Metanje knjig proč

Tomaž Grušovnik

Fiiuuu – *tresk!

Fiiuuu – #drajs!

Fiiuuu – %bum!

Knjige druga za drugo skozi okno letijo v zaboj z napisom »RAZNO – ŠTOF« in pristajajo na umetnem keramičnem kompletu za sol in poper v obliki objemajočih se koal, plastičnem črno-rdečem svečniku, ki je bil pred tremi leti na dvajset-odstotnem znižanju v Bauhausu, angelčku iz Brezij, polomljenem poročnem čajnem servisu, lesenemu osličku iz trgovinice na Baščaršiji in lakirani školjki s stojnice v Poreču. Med Ljubimcem Lady Chatterley D. H. Lawrencea in Džunine Moč mojih rok se ob padcu razpre tudi Bhagavad Gita, na njo potem fiiuuu – &plenk! prileti Pavlihova pratika 2004. Pleskarja tekata gor in dol po stopnicah, odnašata stare tapete rjavobež barve in prinašata vedra z belo barvo ter ostali material. Skozi okno pogleda Božiček na baterije, roka, ki ga drži za kapuco, ga vklopi, tako da pozvoni, nagne glavo najprej v levo in nato v desno, zavriska »Ho-ho-ho-ho« in vpraša: »To bomo še meli?« Njena sodba je neizprosna: »Me za*ebavaš? Lepo sma rekla, da gre fse vun!«. Fiiuuu – $hresk!, cin, cin, cin, »Ho-ho-ho-ho«.

Zajemalko z roko, na kateri so beli ostanki pleskanja, potopi globoko v zelenjavno juho ter poželjivo premeša vsebino. Prelomi kruh in s slino v ustih, ki se je tam sveže nabrala zaradi mikavnega vonja, pove, da je kvadratni meter drag. Odvrne mu, da se je podražil tudi kilovat. Debata ob obedu pričakovano zaide na širše področje kurjave, zastavi se raziskovalno vprašanje, katera oblika ogrevanja bo letos – tista na trdo, tekoče ali plinasto gorivo – cenovno najugodnejša? Idilo neobvezujočega popoldanskega družinskega pogovora o lukrativni prihodnosti individualnih kurišč prekinem z vprašanjem: »Zakaj mečeta proč knjige?« Malarja najprej pogledata drug drugega, nato mene. Potem fokusirano v naključno izbrano točko v prostor. Oči izdajajo, da na knjige sploh nista bila pozorna. Zanju je bila vse ista šara, oziroma po njuno – »štof«. »Knjige? Eh, či sma ži fse prečitala!« Jezen debato zasučem na tematiko Bhagavad Gite, da bi dokazal, da nimata prav in da vem, da lažeta. Vprašam ju, kako bi ravnala, če bi se znašla na Ardžunovem mestu? Seveda se izkaže, da nimata pojma, kaj sprašujem. Povzamem: Ardžuna, junak enega največjih epov sploh (Mahabharate), je v dilemi, ali naj izpolni svojo vojaško dolžnost ali ne. Težava je pa v tem, da je sovražna vojska, ki mu stoji nasproti, sestavljena iz njegovih sorodnikov, prijateljev in učiteljev, ki jih bo moral pokončati, če se bo odločil za boj. Vstanem, poiščem knjigo v zaboju s šaro, odprem na ustreznem mestu, in preberem:

In Ardžuna videl je tam
očete, dede, učitelje,
sinove, brate, strice in
še vnuke in tovariše,
pa svake in prijatelje.
Ko videl je, kako stoje
v obeh vojskah sorodniki,
tu zbrani kot sovražniki,
ga silna žalost je obšla

Bhagavadgita – Gospodova pesem. Prev. Vlasta Pacheiner Klander. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1970, str. 8.

