Kaj vse zamujate, če (še) ne kadite

Po naravi sem rahločutna in rada se postavim na stran šibkejših. Pisala sem že o vranah in japonskem dresniku in Judih in navsezadnje o pameti – vsemu naštetemu se danes streže po življenju. Na srečo predvsem v prenesenem pomenu, vseeno pa si vsi po mojem trdnem (in trmastem) prepričanju zaslužijo, da se kdaj kdo postavi tudi na njihovo stran. Pa čeprav iz čistega cinizma ali kljubovalnosti ali veselja do retoričnih bravur. Ker kaj pa je drugega pisanje kolumn kot verbalno prekopicevanje in mentalni ekshibicionizem na veselje (in včasih zavist ali jezo) tistih, ki so v sklepih (ali mislih) bolj leseni? 

Zato se spodobi spisati tudi nekaj v zagovor kajenju. Puhanje je, če še ne veste, čudovit in kratkočasen konjiček. Že Oscar Wilde je v igro Pomembno je imenovati se Ernest vključil simpatičen dialog, v katerem se mati bodoče neveste pri bodočem ženinu pozanima: »Ali kadite?« Ta ji odvrne – najbrž v didaskalijah piše – skesano: »Ja, se bojim, da ja …« Ampak mama neveste, ki je, kot vse mame, modra in izkušena ženska, na odkritosrčno priznanje odvrne tole: »To je pa lepo slišati. Človek mora vedno imeti neko zaposlitev.« (V angleščini ima beseda man sicer lahko dva pomena, a glede na to, da je, odkar je bila drama napisana, minilo že več kot sto let, menim, da lahko v duhu odtlej pridobljene enakopravnosti uporabimo spolno nevtralni prevod: človek. Torej velja tudi za ženske!)

Toda kajenje je v resnici mnogo več kot le zaposlitev oziroma prostočasna dejavnost. Je neke vrste predhodnik družbenih omrežij – kdor kadi, si pridobi prijatelje. Kdor ne verjame, še ni skusil čarobne moči vprašanja »Oprostite, imate morda ogenj?« Ki deluje tudi, če imate v žepu vžigalnik. In še toliko bolj, odkar se dejavnost kajenja goji na za to posebej določenih prostorih. Tam so vedno najzanimivejši, najbolj značajni in najbolj slikoviti ljudje. Taki, s katerimi se lahko meniš ure in ure, pa ob poslušanju njihove življenjske zgodbe ne boš niti enkrat zazehal. In taki, s katerimi se ti poti nikdar ne bi prekrižale, če se ne bi srečali nekega lepega dne v kadilski loži na frankfurtskem letališču. Ki so še posebej prijazne in lično opremljene – z risbicami pisanih kamel. Najbrž so jih dali naslikati otrokom iz vrtca, kar je plemenito dejanje, ker je za tako sijajno dejavnost, kot je kajenje, ljudi treba navdušiti že zamlada. 

In ko smo že pri vžigalnikih: ti odpirajo še eno, doslej docela prezrto polje človeške duševnosti. Znano je namreč, da se ljudje, se pravi kadilci – kajti tudi oni so ljudje – delijo na tiste, ki vžigalnike kupujejo in jih s tem dajejo v obtok, ter tiste, ki si z njimi postrežejo, ko se jim ponudi priložnost. Prepričana sem, da gre za pomembno in doslej po nevednosti prezrto značajsko lastnost, ki lahko omogoči globlje uvide v psihoanalizo in prevpraševanje biti bivajočega. Zares se mi zdi čudno, da kakšen profesor na kateri od slovenskih fakultet še ni razpisal diplomske naloge na to temo. Še en namig pedagoškemu kadru: enako ključna, a neupoštevana ločnica je med ljudmi, ki imajo radi turistično pašteto, in tistimi, ki nad njo vihajo nos. Ne, ne zahtevam zahvale, zadovoljna bom že z znanstvenimi deli, ki bodo te fenomene podrobneje raziskala in rezultate predstavila tudi meni.

Če izhajamo iz vizionarske Wildove trditve, položene v usta enega njegovih likov, da je kajenje dejavnost, postane zelo logično, da tudi za kajenje, kot vsak šport, potrebujemo posebno opremo. In ker je izbiranje športnih rekvizitov oziroma nakupovanje nasploh eden od gradnikov osebne identitete, ste najbrž najpozneje zdaj končno sprevideli, koliko zamujate, če (še) ne kadite. Je s čim mogoče bolj učinkovito in suvereno izraziti svoje bistvo kot s kadilskimi pripomočki, ki jih že uvodoma tresnete na mizo? Prva asociacija so seveda spet vžigalniki, ki so lahko različnih barv in oblik, a so zaradi svoje očitnosti postali že rahlo obrabljen kanal za samorealizacijo. Ceneni plastični z reklamnimi napisi so nasploh smrt za imidž. Moj nasvet je tale: vžigalice. Prepričana sem, da se bodo v dobi hipsterije, ki zapoveduje vračanje k skorajda že izumrlim praksam in navadam, kot je poslušanje gramofonskih plošč (ali kajenje), v modo vrnile tudi te. Da so zaradi svoje neodpornosti na veter in prepih malce manj praktične, jim niti najmanj ni v škodo, prej v korist. Ampak pozabite na tiste plebejske z rdečimi glavicami. Za dodelano javno podobo si je že treba priskrbeti kaj bolj sofisticiranega, vsaj take z modrimi. Gospodinjske ne štejejo, te so preprosto gemein.

