Dve kulturi

Tina Bilban

Ideja dveh kultur je eden od bolj trdoživih memov iz 20. stoletja. Če za omizjem združite humaniste in naravoslovce, od katerih vsaj eden, tako kot tekst C. P. Snowa The Two Cultures, prihaja iz anglosaškega okolja, se boste tekom večera skoraj zagotovo dotaknili vprašanja dveh kultur. Razen če vam uspe ves čas govoriti le o vremenu.

Snowova teza od dveh kulturah je imela že precej bombastičen začetek: odmevnemu članku je sledilo predavanje, uspešnemu predavanju monografija, odmevni monografiji njeno nadaljevanje. Snowu je specifična družbena pozicija omogočila, da je dobil vpogled v razkol, znotraj evropskega kulturnega prostora, ki je bil v času pisanja njegovega prispevka (najbolj znano je Snowovo predavanje iz leta 1959) najverjetneje prav na vrhuncu. Fizik po izobrazbi in pisatelj po poklicanosti je neredko dopoldneve preživljal s svojimi znanstvenimi kolegi, popoldneve pa s svojimi pisateljskimi kameradi. Pri tem pa prečil svetove, ki so se mu zdeli neskončno oddaljeni. Dve skupini, sorodni po svojem socialnem statusu, intelektualni kapaciteti in prostorsko-časovni umeščenosti, preprosto nista govorili istega jezika, v svetu pa ne opažali enakih pojavov. Ko je svoje znanstvene kolege povprašal, kaj berejo, so mu zaupali, da so se nekoč davno tega zares poskušali prebiti čez Dickensa. Če je v pogovorih s svojimi pisateljskimi kolegi omenil drugi zakon termodinamike, je pogovor nemudoma zamrl. Ocean med obema kulturama pa je vedno širši, v svojem predavanju trdi Snow. Če so si pred tridesetimi leti preko zaliva še poslali kakšen hladen nasmešek, je v Snowovem času konec tudi s tovrstno vljudnostjo, ostalo je samo še pokanje frisov z ene na drugo stran vedno širšega zaliva.

Na področju fizike je obdobje, v katerem je svoj prispevek pisal C. P. Snow, poznano kot »shut up and calculate« era. Po drugi svetovni vojni je znanost ali, točneje rečeno, družba želela rezultate, aplikacije v tehnologijo, izgradnjo novega sveta. Dejstvo, da ne razumemo, kaj nam rezultati povedo o našem svetu, o tem, kaj in kako obstaja, ali pa o tem, kje so meje našega spoznavanja, je bilo obrobnega pomena. Komplementarnega izraza, ki bi sočasno označeval to obdobje na področju humanistike ali pa znotraj literarne/umetniške srenje, v smislu obdobje samozadostnosti in ignorance, ne poznam. Kar pa morda le pove svoje o trdovratnosti te ignorance. Dejstvo je, da se je v tem obdobju predvsem kontinentalna filozofija obrnila k umetnosti in bolj kot ne pretrgala tradicionalni dialog z znanostjo, medtem ko je sicer impresiven znanstveni napredek ostal pretežno brez odmeva ali kritičnega pretresa znotraj literature oziroma umetnosti nasploh.

A če v letu 2019 v spletni iskalnik vtipkate frazo »shut up and calculate«, kaj kmalu pridete do zapisa »Shut up and calculate« era is over. Danes pomemben delež znanstvenikov žene prav želja po razumevanju tega, kakšen sploh je naš svet, pridobivanje novih rezultatov, ki omogočajo klasifikacijo interpretacij. Dvoživkarstvo Snowovega tipa pa sploh ni več taka redkost. Seveda se še vedno najdejo vase zaverovani posamezniki, prepričani, da dialog z drugimi področji ni potreben, da laser deluje tudi brez filozofskega nakladanja ali umetniške preinterpretacije. Navsezadnje najdemo tovrstne pojave ignorance v vseh obdobjih in na vsakem področju. A dejstvo je, da se dialog med znanostjo in humanistiko, med znanostjo in umetnostjo počasi krepi.

