX in XY, z jebenima kromosomoma, ker zakaj pa ne bi izkoristili te svečane prilike, da podrkamo v glavo tiste, ki jim ta simbolika ne dopušča prostora? Saj ne pričakujem, da bi gospod krasitelj kdaj vehementno razobesil vse izvedljive kombinacije paritvenih spajanj (čeprav bi znalo biti zanimivo), tudi tiste, ki genetsko ne porajajo nujno fetusov, ampak, prosim, čému služi tako nazorna upodobitev voščila, namenjenega: 1) samo parom? 2) samo heteroseksualnim parom? 3) samo heteroseksualnim parom, katerih biološki spol se ujema z družbenim? Že tako imam težave razumeti, zakaj je treba naflodrati razmnoževalno tematiko prav nad vsako ulico, potem pa se izkaže, da nas je nekaj iz slavnostnih voščil očitno izvzetih. Hvala za mnenje.

Težim? Že vem, mogoče mi ni jasno izključno zaradi tega, ker nisem brala in ne bom šla poslušat vsevišnjega Jordana Petersona, da mi popredava, zakaj je prav, da smo ženske slabše plačane in da naj lezbični pari kar vzgajamo otroke, dokler se ena prelevi v »pravega« moškega, druga pa v »pravo« žensko – saj veste, da bi imelo dete zglede obeh plati, ker smo si pa vendarle različni in prav naj bi bilo tako. Filozof, izobraženec, pridigar, kaj pa vem, saj nisem brala. Pač pa sem imela pred leti to nesrečo, da sem prevajala knjigo iz bizarno priljubljene serije o Marsu in Veneri, in povem vam, da se mi zdi, kakor da bi si z blazničnim nakupovanjem tovrstnega pavšalnega mnenja ženske same kopale jamo, saj menda ni treba biti džazni učenjak, da pogruntaš, kam vodijo izjave, da naj se moške po službi vendar pusti v miru gledati televizijo, ker so njihovi možgani drugače naravnani, in naj žene (niti ne ženske, žene) raje malo poštrikajo in pokramljajo s prijateljicami, ker so že tako narejene, da jim to koristi, to nabiralništvo, medtem ko lovec targetira TV program in se ne zmore ukvarjati še z otroki ali, oh, saj ne vem, skuhati večerje. Hvala za mnenje. 

Niti v svojem eskapizmu ne bom šla gledat Bohemian Rhapsody, da bi mi nekdo, ki se je odločil, da je »pomembna edinole glasba«, predočil svoje videnje ljubezni Freddiejevega življenja. Mogoče ne razumem kromosomov nad središčem Ljubljane natanko zaradi tega, ker nisem še doumela, da je Freddie, ta nesrečna in bajno nadarjena ikonična kreatura mojega otroštva, v resnici od nekdaj želel stopiti nazaj na pravo pot, da je ves čas želel ljubiti svojo punco, a so ga gjdi gjdi seksualni nagoni gnali v razvrat, kjer je končno izgubil dušo, se klatil po svetu in nesrečno stril konec, ob katerem ga je Mary (!) držala za roko. Hvala za glasbo, Freddie, drugega od tebe niti nočemo, ali kako.   

Aja, že vem! Mogoče pa kromosomov ne kapiram zaradi tega, ker ne igram najnovejše cerkvene različice Pokémonov? Ker ne lovim svetnikov po cestah in se sproti ne piflam njihovih svetopisemskih izrekov, da bi v svoje digitalno življenje vnesla modrosti in navdahnjenosti pravovernega življenjskega sloga, kakršnega bojda »zapoveduje narava« (pri čemer je narava nad pojavom religije gotovo absolutno vznesena).

Po drugi strani ta porast prodora nazadnjaških teženj v vsakdanje življenje vendarle poraja dejavnost tudi na strani … mar ni hecno, da dandanes ne morem več uporabiti besede liberalnejših ali progresivnejših, ker se to po večini nanaša samo še na tržno gospodarstvo? … torej na strani bolj »svobodomiselnih«, zame pač normalno mislečih gibanj. Kot svetlo točko adventnega časa bi si vsekakor predstavljala milne mehurčke kulturnih festivalov, od filmskih do sodobnoplesnih in gledaliških, v zadnjem času se veselim celo festivala elektronske glasbe in kritične misli, ki se ima pripetiti letos. Ti mi ob pomanjkanju svetlobe malodane rešujejo življenje in najbrž bolj kot ne životarijo iz leta v leto, a se ohranjajo, ker so nujni, le da to počno na račun izmozganega entuziazma in občutka odgovornosti vseh vpletenih. Da bi le še dolgo. Da bi le lahko še nekaj časa skupaj zavijali z očmi pod kromosomi v stari Ljubljani, da se milni mehurček prostorov svobode le ne bi prehitro razblinil. 

