Ladje in otoki

Ladja

 

Svetilnik je Kiklop z vrtečo glavo-

s svojim svetlobnim očesom vidi milje daleč.

Noč prebadajo snopi bliskov.

Moja samota je „mornarjev dnevnik».

Intervali luči mi določajo smer-

„pesem hoče biti luč»…

Lorca in španski borci,

stihi in morska stihija-

vse šumi in odzvanja v meni,

ko sledim vetru do nove obale.

Obrežje se nevidno reži iz teme.

Nekatere besede zvenijo s pomenom:

kot „thalassa» za morje in burja za veter…

Rad bi dočakal jutro v varnem zavetju,

na vrhu skalnatih pečin,

kjer gnezdijo galebi in je zvezdnato nebo neznansko blizu-

ko me starca in otroka z roba tišine

kličejo predniki brezdanje globine.

 

 

Otok

 

Na pokošenih travnikih za vzletanje pesmi se klatijo koze.

Otok je velika mlečna dojka.

„Vsako mleko ima nekaj zemeljske soli»,

so zapisali starci, ki so bili nekoč dojenčki.

Čas prinaša nove skrbi:

sem še na spletni povezavi ali sem analogna samota?

Pesniki na vaškem pokopališču imajo imena padlih angelov-

za časa mojega deda so padli za svobodo.

Zdaj vstajajo iz pepela kot tihe gazele.

Jutri bo v mestu črni petek s popusti za ogrevano zimo.

Toda na otoku je religija morsko plimovanje:

oseka v duši je molitev- vržena mreža v mesečini.

Večina dni je čisto preprostih:

kot ribe, ki plavajo v vodi, olju in vinu.

 

 

Obmorska brajda

 

Omizje v senci pergole:

nad nami malvazija, še višje nebo in poezija,

ki kroži in greje kot žerjavica jezika.

V sunkih hladne burje šumijo besede

in grejo z vetrom skozi kri.

Ob koncu večera ostaneva sama

in vsak drug v nama spi.

Nad nama so zvezde kot lučke grozdov-

svetlobna leta daleč se trgajo meglice

sončnih vinogradov.

Položiš dlan v moje sanje,

ko me povabiš v tišino noči.

V tistem dotiku so vsi atomi

ena sama ljubezen.

 

 

Smilj

 

Še veš, kako diši?

Skrit med skalovjem,

kjer prežijo zelene oči.

Otok je sončno žrelo.

Morje kot da spi.

Kako diši?

Nikogar:

le kozja steza, sonce in ti.

Prišel boš domov

in ona bo dahnila v dan:

„prinesi mi smilj, preden zaspim».

In ti boš hodil in hodil…za vonjem.

Zdaj veš, kako diši.

 

 

Novi časi

 

Hodim po mestu kot tujec, tisti
izgnanec, ki ne pripada več domači
tipografiji. Ker mesto se je prodalo za
bežne užitke potrošnim turistom.
V mladosti so bili tuji obiskovalci kot
prijetni znanci, ki si jih opazil
za dobrodošlico. A danes ne prepoznam več
vonja ulice. Spomine lahko delim
le z redkimi, a nimam jih več kam
umestiti ali zasaditi. Verjetno je to tista depresija
borcev, ko so se zmage izjalovile …
to si tisti “novi časi”.