Listopad v zlatem mraku

Andraž Polič

»Dan vseh svetih« je potekal mirno sobotno in Praga s svojim »Olšanskim« pokopališčem, ovitim v bršljan, je bila tih odzven mehiške »La Calavera Catrina«, ko sem se med grobovi pesnikov spomnil na stoletnico rojstva Octavia Paza. Zvečer sem obiskal »comic-fest«, kjer so sodelovali tudi ljubljanski strip aktivisti »Stripburger« in prejeli mednarodno nagrado. Deveta umetnost me je popeljala v dolgo noč.

Nedeljsko jutro na »dan vseh duš« je bilo ustvarjeno za glasbo češkega pesnika in profesorja literature na univerzi v Libercu Pavela Novotnega: »Svet z očmi Monkikiha« je poetično-glasbeni unikum, ki spominja na festival »Neposlušno« (če so potrebne kakšne referenčne primerjave), in humorna poetika mi je obarvala sivino novembra. Pavela sem spoznal na pesniškem festivalu »Stranou«, ki že nekaj let poteka v Berounu in okolici pod okriljem prevajalca Petra Kuharja in njegove žene pesnice Lenke Daňhelove. Junijski večer na gradu Krakovec mi je priklical poletno vzdušje med odpadlo listje, a le za upesnjeni čas.

Po oktobrskem obisku »Tynske literarne kavarne«, kjer je potekalo gostovanje društva »Apokalipsa« in sem se počutil kot nekakšen »out- & insider«, sem se odločil, da obiščem »Salmovsko literarno kavarno« na večer, posvečen češkemu nobelovcu Jaroslavu Seifertu. Pesnik, doma s praškega Žižkova, kamor vodijo ulice z vrha domačih Vinohradov. Žižkov je umetniško razgibana, stara delavska četrt, ki se je v zadnjih stotih letih, ko omenjam  obdobje okoli pesnikovega rojstva, seveda še kako spreminjala in spremenila. Tako v bivalnem in pesniškem kontekstu pa se raje držim »svojih« Vinohradov, kjer je ustvarjal Jaroslavov sodobnik Vitězslav Nezval – meni bližji nadrealistišni pesnik, ki je z Guillaumom Apollinairom pohajkoval po Pragi in pil absint v kavarni Slavija. Praga je bila nemreč med letoma 1895–1928 evropsko mesto avantgarde, če sledimo izvrstnim študijam francoskega boemista Michela Bernarda. In tudi danes ostaja svetovno umetniško središče … še posebej, če se osredotočimo na gledališča, saj je eno izmed svetovnih metropol z največ gledališči (preko 100!).

Tako mi je gledališka muza prekrižala načrte in namesto obiska »Salmovske literarne kavarne« sem  15. novembra sodeloval na tradicionalni »noči gledališč«, kjer je 57 praških gledališč odprlo svoja vrata in skozi ves dan do pozne noči častilo publiko v prostorih, posvečenih umetniški besedi in muzikalnosti »Talie«. Izvajali smo avtorske tekste Ivete Duškove, Nataše Burger in improvizirali v »free style« skupini »Same Vody«. Seveda pa je literatura izvorno povezana z gledališčem; posebej poezija: saj še danes v starih šamanskih ritualih, ki so mitološka podlaga gledališča, srečamo poetični jezik. Južnoameriški indijanci poznajo izraz »tsai-jošto-jošto« (twisted-twisted language) – t.i. »dvakratno prelomljen jezik«, kjer poetične pesmi spremljajo »gledališče za-umja«. Več o tej temi si lahko preberete v izvrstni knjigi Cosmical Serpent (Jeremy Narby).

Gledališče izvorno potrebuje »pesnika-igralca« in gledalca-poslušalca. Režiser je »iznajdba« 19. stoletja. Ampak omenjene teme so izhodišča za debele knjige. V tem večernem zlatem mraku na predvečer obletnice »Žametne revolucije« (17. 11. 1989) pišem to pismo iz »Bohemije« kot sporočilo o moči literture in gledališča. V mislih imam seveda Václava Havla. Ravno sredi novembra je izšla nova biografija o tem svetovnem kulturnen politiku. Zadosti tem za »tisočera« pisma … Nazdar!

O avtorju. Andraž Polič, rojen 1972 v Kranju; pesnik, glasbenik, skladatelj, igralec. Od leta 1992 je ustvaril glasbo za več kot deset gledaliških predstav doma in v tujini ter za nekatere filme. Leta 2002 je ustanovil elektro-akustično skupino Hamlet express, ki temelji na njegovih besedilih in avtorski glasbi »fusion chanson«. (zgoščenke: Moje … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • »Sem apolitičen, ampak.« 

    Jedrt Lapuh Maležič

    »Osebno je politično,« bi najraje zakričala taksistu, vodiču, Ivanki, širnemu svetu, pa ne bom, ker vem, kaj so mislili, in ker ni zraslo na mojem zelniku.

  • O posmrtnem življenju

    Primož Čučnik

    O čem sploh govorimo, ko govorimo o posmrtnem življenju literarne revije? O tem, da nekdaj osrednje revije počasi, a vztrajno izginjajo, novih pa ni na vidiku. O tem, da revije več ne nosijo tistega družbenega naboja kot nekoč. Spremenile so se v nekakšne časnike za specialiste, ki jih zanimajo v glavnem notranji problemi besedila in manj, kako naj bi z njim preoblikovali zunanji svet.

  • Priličiti delo, pridelati lik

    Jedrt Lapuh Maležič

    Sprašujem se, ali bi bilo zame mogoče od umetnin pobrati samo umetelnost in zanemariti oporečne like, ki jih ustvarjajo, pa ne pridem daleč.