Deset krogov iskanja navdiha 

Agata Tomažič

Vsakomur se zgodi, pravijo. Nekaterim prej, drugim pozneje. Ni upati, da bi se kdo izmuznil. Brez skrbi, vsi pridejo na vrsto. Tako govorijo in se muzajo. Ti pa poslušaš z enim ušesom – in ne verjameš. Naj govorijo, kaj pa vejo. Ni mogoče, da bi se kdaj nasitila pisanja, da bi kdaj ne vedela več, kaj ubesediti, da bi mi prsti obviseli v zraku in ne bi vedeli, na katero tipko pritisniti. Da bi obsedela pred tisto zloglasno belino papirja, ki ti zaduši misli in zadrgne grlo? Ki, odkar tolčemo po računalniških tipkovnicah, itak ni več belina? Brez zveze, to so prazne marnje.

Ko te doleti, si potem skoraj pomirjen. Da je s tabo vse v redu. No, s tem se tolažiš. Na dan roka za oddajo besedila se greš v iskanju navdiha tako rekoč iz vljudnosti sicer malo sprehodit in med korakanjem še posebej prizadevno gledaš okrog. Ko pa se ti ne posveti nič omembe vrednega, se pač sprijazniš s tem, da bo navdih prišel jutri.

»Jutri« je stanje podobno. Ničesar pametnega, vrednega kolumne, dolge kakšnih osem tisoč znakov, se ne moreš domisliti. Obseg, na katerega moraš besedilo včasih še skrajšati, se ti zdaj zdi skoraj pretirano velikodušen. Zakaj osem tisoč znakov, ko pa je vendar vse mogoče povedati v enem stavku? Dobro, dveh.

Drugi dan po preteku roka za oddajo teksta postaneš rahlo paničen. Vsakomur, ki ga srečaš, prej ali slej v pogovoru zastaviš vprašanje: »O čem naj pišem?!« Tistim, ki jih ne srečaš v živo, vprašanje zastavljaš po mailu ali kateremkoli drugem sodobnem komunikacijskem kanalu. Med odgovori, ki jih tako pridobiš, so nekateri sicer dobri in scela vredni daljšega pisnega razpredanja, vendar si zaradi vsesplošne zbeganosti in paranoidnosti po pretečenem roku že izgubil sposobnost presoje in jih ne prepoznaš kot take. Poleg tega te hromi ugibanje, ali si sploh še sposoben kaj napisati. Kajti minili so že trije dnevi, v katerih bi po vseh pravilih moral oddati kolumno, a nisi bil zmožen spraviti skupaj ničesar, kar bi vsaj po naslovu spominjalo na nekakšno napol poglobljeno, srednje inteligentno razglabljanje. Mogoče pa nikoli več ne boš ničesar napisal? Morda je to to? Mogoče se bo ta možganska afazija sčasoma razširila tudi na tisti del možganov, ki je odgovoren za pisanje leposlovja? Morda je sposobnost pisnega ustvarjanja preprosto presahnila, ker ima taka danost tudi svoj rok trajanja in se neha na točno določen dan, nekako tako kot pri Rimbaudu, recimo? Morda se bom v prihodnjih tednih in mesecih namesto pisanju morala posvetiti kakšni novi postranski dejavnosti? Trgovini s sužnji? Ali za to sploh lahko registriraš s. p.?!

Tretji dan si čudno miren. Spokojen in sprijaznjen. Samo … Časopisov se na daleč ogibaš in ko greš mimo knjigarne, se ozreš stran. Spomin na čase, ko si tudi sam znal pisati, in to kar dobro, je še preživ in skeli. Ampak upaš, da bo minilo. 

Četrti dan te popade mazohizem in že dopoldne začneš pobesnelo listati po časopisih in klikati po spletnih medijih. Grize te tudi slaba vest, jasno, navsezadnje urednika nisi obvestil o tem, da se je tvoja kolumnistična kariera nepreklicno končala. Najbrž se spodobi vendarle spisati še eno zadnje besedilo, preden res nehaš s tem neproduktivnim početjem. Čut za odgovornost ti veleva, da na lovu za navdihom le še malo pobrskaš po medijih. Ampak zdaj se zgodi nekaj groznega … Zmlinčen zaradi občutka slabe vesti, ki ga je povzročila prekršitev oziroma samovoljna raztegnitev roka za oddajo, na vse napisano gledaš iz malce drugačne perspektive kot ponavadi. Predvsem ima prelistavanje medijev na tvojo veliko grozo popolnoma nasproten učinek od želenega: ne prinese ti prav nobene ideje, o čem pisati, temveč postreže s kopico že spisanih kolumen in mnenjskih tekstov, ki so – v luči tvoje pisateljske impotence – izjemno dobri, če ne že kar briljantni. In pri katerih lahko samo sanjaš, da jim boš kdaj segel do gležnjev. Upati na kaj več bi bilo seveda že utopično. Mučenja samega sebe ti je nenadoma dovolj, z odporom odrineš kup potiskanega papirja stran od sebe in prisloniš trudno glavo na roke v ultimativni gesti obupa. Sodni dan se lahko prične.

