Ljubljanski zapiski

Muanis Sinanović

Ko avtobus, ki je svojo pot začel v kakšnem večjem mestu, kakšni tuji prestolnici, sredi noči po Dolenjski cesti pripelje v Ljubljano, potniki komaj prepoznajo obrise mesta. Redko posejane stare hiše, mali bloki delavskih naselij se zlivajo z nočjo. Luči so ugasnjene, ceste so prazne. Kot bi pred nečim bežali in bi na poti vstopili v mesto, ki so ga njegovi prebivalci na istem begu že zapustili. Majhna, neugledna avtobusna postaja te spodbuja, da zdrsneš v sen brez sanj ali od tam čimprej pobegneš v kakšno drugo mesto.

 

Ko se sredi kakšne februarske noči z zadnjo družbo vračaš z zabave v najbolj kaotičnem skvotu, ko mraz veje po Trubarjevi ulici in njenih izparevajočih sanjah, ki dišijo po Kranjskem in po svetu, po halucinaciji daljnih krajev, in ko je ta kraj sam halucinacija, ne srečaš nikogar. Ves ta živi, včasih hrupni center, v katerem se mešajo množice ljudi, ki so na tej zemlji od nekdaj v prehodu, izgine. Vsi so odšli drugam. Skrivnostni občutek, da hiše živijo same, kot drevesa.

 

Predmestja in delavska naselja, poleg centra, sestavljajo celotno Ljubljano. Poskusite se v nespečnih nočeh sprehoditi iz delavskega naselja v predmestje. Razpokane ulice, skrivnostne male delavnice in trgovinice ter prašno, neugledno rastlinje, ki ga rahlo obseva mesečina.
Puskusite živeti na Polju ali v Zadobrovi. Vrtički, ki dehtijo kot zaspani mački in preskrbljeni čakajo na tisti posebni dež, ki bo vse za vedno spral. Ki bo iz vrtičkov naredil rajske vrtove. Stene vedno sveže prebarvanih družinskih hiš dišijo po ljubezni, ki se nikoli ni zgodila.

 
EdgeOfLjubljana_photo-UnaRebic_6
EdgeOfLjubljana_photo-UnaRebic_4

foto: Una Rebić

Prvo prebivališče, ki sem si ga, skupaj z dekletom, ogledal v Ljubljani, je bila sobica v prav takšni hišici v Polju. Tam sta živela ostarela mama in njen sin srednjih let. Bila sta kot iz stereotipne predstave o belem smetju: živahna, ukazovalna mama in nekoliko zavaljen ter poraščen sin. Sedeli smo v kuhinji, starodavni, v dizajnu, ki je brzčas preživel tako Avstro-Ogrsko kot Jugoslavijo in skoznju mutiral. Sin je pripomnil nekaj o Bosancih. Tudi jaz sem Bosanec, sem na pol resnično pripomnil. Morda je odvrnil nekaj v stilu o dobrih in slabih Bosancih, o čefurjih in normalnih ljudeh, morda pa nič. Vem, da smo normalno govorili naprej.

Potem sva si ogledala sobo na drugem delu Ljubljane, zaznamovanem z obdelanimi polji in dehtečim vonjem gnoja. Glede na odziv lastnikov se nama je v neki nenavadni naivnosti zdela primernejša soba na Polju, kjer bi lahko še isto noč skupaj prespala. Kljub dogovoru je lastnica po telefonu rekla, da je oddana in da sva si sama kriva.

Čez nekaj časa je videla oglas za isto sobo. Še vedno se je oddajala.

 

Sin alkoholik, poln mačističnih komentarjev. Modra in prijazna stara mati. Mož strasten Dalmatinec, nagnjen k jeznim izbruhom, s katerim sem se kasneje sprl in se zato odselil. Hči, poročena z Jordancem, živeča pri njemu. Sostanovalec pilot z dekletom Turkinjo.

V Zalogu, še bliže robu tega sumljivega, vlažnega mikrosveta, ki je Ljubljana. Tega zračnega, sončnega, priljudnega sveta.

 

Tipična postana študentska noč, cunjasti ljudje brez velikih upov in idej, prežeti s poceni vinom, žganjem, pivom. Žmauc, stari lokal za alternativce.

