Facebook med literarci

V ponedeljek, 18. januarja, sem kot gostja sodelovala na dogodku Literarni večer o literarnih večerih iz serije Knjižno kazalo, ki jo organizirata Maja Šučur in Mojca Pišek. Naključni obiskovalec, dijak četrtega letnika gimnazije (ali sorodnega programa), je na vprašanje o vprašanjih na literarnih večerih pripomnil, da po njegovem mnenju literarni večeri ne nastajajo dovolj »za publiko«. Da je že v redu, če obstaja (nekje, nad oblaki, predvidoma) nekakšen teoretski, analitični diskurz o literaturi. (Bojda je to celo potrebno.) Ampak. Prosim lepo. Nikar analitičnih, teoretskih literarnih večerov. Pa še v javnem prostoru. Kam pa pridemo?

Publika jih ne obiskuje, da bi se intelektualno izzvala. Publika bi raje kaj »zanimivega«. In, jasno – poglobljena analiza nekega opusa ali pretresanje neke teme … to pa res ni »zanimivo.« Temu se ne da slediti tako, da vmes počekiraš svoj facebook. Na moje vztrajanje je mladi poslušalec tudi pojasnil, da bi njega denimo zanimalo, to je seveda odvisno od avtorja do avtorja, ampak takole na uč bi ga torej zanimalo, kako je knjiga, o kateri se pogovarjamo, nastala. Recimo. To bi bilo eno takšno vprašanje, ki se na slovenskih, jasno, skrajno poglobljenih in zapletenih (takšni so, v praksi, saj vsi vemo, kajne?) literarnih večerih nikoli ne pojavi. 

Pa da ne bo moj pikri popis dogajanja imel le enega (ne čisto) grešnega kozla: mnenju anonimnega mladeniča se je pridružilo še kar nekaj drugih ljudi iz publike/obiskovalcev, ki so modro pripomnili, da jih teorija (nikakršna, bodimo si na jasnem) resnično prav nič ne zanima, analitski diskurz naj se, za božjo voljo, čim hitreje pobere iz javne sfere. (Akademski in analitski – saj vsi vemo, da je to do pičice ista reč, a ne?) Naj se umakne v garderobne omare, v katerih se skrivajo posebej socialno fobični humanisti in literati. Publika bi rada atraktivne avtorje, atraktivne moderatorje, atraktivne dogodke. Osebno bi se morda zavzela tudi za kakšno adrenalinsko atrakcijo neposredno v dogajalnem prostoru, za tiste, ki jim pogovor o literaturi tako ali drugače, ne glede na atraktivnost avtorja, moderatorja, zasnove dogodka itd. ne prinaša zadostnega vznemirjenja. 

Publika nam je na literarnem večeru o literarnih večerih torej sporočala, da naj vsebinski diskurz o literaturi sicer nikar ne izgublja na svoji poglobljenosti ali humanistični kvaliteti, a to naj počne v zasebni, »strokovni« sferi. (Ker to je, jasno, ena in ista reč.) Ampak širši družbi se res ni več treba vsiljevati. Ljudje bodo že sami povedali, kaj želijo in potrebujejo. Zabavo. Ugodje. Vznemirjenje. Le kdo smo mi, ustvarjalci, humanisti, umetniki, da jim ne bi izpolnili teh želja? Zakaj pa nas imajo, za božjo voljo? Kam gre njihov davkoplačevalski denar? A nas oni plačujejo ali mi njih? Kurac pa takšni neposlušni, samovoljni literati. 

Ampak. Ljudje dragi. Saj se literarni trg že prilagaja vašim željam. Saj izhajajo knjige, ki vas puščajo v vaših conah ugodja, vas intelektualno ne izzivajo, madona, še za ušesi vas čohljajo. In saj imamo plejado dogodkov, kjer moderatorji sprašujejo reči kot: »Kdaj ste pa začutili, da boste pisatelj?« in (prepričana sem, da sem to slišala na vsaj 80 % literarnih večerov, ki sem jih obiskala) »Povejte, kako je nastal/a vaš zadnji roman/prozna zbirka/pesniška zbirka?« (Naj poudarim, da se ista vprašanja pojavljajo tudi v intervjujih, ki jih pogosto lahko preberete še pred dogodkom.) In saj se prostor kritikam, ki jih ne berete radi, ker imate raje »zdravo-kmečka« priporočila, že absurdno krči. Saj že ukinjamo zahtevnejše revije in jih nadomeščamo s tistimi, ki jih boste laže prežvečili.

Ampak kako dolgo še? In kaj ta antiintelektualnost (?) pomeni za umetnost? Kje je, dejansko, v naši družbi, umetnost? Kje je humanistični diskurz? Kje so analitični pristopi k umetnosti? Da se jih najde na slovenskih literarnih večerih? Ah, dajte no, da niste morda česa malček pomešali.