»Veš kaj, mene bolj kot to, kak se bo odločo ta tvoj Džoni, zanima, kak se bomo mi odločli za novo peč za drugo zimo! Ne pa take pravljice! Zakaj bi se tepo s svojo žlahto?!« Zdaj sem že besen in arogantno odvrnem, da me skrbi, ker ne delimo skupnih vrednot. Da tukaj vendarle gre za starodavni ep, ki je preživel stoletja, tisočletja zim in nabiranja dračja in vseh možnih načinov kurjav in da si ne zasluži, da ga zasenči nakup metra drv ali beljenje dnevne sobe (zakaj bi sploh ga?). Človek se, pravim, po mojem trdnem prepričanju sicer mora ukvarjati s preživetjem, a mu to po drugi strani ne sme postati hobi, ker pač seveda obstajajo tudi druge, pomembnejše reči, ki se jim mora posvetiti, ki ne nazadnje tudi močno vplivajo na njegove vsakdanje odločitve. Konec koncev pa gre za odnos, kulturo, tradicijo, svetost. Da tudi sam »pišem knjige« in da je posledično metanje knjig proč žaljenje mene in mojega dela. Vpraša me, ali slučajno mislim, da je bila izbira bele barve za dnevno sobo napačna?! Pojasni, da je bila odločitev tehtna, premišljena: bela barva odbija največ svetlobe in posledično s šibkejšo žarnico dosežeš enak učinek kot z veliko močnejšo v temno pobarvani sobi, kar pomeni, da »prišparaš«. Doda, da ji moram oprostiti, a da res ne vidi, kako bi jima pri tej odločitvi lahko pomagal Džoni. Da pa sama knjige spoštujeta, ampak pač tiste, ki jih lahko prebereta. Te cigu-migu pisarije (gre za dvojezično izdajo Bhagavad Gite, ki vsebuje sanskrtski izvirnik, transliteracijo in prevod) pa pač ne »zastopita« in zato jo bosta »dala« proč. Jezno odrinem krožnik, pri tem polijem nekaj juhe, vstanem, odkorakam in zaloputnem z vrati. Iz kuhinje slišim kričanje: »Či bi bil ti toti Džoni bi se spravo na fse nas! Rajši maš tote čirole-čarole kot pa svoje! Jaz sn pa užaljena, ker nič ne pohvališ najinega dela, pa tak garama!«

 

Z obilico slabe vesti, da sem spet podlegel impulzivnosti svoje narave, izdal svoje retorične ideale in se povsem nestoično obnesel v pogovoru ob kosilu, se s svojima čivavama vzpenjam na bližnji grič. Kot docent na pedagoški fakulteti seveda vem, da tovrstna komunikacija nikogar ne pripelje nikamor. Veliko bolje bi storil, če bi preprosto začel pripovedovati o Ardžuni in njegovi dilemi brez obtožb o nesprejemljivosti vrednostnih sistemov in poniževanj, povezanih z neizobraženostjo. Morda bi celo dosegel, da bi kdo od pleskarjev z zanimanjem vzel knjigo iz zaboja, obsojenega na hranjenje stare šare. Mogoče bi koga celo pritegnil sanskrtski zapis. Po drugi strani skuša kognitivni aparat samodejno zgladiti miselno neskladje in se otresti pekočega obžalovanja, rekoč, da je vsakega potrpljenja enkrat konec in da je od časa do časa treba jasno in glasno brez olepšav povedati, kako je s stvarmi ter razgrniti vsesplošno poneumljenost, ki se plazi med ljudmi. To je celo intelektualčeva dolžnost, naposled sklene.

Ne da bi si prišel povsem na jasno glede tega, kako je bolje ravnati – ali pedagoško potrpeti ali svobodno zarjoveti –, začnem analizirati vzroke svojega nelagodja, povezanega z metanjem knjig proč. Kaj me tukaj pravzaprav tako moti, da sem se pripravljen spreti z bližnjim in postati celo nasilen do obeda? Osredotočim se na tisto svojo izjavo, ki pravi, da je metanje knjig v smeti – katerihkoli knjig – žalitev mojega dela in dostojanstva. Zakaj za vraga? Zakaj se počutim užaljenega, če neki Mirko ali Mišo vrže proč recimo okrajšano žepno verzijo Don Kihota? Opazim, da me začne ob tej misli prevevati občutek ogroženosti in izgube. Izgleda, da sem toliko navlečen na knjige, da jih smatram za del sebe, tudi če niso moje v smislu, da bi jih jaz napisal. Je možno, da vanje celo polagam delček svojih upov na posmrtno življenje? Kot da mi biti razumljen pomeni živeti. Kdor meče proč knjige, ubija. Ubija avtorja, ubija bralca, ubija književno občestvo.

