Internet in jaz

Agata Tomažič

Svet ni eden, svetova sta dva je bilo reklamno geslo, s katerim je konec devetdesetih let stranke mamil prvi (monopolistični) ponudnik spletnih storitev pri nas. Takrat je zvenelo pretirano, prepotentno, če ne kar kratko in malo trapasto – le kdo bi nas lahko prepričal v to, da poleg sveta, v katerem živimo, ga gledamo, dihamo in tipamo, obstaja še eden? Ali da ta, edini snovni svet, ki ga poznamo in imamo radi takšnega, kakršen je, ne zadošča? Reklamarji zagotovo ne. Dobrih petnajst let pozneje se je izkazalo, da je avtor tega slogana imel prav in da je obenem doživel največjo čast, ki se snovalcu oglaševalskih besedil lahko pripeti: njegov stavek je ponarodel. In kot ponavadi ima usoda tudi tu dober smisel za humor; avtor je za svojo jasnovidnost kaznovan z anonimnostjo. 

Dobrih petnajst let pozneje se vse bolj zdi, da je svet spet samo eden. Toda razmerja sil so se spremenila, iz bitke se luščijo obrisi zmagovalca, ki ni svet, v katerega je bila avtorica teh vrstic rojena. Digitalni svet izrinja analognega celo na področjih, za katera si včasih niti v sanjah ne bi predstavljali, da se bodo preselila na splet. Začelo se je počasi, tako kot kuhaš žabo v loncu: spočetka ji je prijetno toplo, pa niti pomisli ne na to, da bi pobegnila; na koncu, ko vročina postane nevzdržna, ne more več skočiti. Internet se je ponujal prekanjeno in s prilizovalskim nasmeškom: olajšal je stike in povezal ljudi, ki so si bili prej daleč vsaksebi, potem pa so si s klikom na kvadratek »Send« pri elektronski pošti postali bližje, kot so si morda sploh želeli … Pozneje so v realnem času lahko ne le brali in pisali, kaj jim je rojilo po glavi, temveč so si z zaslonov svojih prenosnih računalnikov (v časih, ko je bil pridevnik »prenosen« še skoraj evfemizem ali kar hiperbola) tudi mahali. In se pogovarjali – samo ne hkrati, ker Skype v povojih tega še ni dovoljeval. Pa vsak konec tedna, ko se je diaspora javljala v Slovenijo, so bile linije obtežene in je kar naprej prekinjalo. A kaj bi to, uzreti zamegljeno ali kockasto sliko človeka, ki je bil več kot tisoč kilometrov stran, in to brezplačno, je spominjalo na znanstveno-fantastične filme.

Potem je razvoj vzel galop in nič več ga ni moglo ustaviti. Primera s snežno kepo bi bila tu menda najbolj na mestu. Ali kar s plazom oziroma podorom blatnega pobočja, ki grozi pod seboj pokopati celo mesto. Se pravi predvsem ljudi, ki živijo v njem. Z nekoliko paranoje – ali zdravorazumske opreznosti, kakor se vzame – bi mirne duše zapisali, da so zaradi interneta in informacijske tehnologije ogroženi predvsem ljudje. Oziroma vse človeško, kar premore naša rasa – ustvarjalnost, na primer. Ampak pojdimo lepo počasi. 

Da je zaslon mobilnika danes postal okno v svet – digitalni svet, seveda – za večino ljudi, potrdi že kratka vožnja z mestnim avtobusom. Kjerkoli v razvitem svetu. Potniki ne zrejo več skozi okno, ne berejo knjig ali časopisov (oziroma to po najboljšem možnem scenariju počno na internetu), ne ogledujejo si več drug drugega (oziroma to morebiti počno na družbenih omrežjih ali spletnih aplikacijah za zmenkarije), njihov pogled je nepremično prikovan v kvadratek telefončka. Nemalo ljudi se celo še med hojo le bežno ozira okrog sebe in domnevati je, da so vsi stroški za urbanistične zasnove mest, za zasajanje dreves, prenove pročelij, urejanje izložb in tako naprej zgolj denar, vržen skozi okno. Če bi padel pred katerega od osebkov s pogledom, prikovanim na kvadratasti zaslon, se bržčas ne bi sklonil in ga pobral – ker ga ne bi opazil. Na spletu je danes vse, od časopisov, knjig, turističnih agencij, letalskih vozovnic, hotelov, trgovin s čisto vsem blagom, še celo očala si bojda lahko izbereš tam. Glede na galopirajoči razvoj telemedicine si bo v kratkem najbrž na daljavo, iz domačega naslanjača, kakor se glasi priljubljena oglaševalska fraza, mogoče dati izmeriti tudi dioptrijo. Da vseh ostalih zdravniških storitev sploh ne omenjamo. Prihranki bodo veličastni, ljudem pa se v bližnji prihodnosti sploh ne bo več treba premikati iz tega zloglasnega naslanjača – razen morda takrat, ko jih bo k temu prisilila aplikacija za razgibavanje.   

Nedavna vest o elektronskih nagrobnikih, ki da jih ponujajo na enem od slovenskih pokopališč, me zatorej sploh ni pretresla. Presenetilo bi me le, če bi kdo razvil storitev za elektronski pokop iz domačega naslanjača. Vse naše življenje, od rojstva do smrti, se že tako in tako odvije na internetu. Tako kot danes vsak novorojeni Slovenec nemudoma prejme davčno številko, bo morda nekoč v prihodnosti vsakemu zemljanu dodeljen obvezen FB-profil. Če te ni na internetu, ne obstajaš – še ena pompozna fraza, ki mi ob tem odzvanja v ušesih. Čisto mogoče, da so jo že kdaj unovčili v kakšni oglaševalski kampanji. Ali pa jo še bodo – da je resnična, že danes ne gre oporekati. 