Trenutno stanje (in kaže, da bo šlo le še navzdol) kaže, da je umetnost poniknila na skrajno periferijo, na trgu pa se je udomačila kultura. Ta je absolutno bolj podvržena vsakršnim mahinacijam. Nima hrbtenice. Lahko je tudi znotrajdružbeni, potrjevalni, tvorni, potrebam neke družbe, nekega družbenega konteksta/momenta prilagodljivi mehanizem. Kultura neke družbe ni nujno tisto, kar skrbi za odpravljanje represij ali družbenih neenakosti, kultura ne ponuja poglobljenega branja in doumevanja družbenih premikov. Kultura povezuje. Tudi gladiatorske igre so bile, konec koncev, kulturni dogodki. Pa zabavni, itak. Kako da ne? Da ta zagata zares obstaja, je v tekstu Kultura brez umetnosti lepo prikazal Tadej Meserko.

Morda se ta moj zapis – vsaj do te točke – bere pikro. Morda je v njem zaznati, da sem osebno, čustveno prizadeta ob rečeh, o katerih pišem. Res sem prizadeta. Tudi res sem pikra. In mislim, da je to glede na obstoječe družbeno stanje dopustno. Mislim, da je nujno, da se ustvarjalec – in zdaj govorim obče, mimo vsakršnih primerov, da ne bo pomote – ostro in odločno upre odjemalcu, kadar odjemalec tako ali drugače diktira ustvarjanje, kajti v diktiranem ustvarjanju manjka ustvarjalne svobode in takšno delo nikakor in pod nobenim pogojem ne more biti umetniško. Najboljši teksti v zgodovini so nastajali mimo uveljavljenih paradigem svojega časa, ne glede na to, kdo jih je diktiral.

Prvič smo v trenutku, ko ustvarjalcu ne diktira  le centralizirana, državna ali širša politična in/ali ekonomska oblast, temveč mu diktira hkrati tudi občinstvo. Občinstvo, ki ga, seveda, v prvi vrsti obvladujejo ravno ekonomski, gospodarski in politični oblastni mehanizmi; ampak ali ni bilo vselej tako? V čem je torej zdajšnja situacija drugačna od nekdanjih? Potrošniška družba si je v občinstvu našla hkrati skrajno podrejeno maso, ki ji je preprosto vladati, hkrati pa jo je vzpostavila celo kot enega svojih lastnih oblastnih mehanizmov. 

Najprej imamo torej občinstvo, ki zapade oblastnemu mehanizmu, potem pa tudi samo postane eden izmed oblastnih mehanizmov, ki skuša seči še dlje in razširiti mrtvilo in pokorščino in utrjevanje obstoječih oblastnih razmerij utrjevati na vsakem koncu. Seveda tega ne počne zavestno, ker se niti ne zaveda lastne vloge, tudi pozicije ne. Glej, no, glej, pa saj to je skoraj nekakšen Orwell.

Je to ne-zavedanje dovolj za vselej popustljiv odnos ustvarjalcev, ki naj iščejo način, da bodo hkrati atraktivni, zabavni, vznemirljivi in še »hip« in povedni, kakor se za umetnike spodobi? Je to ne-zavedanje dovolj za podrejanje diktatu trga, ki je tako skrajno splošno v slovenskem literarnem prostoru? Je zlasti dopustno takšno postopanje literatov, urednikov in drugih sodelavcev s področja, če pripoznamo, da se slovenska literatura na trgu sama ne vzdržuje, temveč je javno financirana? Zakaj javna sredstva porabljati za literarne naslove, dogodke, zapise, pogovore … ki sledijo diktatu trga, na katerem to literarno ustvarjanje niti ne more preživeti? 

Kdaj bo dejansko povsem sprejemljiva vsaj cinična, pikra drža ob tem vsesplošnem vulgarnem antiintelektualizmu/antiintelektualnosti? Zdi se, da dlje ko se antiintelektualnost uveljavlja, manj bo takšna pozicija sprejemljiva. 

Ampak tu šele zares postane zagatno. Ne gre le za neposvečene obče množice. Gre tudi za odnos in delovanje ljudi »od znotraj«, ki začenjajo zapadati istim oblastnim razmerjem in že producirajo »umetniške, avtorske« produkte, ki so trenutnemu družbenemu stanju ugodna. Gre za ustvarjalca, ki je zapadel istim oblastnim mehanizmom kot odjemalec in od katerega nato odjemalec še vedno terja bolj celovito zapadanje diktatu afirmativnosti. 

Toliko bolj je, če se vrnem na začetek, zaskrbljujoča prošnja po še bolj enostavnih vsebinah. Po še bolj preprosto razumljivih (in zabavnih) literarnih večerih. Po še več vanitas. Takšno stanje potiska na skrajni rob tiste redke preostale fragmente vsebinskosti. Takšno stanje je pat pozicija. Dosegli ste jo, dragi bralci, obiskovalci literarnih dogodkov, dragi avtorji, novinarji, pisci. Imamo jo. Skupaj vam je uspelo. Nehajte jo zahtevati, še preden nas scela ne posrka.