Neko dekle nas poskuša prepričati, da je bil Hitler v redu. Smo sploh prebrali Mein Kampf? Neki starejši model, znana faca iz kulturniških krogov, samo mirno spremlja pogovor. Ne želi se vmešati. Zdi se mi, da jo peca. Vsakdo ima svobodo govora. Vse je treba vedno znova argumentirati – fašizem je narobe. Niso vsi migranti posiljevalci in v javni knjižnici ne bomo imeli debat o prepovedi migracij. Ne bom ti prerezal vratu.

Ljubljana je mesto dialoga. Nič ni nikoli dorečeno – tudi od tod občutek, da mesto visi v času, da se brezčasnost v kužnih meglicah z barja dviga nadenj in veje skozi prazne nočne ulice.

Mesto z dovolj veliko vsebnostjo looney prepričanj, da je obskurantizem vsiljen vsem.

 

Kokainski kljukasti križ, ki se ga vleče po krakih. Naci folk glasba. Prav je bilo posiljevati ženske v Srebrenici. Ali je užitek mogoče misliti brez transgresije, nekrofilije?

To niso skrajno desne zabave. To so skrajno leve zabave.

 

Mesto je ravno dovolj veliko, da njegova izpraznjenost vzbuja občutek vznemirjenja; velikost omogoča preživetje skrivnosti. Ravno dovolj majhno je, da je pogosto izpraznjeno. In ko je izpraznjeno, tedaj na plano pridejo čudaki. Tudi to je vznemirljivo.

Ljubljana spi. Kdor spi, sanja brez sanj. Kdor bedi, neprestano sanja. Od Črnuč, ki se z zarjavelo industrijo raztezajo, se zdi, tik pod Alpami, do Rudnika, skozi katerega greš v ledenih zimskih nočeh, po Jurčkovi cesti, kjer s polj koruze veje vonj po gnoju. Od brezdanjih hal BTC-ja do v meglo zavitih hal Supernove, ki mejijo na zapuščene karoserije tovornjakov in blatne poti v Barje.

Je v Šiški še kaj odprtega? Ne, prav to.

Žurerji se umikajo v stanovanja, nocoj bo vsakdo izpovedal svojo največjo skrivnost.

 

V krvi se mešajo razni dimi, tekočine, praški. Vsakdo se razgali pred drugimi. Vsakdo je zato na robu samouničenja, toda bolečina je postano sladka, spremešana z gostim in oprijemljivim cigaretnim dimom ter znojem. Le tu in tam vse odteče v školjko in takrat nastopi groza: kdo so ti ljudje in zakaj poznamo njihove mračne skrivnosti? Tedaj se hlastno poseže po dimih, tekočinah, praških. Cikel lahko traja tudi več dni.

Ko se bodo naslednji dan srečevali na ljubljanskih ulicah, se ne bodo pozdravili, nekateri obrazi pa bodo pozabljeni.

 

S prijateljem živim v nekdanjem hotelu, zdajšnjem samskem domu na Rudniku. Tam prebivajo večinoma delavci iz Bosne in Ukrajine, stavba pa je znana po tem, da se v njej odvija prostitucija – kot mi to razmeroma nazorno nekoč opiše taksist. Z ene strani ceste se na tem Divjem zahodu razraščajo eno- ali dvonadstropne družinske hiše ter brez vsakega reda posejane nove večnadstropnice, v katerih, sodeč po ograjah, ki jih obkrožajo, in avtomobilih, ki jih je za njimi mogoče uzreti, živijo premožni ljudje. Nekatere od hiš vsebujejo mala družinska podjetja: kozmetične in frizerske salone, gostilne … Na vzporedni Dolenjki ima nekdo podjetje, ki se ukvarja s posebnimi učinki in se imenuje Delo osvobaja. V bližini pa halal mesnica Halalko. Skoraj vsa podjetja imajo za imena pomanjševalnice, tako slovensko. Seveda tudi halal mesnica. Najboljši primer integracije.

Na desni strani se raztezajo koruzna in druga polja. Kakšna dva kilometra dolga ravna cesta se konča v nakupovalnem središču, po katerem včasih ponoči pohajam. Nekaj strašno hladnega in zato kičasto vznemirljivega je stopati med temi halami. Toda kaj, kar je vznemirljivo, ni kič? Včasih zavijem nekam desno, v Wasteland, kjer nekoč, preden naju s cimrom ustavi policija, ki išče kdove kakšne švercerje, najdeva CD s pop hiti iz leta 2002. Žal je že preveč uničen, da bi se ga dalo predvajati.