Podobno kot C. P. Snow tudi jaz po sili razmer neredko preživljam dopoldneve s kolegi s področja literature, večere pa s kolegi, ki delujejo na področju znanosti. In, čeprav jezik »obeh kultur« ni poenoten in je še vedno potrebno nekaj prevajanja, omemba entropije ne ubije pogovora s kolegi literati, medtem ko se pogovor o literaturi med naravoslovci ne zatakne pri Dickensu ali Jurčiču. Moja izkušnja seveda ni statistično relevantna, bi me, potem ko bi precej na hitro obdelali Dickensa in Jurčiča, opozorili kolegi s področja znanosti. Jih pa morda prepriča kakšen bolj objektiven podatek: Leta 2012 je Documenta (13), ena od najpomembnejših razstav s področja sodobne umetnosti, med razstavljene umetniške inštalacije vključila tudi kvantni eksperiment, vključno z ekipo eksperimentatorjev, ki so z obiskovalci delili svoj pogled na to, kaj se zgodi ob kliku v detektorju. Slovenska narodna galerija s ciklom vodstev kustos za en dan strokovnjakom z različnih področij omogoči, da odprejo nov pogled na stalno zbirko Narodne galerije; pri tem je bil v lanskem letu nevrolog dr. Zvezdan Pirtošek zaradi izjemnega zanimanja kar dvakrat enodnevni kustos, v letošnjem letu pa Narodna Galerija v sodelovanju z društvom Sinapsa organizira cikel dogodkov UMetnost. Knjige s področja popularne znanosti, ki, najpogosteje v formi eseja, ponujajo pregled in premislek sodobnega znanstvenega napredka, se vedno pogosteje znajdejo na lestvicah najbolj branih knjig. Tako se je v letu 2016 (po podatkih o prodaji v knjigarnah našega največjega knjigotržca Mladinska knjiga trgovina) knjiga Saša Dolenca Od genov do zvezd prebila med najbolj prodajane mladinske knjige. Knjigo so leta 2017 v okviru projekta Bralna značka, najbolj uveljavljenega slovenskega gibanja za promocijo branja med mladimi, dobili vsi Zlati bralci. Avtor knjige je med drugim letos sodeloval pri pripravi scenarija državne proslave ob Dnevu državnosti, ki je povezala umetnost in znanost pod naslovom Sapere Aude – Drznimo si vedeti.

Srečanja med dvema kulturama so vedno pogostejša in odmevna, kaže se, da interes za poglobitev dialoga obstaja na obeh straneh zaliva. A vendarle se zdi, da se vedno znova srečujemo na večjih ali manjši čolnih ali provizorično zgrajenih splavih sredi zaliva. Gre za dogodke, ki so sicer vedno pogostejši in bolj obiskani, a vendarle posebni, enkratni. Res ne bi šlo, da bi se, vsaj sporadično, srečevali tudi na celini?

Bralec sicer kvalitetnega revijalnega tiska se mora še vedno odločati med revijami bodisi o kulturi in družbi bodisi o znanosti in družbi, pa čeprav se prispevki ukvarjajo z bistveno povezanimi temami od podnebnih sprememb do premisleka prostora ali sodobnih tehnologij. Pred podobno dilemo se znajde televizijski gledalec ali pa bralec, ki med modernimi klasiki zaman išče znanstveno fantastiko, med kritikami, ki neredko prinašajo tudi refleksijo esejev s področja humanistike, pa zaman refleksijo esejev s področja poljudne znanosti.

Dejstvo je, da je z naraščanjem znanja pomembno povezana tudi specializacija akterjev, ki prinašajo novo in reflektirajo že pridobljeno znanje in da razlike med jezikoma »dveh kultur« niso le nepomembna kaprica. A skupni prostori nekje na ustju zaliva, kjer bi lahko sem in tja delili svoje poglede na skupne probleme, prisluhnili kakofoniji različnih jezikov, se prevajali … bi nam prišli še kako prav.

O avtorju. Tina Bilban deluje kot raziskovalka, avtorica in kritičarka, največkrat na prehodih med literaturo, filozofijo in znanostjo, lokacijsko pa skače med Ljubljano in drugimi točkami na zemljevidu Evrope. Posledice te raztrosenosti so med drugim doktorsko delo in nekoliko poljudnejša knjiga o pojmu časa v filozofiji, fiziki in literaturi, in zbirka kratkih … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Pilav za pisatelje

    Andrej Hočevar

    Kjerkoli se že znajdeš, se številni pogovori začnejo (ali končajo) z navidez nedolžnim vprašanjem, bržkone edinim, ki ga znajo v angleščini postaviti tudi tisti, ki angleško sicer sploh ne govorijo. Od kod si.

  • Ruski človek, francoski pisatelj

    Ana Geršak

    Na račun železne zavese je Zahod dolgo poveličeval disidentsko literaturo, ki je vzhodnoevropske sisteme predvsem obsojala; Makinov roman ponuja v tem smislu svojevrstno tretjo pot.

  • Vsak čas je po svoje nasilen

    Ana Geršak

    Maturitetni dijaški intervju z Andreïjem Makinom — Človek, ki pripada eni sami kulturi, si domišlja, da ga ta kultura povsem predstavlja, da v celoti uteleša njegov jaz. Toda soočenje z drugo in drugačno kulturo človeka spremeni, tako kot jezik.