Toda kadilski pripomoček par excellence, pravi kultni predmet, dandanes ni vžigalnik, temveč – cigaretnica. Paleta predmetov, v katerih je mogoče prenašati cigarete, je naravnost osupljiva. Pri nekaterih je to osnovna namembnost, pri drugih drugotna. Cigarete se, recimo, izjemno lepo prilegajo v pločevinasto škatlo otroških barvic. Pisane ploskve na pokrovu bodo zagotovo pritegnile radovedne poglede in razveselile kadilske kompanjone. Za bolj klasično razpoložene, mogoče kar malo konservativne, da ne zapišem republikanske kadilce, je najbolj logična izbira cigaretnica iz srebra. Najbolje starinska, po možnosti podedovana, z inicialko prednikov. Kdor jo bo izvlekel iz žepa, ne bo neopažen. Po trafikah in drugih mestih, kjer se prodaja tobačne izdelke, se danes dobi tudi že zelo lepe sodobne cigaretnice, poslikane s prikupnimi motivi, kot so cvetice, sovice ali sončki. Rekla bi, da so kot nalašč za mlada dekleta, ki so rada v stilu in ničesar ne izbirajo stihijsko, kaj šele tako vidnega modnega dodatka, kot je cigaretnica. Obstaja pa še ena možnost, mogoče najbolj preprosta in tudi najbolj domišljena od vseh: da cigarete prestavite v škatlico iz kakšne tuje dežele, ki se kiti z napisi v neznani pisavi ali neznanem jeziku. Priporočam armenščino, farsi, tudi jugovzhodnoazijske pismenke so lahko zelo chic in dodelane. No, seveda jih ni čez kitajske cigaretne škatlice – človeku se milo stori, ko zagleda pando na svetlo zeleni podlagi, iz gobčka pa mu moli vejica bambusa. Ampak to je res bolj za mlade, za kadilce v starostni skupini do največ štirinajst let, bi rekla.

Ne le s kadilskimi pripomočki, že s samim aktom kajenja lahko včasih izrazimo svojo osebnost. S cigareto poveš več kot s tisoč besedami. Vljudno pokimaš, vstaneš in se odpraviš ven kadit. Ali, če že sediš zunaj, sedečemu za sosednjo mizo, ki pasivno pokašljuje in se poskuša kremžiti, puhneš v obraz z užitkom in vehementno. (Če hoče čist zrak, naj se presede v zaprt prostor.) Tako nekako se je počutil John McEnroe, ko je na wimbledonski zelenici uprizarjal tisto, po čemer ga pomnimo skoraj tako dobro kot po izvrstnem vihtenju teniškega loparja. Kakšen privilegij – užitek in zadoščenje brez muje in brez loparja, samo s cigareto v roki!

Naposled je napočil čas, da načnemo tudi vprašanje časa v optiki kajenja. Cigarete odmerjajo čas, to je znano slehernemu kadilcu. Še enega prižgemo, pa gremo ni pomensko izpraznjena fraza – pomeni točno od pet do deset minut, kolikor dolgo pač traja, da cigareta dogori v ogorek. Ne zgodi se poredko, da se prav v tem času misli čudežno zbistrijo in čuti izostrijo. Cigarete imajo tudi moč, da prikličejo taksi, avtobus, vlak ali katerokoli prevozno sredstvo, kamor ne smemo vstopiti s cigareto v roki: hip zatem, ko tiho škrtne vžigalnik in se zasliši globok vdih in izdih, pred nami že škripajo zavore.

Življenje s cigaretami je zabavno in razburljivo. Plavanje proti toku vendarle zahteva več truda in odločnosti – kar je vsekakor pozitivna osebnostna lastnost. Kajenje je vrh tega lahko lakmusov papir za zdravi razum. Ne verjamete? Na nedavnem predavanju z naslovom Tobak in kajenje v strelskih jarkih v Muzeju novejše zgodovine je zgodovinar dr. Darko Knez povedal, da se je ob vsebino vitrine v Narodnem muzeju, ko so bili v njej razpostavljeni kadilski pripomočki, obregnilo mnogo več ljudi kot takrat, ko se je za steklom bohotilo orožje. Bolj zvitega preskusa si ne bi mogli izmisliti: kdor odkoraka mimo vitrine s pipami in cigaretnicami, ki so preživele jarke prve svetovne vojne, ne da bi se zgražal, je normalen.

S kakšnim izrazom na obrazu ste pa vi pridrsali do konca tega besedila?