Prodiranje informacijske tehnologije v vse pore človeške družbe je nova industrijska revolucija, ki gre z roko v roki z vsemi običajnimi spremembami. Prilagoditve v ekonomiji pomenijo rojstvo novih strok in poklicev, morda kar celo novega družbenoekonomskega razreda: izvedencev za vse te novosti, ki so dragi ko žafran. Na najvišjo plačilno stopničko jih dviguje najosnovnejši ekonomski zakon, tisti, ki pojasnjuje razmerja med ponudbo in povpraševanjem. In pri tem so razlike včasih čisto porušene: le še kislega smeha si sposoben, ko izveš, da je honorar za postavitev povprečne, ne preveč sofisticirane in pretežno tekstovne spletne strani enak povprečni slovenski bruto plači za januar. Za nekaj dni dela, v najslabšem primeru. Ko si pobliže ogleduješ znesek, se ti zazdi, da se ti številke posmehujejo; za tarifo, ki jo je mogoče zaračunati za postavljanje spletne strani, je treba spisati vsaj deset ali v najslabšem primeru dvajset kritik. Ali napisati dobro polovico pesniške zbirke. Ali slabo polovico proznega dela. Oboje vzame veliko več časa kot postavljanje spletne strani, bi rekla. Primerjav z ostalimi (intelektualnimi) dejavnostmi in plačili zanje se bom vzdržala, saj brez težav že zdaj lahko zapišem, da vsako od opravil zahteva veliko več dela, kot ga ima povprečni spletni mojster s postavljanjem spletnega skeleta, na katerega bo nekdo drug navesil vsebino. In ravno v tem je težava: računalničarji niso drugega kot kretničarji, tiskarji, če naj posežem po metaforah iz razletene Gutenbergove galaksije – vsekakor postavljajo le ogrodje, ki brez tistega, kar ima na njem viseti, nima nobene vrednosti. 

Zastavljati si vprašanje, kaj je šlo narobe in od kod ta usodni spodrsljaj, da je nekdo, ki opravlja po vseh logičnih definicijah tako rekoč mehansko delo, je brezsmiselno. Nanj sem odgovorila že v prejšnjem odstavku: vsemogočni zakon o ponudbi in povpraševanju je razlaga. Toda ključ do razrešitve enigme se v resnici skriva v razlogu za redkost tovrstnega kadra: zakaj je tako malo internetnih ekspertov, da smo do njih razvili že podobno strahospoštovanje kot do vodovodarjev in elektrikarjev? Spet čisto preprosto: s temi rečmi se tako malo ljudi ukvarja zato, ker je njihovo delo izrazito dolgočasno. Ne zato, ker bi si samo posvečeni (in dovolj pametni) zmogli odškrniti vrata v zavite hodnike svetovnega spleta, temveč zato, ker si tam zlahka izpahneš čeljust od zdehanja. Preživljati dneve v dvojiškem številskem sestavu, zagozden med algoritme – to se meni sliši kot opis novega, digitalnega kroga pekla. Za nič na svetu se ne bi lotila njihovega dela!

Zato se bom še naprej posvečala žongliranju z besedami in njihovimi pomeni, vseeno pa premorem dovolj odkritosrčnosti, da si priznam, kako v zvezi z digitalno revolucijo z zanimanjem čakam, da se bo uresničila še ena puhlica in da bom dočakala čas, ko bo tudi ta revolucija požrla svoje otroke. Takrat se bo svet vrnil v ustaljene – analogne! – tirnice, ljudje pa se bodo spet ozirali drug v drugega, okrog sebe in mogoče celo vase. Počakajmo še malo. S pogledom, prikovanim v zaslon vsak svojega pametnega telefona, seveda. 

O avtorju. Agata Tomažič je začela pisati v novinarskem krožku OŠ Riharda Jakopiča. Pozneje v življenju, ko si je pridobila tudi ustrezna izkazila o izobrazbi (matura na gimnaziji Poljane ter diplomi iz francoskega jezika s književnostjo na FF in novinarstva na FDV), je imela srečo, da so ji za pisanje in vse domisleke v zvezi s tem tudi plačevali, sprva pri Delu, d. d., zdaj na ZRC SAZU, … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Obupane davkoplačevalke tožba

    Agata Tomažič

    Tudi sistem so postavili ljudje. Ljudje z imeni in priimki, ki bi morali odgovarjati za svoje napačne odločitve. In če bi se najmanjša, najneznatnejša, a kljub temu pomembna kolesca v sistemu lepega dne iz protesta nehala vrteti, bi morda lahko razgalili tiste, ki so krivi za našo nesrečo.

  • Kako pa kaj novinarstvo?

    Mojca Pišek

    Slovenski mediji ždijo in čakajo, da crkne konkurenca, da lahko uplenijo njeno naročniško in bralsko bazo ter si zagotovijo monopol na trgu, vsaj za nekaj časa, dokler ostarela naročniška baza dokončno biološko ne presahne.

  • Večno nezadovoljstvo brezmadežnega slovenskega uma

    Sonja Merljak

    Lajki ne vplivajo le na našo samopodobo, ampak na prihodnost družbe, v kateri živimo. Facebook je (vsak) svet razdelil na dva pola, ki se med seboj vse manj pogovarjata, ki se vrtita v svojih milnih mehurčkih in ki vse bolj krepita všečna in zakoreninjena prepričanja, ki krepijo priljubljenost znotraj mehurčka. Prostora za dialog skorajda ni več.