Nekega dne na vrata potrka in potem kar hitro v garsonjero vdre lastnik objekta. Razgleda se po razmetani sobi. Na moji mizi zagleda knjigo s »tujo« versko vsebino in izraz na njegovem obrazu postane zvedavo zmeden. Nalagava kavče na njegov kombi. Pred tem ga nisva videla, saj za objekt skrbi njegov sin.

Ko naloživa reči v njegovo vozilo, naju povabi na pijačo. Veliko govori. Imel je šest žena. Ko mu kakšna ženska zateži, se za nekaj časa odpelje in se spet vrne. Če je nato tiho, ostane. Pol njegovega telesa je kovinskega. Govori o bosanskih delavcih, ki so jih preganjali ustaši in so imeli postravmatske sindrome, zato je bilo treba klicati umobolnico. Govori o kokainu in prostitutkah po Ljubljani.

Kasneje se zaveva, da gre za obskurnega politika, ki v javnih TV soočenjih nastopa vinjen in je sploh znan po zelo ekscentričnih izpadih v kampanjah. Na nekem posnetku oblečen v povodnega moža stopi iz Ljubljanice in prične napadati župana.

 
EdgeOfLjubljana_photo-UnaRebic_5EdgeOfLjubljana_photo-UnaRebic_3

foto: Una Rebić

V baru sredi ene najbolj turističnih ulic v Ljubljani, kjer se spustiš v podzemlje, je dovoljeno kaditi. Oblaki dima se zadržujejo v prostoru, podobni ljubljanski megli, sarajevskemu ali skopskemu smogu – ki ju sicer v živo še nisem doživel, a si ju po slikah in pripovedih dobro predstavljam: postana rakija in cenene pice zaudarjajo. Stene so rdeče, na eni je tovariš Tito, na drugi črno-bela fotografija ženskih nog, obutih v petke.

Za eno mizo sedi skupina kul reperjev, otrok bogatih staršev, ki pridigajo nihilizem; za nami skupina, ki deluje kot mednarodna zasedba romske mafije; na glavi imam otomansko kapico, medtem ko mi streže miren natakar, ki je očitno pred kratkim prišel iz Republike srbske; kapico nadenem na glavo kolegu metalcu, ki se navdušuje nad perverznimi seksualnimi praksami in revolucionarnim nasiljem; kmalu prileti ogromen socialist – kuhar, ki začne v znak prijateljstva žaliti muslimane; grozdi upov slovenske filozofije in teorije, ki mi ves čas težijo, da moraliziram. Od dima mi v oči silijo solze. Posedamo s filmsko ekipo, ki je ravnokar snemala, kako se na Barju zaletavam v reklamne panoje in streljam z opozorilno pištolo v zrak.

 

V skvotu so izgnali skupino migrantov, ker je nekdo zaštihal stalnega skvoterja. Dotični migrant je tam gojil nekakšen vampirski kult in živel v krsti. Baje. Ko se je vrnil, je vzpostavil nekakšno improvizirano molilnico in obesil belo zastavo. To izvem, ko srečam znanko in njenega prijatelja, ki stojita ob luži krvi, ki se je sredi mesta, sredi noči, nenadoma iz noge zlila nekemu drugemu znancu iz skvota. Žila je počila. To je treba podreti, rečem, na pol v šali, to vse skupaj je pač blasfemija. Skvoterji me uslišijo in zadevo kmalu za tem podrejo.

 

S prijateljem, sicer beguncem iz Sarajeva, danes državljanom Republike Slovenije in knjižnim človekom, sediva v njegovi najeti sobi v središču Ljubljane, na najbolj hip lokaciji. Stavba se nahaja v tlakovani, slikoviti, blago vzpenjajoči se uličici sredi pomembnih kulturnih institucij. A soba deluje starinsko: v njej je zelo star štedilnik, ki bi bil po moji oceni star tudi več kot pol stoletja. V kotu je majhen tuš, ki ga označuje nizek keramični rob, dvigajoč se iz tal. Postelja je iz masivnega lesa. Skupaj s štedilnikom, iz katerega, če me zdaj spomin – pripovedovalec ne vara, veje debela cev, me nekoliko spominja na stare domačije slovenskih pisateljev, ki smo si jih nekoč ogledovali na ekskurzijah.

