Balkanski Pro-za

Razglednica iz Skopja, 2. del

Jedrt Lapuh Maležič

Dva dni pred sedmim balkanskim festivalom Pro-za, ki je kakopak namenjen proznemu ustvarjanju, se dobim z njegovim direktorjem Dejanom Trajkoskim, ki pove, da premišljujejo o spremembi imena, ker ljudje niso zmeraj takoj prepričani, za kaj gre. Ker mi je ravno ime najbolj duhovito in zveneče, nemudoma zavzamem stališče, da morajo za vsako ceno ohranjati raven, in če širša javnost tega ne kapira, pač shajati brez nje. Kmalu izvem, s kako malo sredstvi poteka butični, a mednarodni literarni festival, in navdušena sem, ker so organizatorji tako entuziastični, da bodo shajali celo brez vodje logistike, ki si je dan pred štartom poškodoval nogo. 

Za naslednji večer sem deležna toplega neuradnega povabila, ki ga nikakor ne bi mogla zavrniti. V mraku se v izbrani družbi z imenitnim makedonskim pisateljem Gocem Smilevskim, čigar knjigo Pogovor s Spinozo (Center za slovensko književnost, 2005) pravkar prebiram na bralniku, avstrijsko urednico Bettino Wörgötter, francoskim agentom Pierrom Astierom in organizatorji odpravimo v osrčje stare turške čaršije, kjer nas namestijo pod veliki javor in prinesejo goro hrane. Ker sem vajena takoj poizvedeti, kakšno glasbo poslušajo v deželah, ki jih obiščem, sem že naredila domačo nalogo na Youtubu, zato takoj zapademo v debato o makedonskih alternativnih bendih od Badmingtons do Mizar in Arhangel pa vse do Funk Shui in sklenemo z manj alternativnimi, a blagozvenečimi in tudi v Sloveniji priljubljenimi Foltin, dobrimi prijatelji direktorja, katerih basist bo na kratko nastopil celo med festivalom. Med našim druženjem od Bettine izvemo, da je padla avstrijska vlada, in pošljem ji Bajagov komad Pada vlada, ker smo ravno pri balkanskem rocku.  

Ko tako časkamo, Dejan mimogrede s ceste prikliče umetniškega direktorja »Saša«, za katerega se izkaže, da ni samo Saša s čaršije, temveč je v slovenščino večkrat prevedeni profesor Aleksandar Prokopiev, ki ga še nisem brala, vendar pa mi je, ko sva se skupaj prebijala skozi center nazaj v Debar Maalo, njegovo pisanje vsekakor vzbudilo zanimanje, saj je široko razgledan intelektualni šaljivec, ki daje vtis, kot da nima pretiranih skrbi, pa vendarle jemlje leposlovje smrtno resno. Med drugim na neuradni večerji izvem, da je dotični Saša pisec besedila za komad »Retko te viđam sa devojkama« meni izjemno ljube ex-Yu skupine Idoli. Obenem se, ko mi jezik steče, odločim, da bom na vprašanja med pogovori na festivalu absolutno poskušala odgovarjati v svoji različici mešanice bivših jugoslovanskih jezikov. Prej sem se sama sebi vsekakor zdela bolj pronicljiva v angleščini, ampak ni ga čez jugoesperanto, kakor sem ta miks nekoč slišala poimenovati svojo soimenjakinjo Jedrt Jež Furlan z založbe Goga.  

Na dan otvoritve prispejo vsi gostje: srbski pisatelj Svetislav Basara, ki ga že od začetka obravnavajo kot zvezdnika, srbski pisatelj Teofil Pančić, čigar anarho-kljubovalna stališča in dolgi sivi lasje so mi nemudoma simpatični, oba pa sta tudi prevedena v slovenščino. Nadvse prisrčen človek je tudi hrvaški pesnik in pisatelj Ivica Prtenjača, poleg katerega sem ves čas sedela med hotelsko večerjo. Turški gost Tarik Tufan me pozdravi, kot da sva stara znanca, in makedonska gostja Jagoda Mihajlovska Georgieva – poleg mene edina ženska – je napisala knjigo Indigo Bombaj, ki se, kot moj roman Vija vaja ven, večinoma dogaja v Indiji, le da gre pri njej za resnično zgodbo o preprodaji organov. 

Vprašanja, ki mi jih je namenil moderator Vladimir Jankovski, poizvedujejo o tem, ali ne obravnava moja v makedonščino prevedena zbirka Bojne barve univerzalnih tem, pri katerih je vseeno, ali je oseba LGBT ali ne, pa tudi, ali sem zbirko zastavila intimistično in na neki način morda celo anti-aktivistično. Ko najprej debelo pogoltnem, saj so bile moje namere popolnoma nasprotne, doumem, da je vprašanje pravzaprav zastavljeno provokativno, če ne celo nagajivo. Zbirke namreč nikoli ne bi niti začela pisati, če ne bi bili junaki LGBT osebe, saj mi potem enostavno ne bi bila zanimiva. Zalotim se, da sem pred občinstvom, v katerem sedijo celo trije pravoslavni matriarhi (to se pri nas gotovo ne bi zgodilo!), začela v polomljeni srbščini klamfati o dolgoletni tradiciji slovenske lezbične pisave, o bitki, ki jo človek bije ob LGBT razkritju, o tem, da so bojne barve mavrična zastava in o tem, kako neverjetno težko si cerkveni dostojanstveniki sploh zamislijo, kaj preživlja povprečna LGBT oseba. Če kaj, upam, da je moja zbirka dopolnitev aktivizmu na mikroravni, nikakor pa ne njegovo nasprotje.