Če je bilo pred nekaj leti videti, da nam ob (ponovnem) pojavu izsiljevanj v imenu »naravnosti« od homofobije do pridigarjev proti splavu do razlik med možgani moških in žensk preostane zgolj satira, se mi dozdeva, da se počasi jasno razslojujejo uporna prizadevanja, da se počasi le soočimo z dejstvom, da je treba pravice izbojevati vsakič znova in da nikdar ne bi smeli dremati na lovorikah. Da smo se vendarle uspeli sprijazniti z nenehno borbo za že pridobljeno in z aktivnejšim državljanstvom, kjer koli je pač možno – še najbolj v umetnosti, skozi ustvarjalnost. Nemara pretiravam, ampak resnično opažam, in upam, da se ne motim, porast družbenokritičnih vsebin v gledališču, leposlovju, ponekod tudi v glasbi. Končno! Če sem iskrena, danes menim, da neangažiranost v umetnosti pomeni posebno konstipacijo, če ne celo blokado, in pravzaprav se sprašujem, kako je sploh mogoče ustvarjati z glavo v pesku. S tem kakopak ne mislim, da bi se moral vsak umetnik nepreklicno in zakoličeno opredeliti za politično opcijo, nikakor, saj tudi to prinaša svojevrstno zaplankanost, vendar pa govorim o občutljivosti za neravnovesja, ki so danes hrupno vseprisotna in jih je že meni težko ne zaznati, kaj šele zavestno ignorirati.       

Gotovo je v življenju nasploh, od politike do geografije, dragoceno vedeti, kje si in s čim imaš opravka, kaj vidiš neposredno pred seboj. Še dragocenejše pa je, če se lahko obrneš stran. No, jaz se težko. Pred časom sem imela v vsaki spletni aplikaciji, povezani s komunikacijo s soljudmi, nalašč v vidnem polju vsaj enega diametralno nasprotno mislečega desničarja – na Twitterju superministra, na Fejstbuku vsaj pet homofobov, a s temi sem pometla med kampanjami za novelo zakona o »istospolaših«, kakor so ga nadvse domiselno poimenovali spletni komentatorji. Zasebna omrežja niso problem, komot pometeš, skleneš milni mehurček. Problem so ulice, problem je televizija, problem so mnenja naključnih sogovornikov, ki navržejo par puhlic o tem, kako so napredni, nato pa zaronijo globoko v litanije o tem, kako sem preobčutljiva in mi ničesar nočejo, samo poženščeni pedri jim presedajo. Ampak da jaz sem čisto varna in da ne vejo, zakaj to jemljem osebno. Mogoče zato, ker menim, da je poženščenih pedrov absolutno premalo, da bi si zaslužili tolikšno mitologijo na ljubljanskih XX/XY ulicah. Tudi »radikalnih feministk« primanjkuje, pa črncev, absolutno črncev. Glede na vse prenabuhle zgodbe o teh mitoloških bitjih bi pričakovala vsaj povorko frikov v mestu, kjer so v dolgočasni resničnosti vsi oblečeni bolj ali manj enako in tako večinoma tudi razmišljajo.  

Razumite, da imam v adventnem času poln kufer osladnih podob in podobic, ki mi jih samooklicani (in heteronormativni) svečeniki moderne dobe bašejo v ksiht in ušesa. Ne vem pravzaprav, ali je bolje, da so neokonservativna mnenja vidna kot na pladnju, ali pa bi jih bilo celo umestno cenzurirati – v večini primerov najbrž ne, se pa vsekakor nagibam k temu, da bi jih morali opremiti z razlagami, ki jasno naznanjajo njihove posledice, saj se mi dostikrat zdi, da ljudje nimajo pojma, kaj podpisujejo, ko se pocahnajo pod nerganje o migrantih ali gejih ali kateri od drugih »dežurnih biblijskih nadlog«. Mogoče je to še zmeraj bolje, kot da bi vedeli, kakšne so posledice predsodkov, ampak za zdaj je ohranjanje iluzije o njihovi dobronamernosti še stena mojega milnega mehurčka. 

In če ni jasno, ko rečem: »Hvala za mnenje,« je to prav tako moja iluzija. Delam se, da me ne moti, ko me na dnevni bazi bombardirajo s kromosomi in mamicami pa očkati. V resnici moj hvala pomeni: »A lahko, prosim, ne bi.«

O avtorju. Jedrt Maležič (1979) je od leta 2007 samozaposlena v kulturi, prevajalka leposlovja iz angleščine in francoščine, članica DSKP. Po diplomi na Filozofski fakulteti (Oddelek za prevajanje in tolmačenje, 2004) se je zaposlila na prevajalski agenciji, dokler ni radosti redne službe zamenjala želja po »svobodnejšem« poklicu. Med njenimi prevodnimi projekti so tudi avtorji Nelson Mandela, Martin Luther King ml., … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zvesta napaka

    Maja Šučur

    Koliko knjig mora prebrati kritičarka, koliko kulturnega življenja mora reflektirati poročevalka, s koliko nemškimi založniki se mora omrežiti novinarka, da njeno delo ne bo več mišljeno kot prosti čas?

  • Oni so med nami 

    Agata Tomažič

    Že nekaj časa je slišati svarila, da se moramo Slovenci paziti pred tujci, da je narodova srčika spet ogrožena in da je treba zategadelj zapreti meje, ker da bodo oni sicer prišli med nas in nas pomendrali. Menim, da se motijo. Menim, da nevarnost preži od drugod. Da moramo biti pozornejši na tiste, ki so že med nami.

  • Morala bi biti kalejdoskop

    Maja Šučur

    Blokovsko naselje res pušča vtis nekakšnih lokalnih Fužin, a brez igrišča za tenis in brez koloparka in brez najsodobnejšega otroškega vrtiljaka in brez reke in brez tistega tipa, ki kot kavboj hlača čez polje do psihiatrije. A z vsakimi fužinami pride tudi serija lokalnih stereotipov.