Tukaj sva, književnika, različnih generacij. Prijatelj je bil rojen leto za mojim očetom.

»Slovenci dosti pomagajo, v nasprotju s stereotipom,« rečem.

»Pomagajo, pomagajo,« mi odvrne. »Tudi bolj kot naši.«

»Saj je ena najbolj socialnih držav na svetu,« rečem. »Včasih delujejo malo grobi, ampak …«

»Ampak to ni bistvo,« mi odvrne. »Zato ne sprejmem, da se slovenstvo enači z Janšo.«

Takšnega pogovora seveda ne omejuje dejstvo, da sva prej razpravljala o svoji nacionalni neosveščenosti, o tem, da bi bil sam lahko legitimno Slovenec, ker obvladam jezik, in da se mi zdi narodna identiteta neumna. A še takšno zaničevanje fikcije naroda ne more preprečiti pomena spontanih opazk o posameznih kulturnih vzorcih.

Bil je moj prvi urednik. Že vse od mladosti je blizu (post)socialističnim urbanim marginam, naj bo to v Zenici, Sarajevu ali Ljubljani. Tudi jaz sem se veliko družil z ljudmi, ki so postali kriminalci, se gibljejo na robu zakona ali pa vsaj družbene legitimnosti. Teh ljudi nikakor nočem idealizirati: med njimi je nič manj in nič več tesel in izprijencev kot v povprečnem prebivalstvu. Njihova prednost je v tem, da barvajo in začinjajo življenja. A takšne začimbe me ne zanimajo več. Mislim, da tudi prijatelja, ki je v podzemlju doživel velike pustolovščine in osebne preobrazbe, ne. Margina postane navada, druga narava, in ne več področje pustolovščin.

Njegov ideal je normalen človek, po velikem madžarskem mislecu. In mislim, da ga razumem. A tu je še nekaj drugega. Asketsko življenje, takšno, ki se najbolj zaveda resnice o življenju samem, ki se ogiba slepilom velikih načrtov, užitku v moči in omami in razkošju, je najlaže živeti na margini.

Danes sva na mesarskem mostu sprva pobrala uličnega klarinetista z njegovo psičko. Neverjetno, koliko v resnici zaslužijo glasbeniki na ulici. Mislim, da več kot velika večina uveljavljenih književnikov v Sloveniji. Na kavi se nam je pridružila njegova rusko-kazahstanska partnerka, prav tako glasbenica – le da insitucionalna, notranja. Govorili smo o zapletenih medkulturnih položajih, s katerimi se soočajo na ulici, še posebej z znanim janšističnim harmonikarjem na Prešercu.

Zdaj se tudi v senčno sobico spušča mrak. Ljubljanski november je pometel ljudi z ulice. Ko se dogovoriva za posel, se odpravim naprej. Tudi v pustih mesecih lahko po mestu včasih hodiš gor in dol, v eno in drugo stavbo, od ene do naslednje pijače. Le najti je treba prave ljudi.

EdgeOfLjubljana_photo-UnaRebic_2EdgeOfLjubljana_photo-UnaRebic_1

foto: Una Rebić

O avtorju. Muanis Sinanović je rojen leta 1989 v Novem mestu. Izdal je 3 pesniške zbirke, nedavno pa še balkanofuturistični roman Anastrofa, izšel je tudi dvojezični izbor avtorjeve poezije. Objavlja v bolj izpostavljenih domačih in regionalnih časopis, njegova poezija je bila uvrščena v nekaj antologij. Dela v redakciji za kulturo in humanistiko in v glasbeni redakciji Radia študent, deluje kot urednik … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Demon je sedel na trebuh metroja

    Iva Božič

    Pogostost bralcev v vagonih podzemne me je udomačila v mesto. Bila je prva simpatija, povezava, solidarnost v anonimni tujosti.

  • Zvesta napaka

    Maja Šučur

    Koliko knjig mora prebrati kritičarka, koliko kulturnega življenja mora reflektirati poročevalka, s koliko nemškimi založniki se mora omrežiti novinarka, da njeno delo ne bo več mišljeno kot prosti čas?