Ko končamo, mi je v nečimrno zadovoljstvo, ko me Bettina opozori, da so mojo knjigo na štantu pred dvorano že razprodali. Nekaj kupcev, ki pridejo po podpise z lastnimi pisali, večinoma nalivnimi peresi (s katerimi neuko packam po prvi strani), mi reče, da imajo stik s to ali ono LGBT osebo, ki je v resnični stiski in sami ne vedo, kako točno ji priskočiti na pomoč.  

Okrogla miza »Literatura, strah in politika« naslednji dan ponudi razširitev polja debate in ko Svetislav Basara razloži svoj citat, da mora biti vsak pisec političen v vsem, kar počne, to jasno razmeji od pritlehnega politikantstva v službi samopromocije ali spletkarjenja, nakar Teofil Pančić imenitno obrne debato v smer, ki je verjetno nihče ni pričakoval. Opozori, da pisatelj ni zmeraj na dnu piramide, saj so tudi sami režimski in nacionalni pisci povzročili premnogo ideološkega gorja, ko so moč literature uporabili nad bralci, bodisi z nacionalizmom bodisi z apologetstvom do nasilne oblasti. To me spomni na Žižka, ki je izjavil nekaj podobnega, kot je, da bo kdor koli, ki počne zle stvari, slej ko prej iznašel ideologijo, ki ga v tem podpira in upraviči. 

Ivica Prtenjača in Tarik Tufan se ustavita pri etičnih pomislekih avtorja, ki je obenem sam pred državo in sam pred lastnimi vrednotami, medtem ko je francoski agent omenil, da zastopa dva avtorja, ki sta zaradi političnega pisanja po nekaj let preživela v zaporu, pa se je kakopak moral potruditi, da o tem seznani javnost. Debata je skrajno zanimiva, ker v njej sodeluje toliko raznolikih avtorjev in poleg tega svoje izkušnje na področju politične zaščite »svojih« avtorjev delijo tudi agentje, vključno s slovensko literarno agentko Katjo Urbanija, s katero se poveževa po debati, ko obe ugotavljava, kaj vse sva zaradi ovire v jeziku pozabili omeniti. Če ves čas premišljuješ, kako boš oblikoval stavek, se rado zgodi, da izpustiš kakšno bistveno vlakno rdeče niti.          

Zabavno mi je tudi zaključno branje, ker sem na Pro-za prišla precej neuka o sodelujočih avtorjih, saj na veliko žalost (in precej zamujene kakovosti) v zadnjem času zaradi prevajalskega dela prebiram predvsem anglofone in frankofone avtorje. Napaka! Odlomki, ki jih berejo sodelujoči prozaisti, so sveži in provokativni, kakor so za našo izkušnjo le redko zahodnoevropski, saj obravnavajo bolj oddaljene tematike, medtem ko je Balkan obenem valilnica in rabelj humorne kritike režima, ki me še kako pritegne.  

Festival sklenemo v tradicionalni mestni kletni kafani, kjer se gostitelji na moč potrudijo zajeti vzdušje, kakršnega nikakor ne moreš priklicati na Kamnitem mostu, od koder se vidi skopski »Diznilend«, kakor nekateri domačini imenujejo center, prekrit z junaškimi in glomaznimi kipi iz projekta Skopje 2014. Pojejo in igrajo nam na gosli, kitaro, tamburo … in v nekaj minutah se prepevanju pridruži celotna organizacijska ekipa festivala, in pretresena sem, ker vsi do zadnjega znajo besedila starih makedonskih pesmi na pamet, zvenijo blagozvočno, kakor da bi vadili vsak večer – kot da je to obvezen del skopskega družabnega življenja. Goce sprva pojamra, da ga boli grlo, kaj kmalu pa zvonko pritegne. Si kar mislim, kako težko bi bilo v Ljubljani pripraviti ekipo Prepišnega ali Vilenice, da pritegne refrenu Rad imel bi jabuko ali Zelena je vsa gora. Malo me sili na smeh ob tej pomisli, malo pa imam solzne oči od ganjenosti.