Slišala sem že o piscih, ki so se v iskanju navdiha podvrgli skrajno nenavadnim praksam. Vožnja taksija, v novejšem času in v drugih zemljepisnih časih pa tudi Uberja, je menda kar pogosta taktika iz pisateljskega arzenala iskanja inspiracije. Ne, česa takega se sama ne bi podstopila, to je že treba priznati. Saj ne, da ne poznam ljubljanskih ulic na pamet in kar dobro sem seznanjena tudi s tem, katere so enosmerne in v katero smer, ampak … 

Pravzaprav nikoli nisem razumela tiste evforije okrog taksijev, češ, tam vse izveš in taksisti so vedno najbolje obveščeni. Morda sem se doslej preprosto vozila z nepravšnjimi taksisti, ampak le redko se mi je primerilo, da sem od katerega izvedela kaj novega. Nekatere sem morala poučevati o lokaciji ulic in pomenu cestnih oznak, pri nekaterih me je že na začetku minila želja po pogovoru, ker so se iz radia razlegali zvoki turbo-folka ali česa še bolj pogrošnega, pa sem se umaknila v spori podobno stanje in tako preždela tistih par minut na zadnjem sedežu. Priznam, marsikdaj sem bila tudi sama (oziroma predvsem v družbi s še  kakšnim sopotnikom) s svojim vedenjem trn v peti taksistom. Eno je jasno: taksistom očitno nikoli nisem zares dala možnosti, da bi spregovorili in se prikazali v najlepši, mogoče celo intelektualni luči. Ker sem jih od nekdaj obravnavala kot samoumeven dodatek k avtu, pravzaprav kot neki predhodnik samovozečega vozila. Taksist kot govoreče orodje. Ja, saj sem rekla, da bi se mogoče morala lotiti preprodaje sužnjev, to bi mi bržčas ležalo. 

Ne, taksi kot iskanje navdiha odpade. Kaj torej še ostane obupanim? Malce potuhnjeno, nekoliko buržujsko in zelo po liniji najmanjšega odpora sem se zato odločila za neko srednjo neumnost. Ponujala se mi je sama od sebe, tako rekoč na pladnju: pisala mi je Mrs. Mimi Nicolas, zaposlena pri BOA – Bank of Africa. Svojo funkcijo pri omenjeni banki je opisala kot »Telex Manager« in mi zaupala, da bi rada na moj bančni račun nakazala nekaj denarja, ki so si ga prisvojili »pohlepni politiki«, potem pa nanj nekako pozabili. Njihovo banko s sedežem v Ouagadougouju so namreč uporabljali za pranje denarja, ki so ga pridobili s prodajo zlata ali nafte, in bi ga morali nameniti za »razvoj celine,« je zapisala Mimi. Opravka je imela s 5,6 milijona dolarjev, ki jih je nekdo pustil ležati pri teleksu, kot je bilo razumeti iz zapisanega, in iskala nekoga, ki bi ji ta denar pomagal porabiti in »pri tem tudi pomagati ubogim«. 

»Draga Mimi,« sem odgovorila – in se pri tem počutila fantastično, ker sem končno naredila tisto, o čemer vsi sanjamo, ker nam vsi odsvetujejo – »z veseljem bi poslovala z vami. Rada imam Burkino Faso in sovražim pohlepne politike.« Potem sem kradoma pogledala levo in desno, ali me pri tem kdo opazuje, se bebavo zarežala sama sebi in kliknila na »Send«. Pomislila sem na Jamesa Veitcha, britanskega komika, ki je o svoji korespondenci s Solomonom Odonkom iz Nigerije spregovoril celo na TED Talks. Gotovo si je marsikaj, če ne kar vsega, izmislil, sem bila prepričana. Gotovo takšne maile generirajo algoritmi. Gotovo se mi je zmešalo. Potem sem zaprla e-nabiralnik in izklopila računalnik, na Mimi pa naslednjih nekaj dni – bil je ravno podaljšan konec tedna – nisem niti pomislila.

Ona pa je očitno mislila name. Ko sem naslednjič odprla e-nabiralnik, me je v njem čakal njen odgovor. Spisan presenetljivo smiselno – ne ravno v oksfordski angleščini, a docela razumljivo –, kar je dajalo slutiti, da si vendarle ne dopisujem z algoritmom. Seveda, Mimi si je želela od mene pridobiti šopek osebnih podatkov, vključno s kopijo osebnega dokumenta (potnega lista ali osebne izkaznice). Toda med njimi ni bilo številke bančnega računa; to bom posredovala v posebnem obrazcu šele direktorju banke, je pojasnila Mimi. To se mi je zdelo višek poštenosti. Vsota, o kateri je tekla beseda, je bila sicer malce drugačna kot v prvem e-mailu, in sicer 6,5 namesto 5,6 milijona dolarjev, a kaj bi to. Ne bodimo malenkostni, si je najbrž mislila Mimi. In imela pri tem seveda čisto prav, med 50 odstotki od 6,5 milijona ali 50 odstotki od 5,6 milijona ni kaj prida razlike. Aja, Mimi je namreč predlagala, da si plen razdeliva na pol – vsaka po 50 odstotkov. 