Prispemo na vrh slemena in vstopimo v gozd. Na debelih deblih bukev je polno grafitov, v živi les vrezanih znakov in črk. Rane, prizadejane drevesom iz želje po ohranjanju spomina, se berejo v tem smislu: »MIŠO + MOJCA ’96«, »[JOŽE]«, »S.F.« Razmišljam, kaj ostane od mene v mojih besedilih. Vzemimo tega »JOŽE«-ta: kaj od Jožeta je ostalo v teh črkah, v teh vbodih v drevesno skorjo, v teh gubah zaraščenega lubja? Pomislim, da moram mogoče k temu pristopiti drugače in reči, da če sploh naj kaj od Jožeta ostane v imenu, mora že prej biti pojmoven. Moje misli se lahko prelijejo v besede samo zato, ker so že vnaprej jezikovne. V besedah se lahko ohranim in živim zgolj zato, ker nisem nič drugega kot besedilo, svoja avtobiografija. Konec koncev vse, kar razumem – tudi kar razumem o sebi –, po definiciji razumem s pojmi, besedami. Biti »visok«, »črnih skodranih las«, »zaključiti študij filozofije«, »učiti«: vse to so pojmi.

Stopam naprej po potki, prevzet zaradi misli sem čivavi prej pustil nekje zadaj. K sreči me poznata in vesta, da se rad zamislim, zato me zmeraj spremljata s kotički očes in poskrbita, da drug drugega ne izgubimo. Repa pomigata ob mojih gležnjih. Najprej se pomirim, potem pa sem znova pretresen: tokrat je kriva ideja, da sem – če je zgornje razmišljanje pravilno – skoz in skoz javen, saj je jezik skupen. Popolnoma pojmovno prozoren. Začnem izgubljati samega sebe in se raztapljati v pojmovni splošnosti. V tej zgodbi namreč za mojo intimo, za to, kar sem »samo jaz«, za »najbolj skriven kotiček moje duše« sploh ni prostora. Okej, v besedilu mogoče res lahko preživim, in sicer zato, ker sem pojmoven, a hkrati za ceno tega, da mene – mene kot posameznika – na neki način sploh ni, saj so vse, s čimer se lahko opišem – tudi moja najbolj »notranja« hrepenenja, moje najbolj bizarne perverzije in eksotične kaprice – javne besede, ki so, takoj ko nanje pomislim ali jih izgovorim, načelno razumljive vsem. Ja, besede, ki bi bile »samo moje«, ne obstajajo, pa ne zato, ker imam premalo domišljije, temveč zato, ker jih v tem primeru – če bi hotele biti samo moje – niti sam ne bi razumel, saj potem ravno ne bi bile več del jezika. »Zasebni jezik« je, kot je pokazal Wittgenstein, contradictio in adiecto. Beseda, ki bi jo razumel samo jaz, sploh ne bi bila beseda – in posledično tu sploh ni kaj razumeti. Je potemtakem posmrtno življenje v besedilu možno samo zato, ker sem vseskozi že mrtev? Ampak kako naj bom mrtev, če me nikoli zares sploh ni bilo?

Vrnemo se. Čivavi počešem in jima natočim sveže vode. Zaboja s šaro in knjigami ni več na dvorišču. Stopim do dnevne sobe, blešči se v novi beli barvi. Pohvalim odtenek in se zazrem naokoli po vitrinah in policah. Vse je svetlo in prazno.

O avtorju. Dr. Tomaž Grušovnik je izredni profesor in višji znanstveni sodelavec na Univerzi na Primorskem. Ukvarja se s filozofijo vzgoje in s širšo etično problematiko, predvsem z okoljsko etiko in etiko živali. Poleg monografije Odtenki zelene je avtor številnih strokovnih in poljudnih prispevkov. V sklopu literarnega ustvarjanja sodeluje predvsem z revijama Idiot in Literatura, zanimajo pa ga hibridni teksti in eksperimentalna literatura. Raziskoval je … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Vsak čas je po svoje nasilen

    Ana Geršak

    Maturitetni dijaški intervju z Andreïjem Makinom — Človek, ki pripada eni sami kulturi, si domišlja, da ga ta kultura povsem predstavlja, da v celoti uteleša njegov jaz. Toda soočenje z drugo in drugačno kulturo človeka spremeni, tako kot jezik.

  • Vsi njegovi otroci so izgubljeni

    Iva Božič

    Vsa ta ambivalentnost, ne – dejanski paradoksi, ki se skrivajo v francoskem jeziku, so morda druga stran kovanca njegove zgodovine, družbe in njene lastne kontradiktornosti.

  • Demon je sedel na trebuh metroja

    Iva Božič

    Pogostost bralcev v vagonih podzemne me je udomačila v mesto. Bila je prva simpatija, povezava, solidarnost v anonimni tujosti.