 

Če sem imela zgolj srečo, da sem ravno med rezidenčnim bivanjem ujela feministični festival Prvo pa žensko (ki aludira na radostni balkanski krik ob rojstvu moškega prestolonaslednika: »Prvo pa muško!«), kjer sem si v makedonščini ogledala par imenitnih predstav, pa sem imela vsekakor manj sreče pri guglanju za tukajšnjo LGBT sceno. Skoraj povsod se najde kakšen spletni vodič, posebej prilagojen in nišen v smislu Lonely Planetove rubrike Gay Travellers ali podobnih namigov, v Makedoniji pa kot da to ne obstaja. Resda imajo nevladne organizacije, ki preprečujejo nasilje nad LGBT osebami, a v najboljšem primeru se, kakor sem kaj kmalu ugotovila, strpnost povprečnega Makedonca zvede na: »Naj pri sebi doma počno, kar hočejo, samo naj se ne razkazujejo.«

Zato je toliko dragocenejše, ko se lahko v kakopak ne povsem uradno deklariranem LGBT lokalu pridružim občinstvu dokumentarca Spomenik ponosa, ki sta ga prišla predstavit nizozemski režiser in nastopajoča lezbična aktivistka. Četudi sprva natrosita nekaj kameri prijaznih floskul, kaj kmalu ugotovita, da sta naletela na kritično občinstvo, ko ju eden od organizatorjev skopske parade ponosa vpraša, kaj mislita o tem, da se mnogi nizozemski geji iz strahu za svojo kožo pridružujejo antimigrantskim politikom v mržnji do muslimanskih prišlekov. Režiser ne ve točno, kaj bi rekel. Pozneje se med maloštevilnimi obiskovalci malce pomenkujeva in med drugim pove, da se preživlja s snemanjem reklam, ker sicer kot filmar ne bi mogel preživeti. Torej je na Nizozemskem podobno kot pri nas s pisateljevanjem, rečem, in zaključiva, da je morda edini plus to, da lahko »za prekleti hobi« (mišljeno skrajno sarkastično) pišeš ali snemaš, kar te je volja. Četudi, ugotavljava, so LGBT teme na primer na Nizozemskem kljub naklonjeni zakonodaji vseeno nemalokrat predmet buljenja ali privat obrekovanja, pa je v Makedoniji še huje kot pri nas v Sloveniji, kar jasno pokaže uvod makedonskega moderatorja v razpravo po filmu: »Pri nas spomenika homožrtvam seveda nimamo, ker niti ne vemo, koliko nas je.«        

Ravno včeraj, ko sem na letališče v taksiju pospremila mamo in sina, smo se (po pravici povedano, bolj moja mama) s taksistom zapletli v brezplodno debato o tem, kako nezaslišano je za šoferja, da letos »ovi gejevi« organizirajo prvo skopsko Parado ponosa. Kot da imajo pravico paradirati, kot da bi že kdaj dva moška bila zmožna spočeti otroka. »Nije prirodno,« se glasi en in isti zlajnan »argument«, in presenečena sem, ko se, potem ko jaz že dodobra obupam nad sicer ljubeznivim voznikom, moja mama bojevito postavlja v bran Paradi, ob kateri se taksist čudi, da jo sama obiskuje (na poti nazaj me celo vpraša, ali »ima muškarca«) in LGBT posvojitvam, ob čemer taksist samo ponavlja, kaj ni naravno, kot da bi bilo količkaj naravnejše, da njegovi babici pri 87 letih vstavijo spodbujevalnik srca. Po njegovo je naravno, da otroka posvoji strejt par, ki ni ploden, za »ove gejeve« pa menda vsi vemo, da ni šans. 

Na koncu, ko mu zmanjka energije in ponavljanja ene in iste absurdne floskule, se biserno zasmeje in reče: »Pa saj vendar sami dobro veste, da to ni naravno, saj vas vidim, da me samo provocirate!« Ker smo že prispeli, ni bilo časa, da bi mu razlagala, da v svojem taksiju pravzaprav vozi polovico razširjene lezbične familije. 

       

O avtorju. Jedrt Maležič (1979) je od leta 2007 samozaposlena v kulturi, prevajalka leposlovja iz angleščine in francoščine, članica DSKP. Po diplomi na Filozofski fakulteti (Oddelek za prevajanje in tolmačenje, 2004) se je zaposlila na prevajalski agenciji, dokler ni radosti redne službe zamenjala želja po »svobodnejšem« poklicu. Med njenimi prevodnimi projekti so tudi avtorji Nelson Mandela, Martin Luther King ml., … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zvesta napaka

    Maja Šučur

    Koliko knjig mora prebrati kritičarka, koliko kulturnega življenja mora reflektirati poročevalka, s koliko nemškimi založniki se mora omrežiti novinarka, da njeno delo ne bo več mišljeno kot prosti čas?

  • Flüchtlinge willkommen

    Aljaž Krivec

    Prejšnji teden so v Klubu Cankarjevega doma trije dnevi minili v znamenju druge edicije mednarodnega festivala Literodrom. Že hiter pregled (so)organizatorjev in predstavitev daje vedeti, da gre za serijo … →

  • O dobrih in slabih knjigah

    Tina Bilban

    Knjige bi se morale deliti samo na dobre in slabe. Dobra literatura je tista, ki ne pristaja na klišeje in odpira pogovor o temeljnih temah našega sveta, ki jih je včasih sicer bolj udobno puščati netematizirane.