Iskanje dlake v jajcu je vsega obsojanja vredno početje, jaz pa sem se odločila prav za to. V odgovoru sem se najprej cinično pozanimala, kaj sploh pomeni »Telex Manager«, v naslednji vrstici pa hladnokrvno zapisala, da zahtevam višji delež. Z delitvijo v razmerju 80 proti 20 v mojo prid da bi bila kar zadovoljna. Pretiravala bi, če bi zapisala, da sem začela računati, koliko je 80 odstotkov od 5,6 oziroma 6,5 milijonov. Procentni računi so se mi že od nekdaj zdeli skrajno zapleteni, sploh kadar so vpletene decimalke. Čisto po resnici pa bi bilo dodati, da sem se začela spraševati, ali Mimi zares obstaja. In kdo to je. Potem sem kliknila »Send« in se posvetila drugim opravkom. 

Naslednji dan mi je moja nova burkinafaška znanka – ali kdorkoli se je že predstavljal z njenim imenom – poslala kar dve pismi. V prvem mi je vljudno pojasnila, kaj je teleks. V drugem, kajti očitno je v prvem spregledala moj pogoltni predlog, pa je precej odločno pojasnila, da od začetnega dogovora 50 – 50 ne odstopa, saj je »ona tista, ki mi je predlagala ta posel«. »Če ne boste privolili v delitev 50 – 50, bom raje poiskala koga, ki je sposoben prevzeti ta posel brez zavlačevanja,« je zapisala v pismu, ki ga je naslovila z »Draga prijateljica«. 

Počutila sem se umazano. Predstavljala sem si Mimi, mlado burkinafaško računalniško zanesenjakinjo, ki se je najprej strašno razveselila, da je končno nekdo odgovoril na njeno pismo. Koliko jih je morala že poslati! In najbrž nima na voljo širokopasovne spletne povezave. Morda celo ne kaj prida računalnika. Mogoče deluje na kakšnem nigerijskem smetišču. Jaz pa se norčujem iz nje – ali njega. Uboga Mimi! 

Sklenila sem roke v naročju in potegnila glavo med ramena kot kakšna stoletna želva z Galapagosa. Odgovorila sem, da je morda res bolje tako – in da ji želim vso srečo pri iskanju novih poslovnih partnerjev. Potem sem se zdrznila: bi se ji spodobilo sporočiti še, da sem se ves čas samo šalila? Da nisem imela niti najmanjšega namena sodelovati v poslu? In da ji priporočam, naj v bodoče privoli v vse, tudi v domnevno slabše razmerje pri delitvi plena, če ji bodo ljudje le hoteli posredovati vse svoje osebne podatke? Hm, mogoče pa ne. Mogoče bi se v iskanju navdiha vendarle morala usesti v taksi. Ampak ne za volan – na zadnji sedež. Ali pa bi mogoče preprosto morala registrirati s. p. za novo dejavnost …

 

O avtorju. Agata Tomažič je začela pisati v novinarskem krožku OŠ Riharda Jakopiča. Pozneje v življenju, ko si je pridobila tudi ustrezna izkazila o izobrazbi (matura na gimnaziji Poljane ter diplomi iz francoskega jezika s književnostjo na FF in novinarstva na FDV), je imela srečo, da so ji za pisanje in vse domisleke v zvezi s tem tudi plačevali, sprva pri Delu, d. d., zdaj na ZRC SAZU, … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Nejunaškost je človeška

    Andrej Hočevar

    Mantra, da je vse mogoče, če si le dovolj želiš in se dovolj potrudiš, v celoti prenaša odgovornost za neuspeh s sistema na posameznika – neuspešni so si za svoj položaj krivi sami, ker se niso dovolj trudili. Kar seveda ni res, sistem je že v osnovi nastavljen tako, da bo na koncu precej več poražencev kot zmagovalcev.

  • Prebiranje glasov ob finskem jezeru

    Alja Adam

    Od jutra čakam, da se jezero naseli vame. Presedam se s stola na stol, mrcvarim negotovost kot travno bilko med prsti. Počasi pospravim zadnji kos čokoladne torte s skuto. Arja mi na zemljevid vriše sprehajalne poti. Označi mi majhno pristanišče in vas, ki se nahaja nekaj kilomentrov stran od umetniške rezidence Jarvillina, kamor sem pripotovala včeraj. Pomislim na ptico, morda je odletela v Jyuvaskulo, mesto, ki je oddaljeno 15 km od rezidence.

  • Izhod

    Dijana Matković

    Ob opazovanju družbe  –  opravilu, ki ga ves čas izvajamo, saj je gre za enega izmed osnovnih načinov preživetja  –  obstajata dve vrsti neumnosti. Prva se dosledno pokaže … →