Pasje življenje

Urban Vovk

Res so bili pasji dnevi. Ni bilo za zdržat. 35 stopinj v senci že dopoldan. Najmanj.

Sedimo pri Počasnem. Za spuščenimi žaluzijami. Klime nima. Kdo bi pa njemu sploh še kaj dal, ker itak nobene stvari nikdar v življenju ni plačal. Vsaj ne v celoti.

Kartamo.

Noter uleti Vudi. Tako ga kličemo, ker se piše Lesjak. Velik nakladač. Pogleda na listek, kamor zapisujemo rezultate. Gleda malo nas, malo številke. Ko mu njegovi zmačkani možgani končno vse sprocesirajo, me pogleda in se mi zareži direktno v faco.

– Kva je, stari moj! Zadn k pasja jajca!

– Ja in?

Nakar se usede za šank in naroči »pivaka«. Kmet ostane kmet, od kje mu ta fora s pivakom, če ne s kmetov.

– Kva je, stari, a boš prdnu za rundo al si se pršu sam pogret noter, pribije Veša, tako ga kličemo, ker se piše Vešljigaj. Zdaj se mi družno zarežimo njemu, Vudiju.

Vudi ne mara, da se mu drugi režijo. Njegov največji problem je, da ga ljudje ne jemljejo resno. In potem hoče izigravat faco in si zmišljuje neke fukaške zgodbice, ki jim itak noben ne verjame, s katerimi lahko do onemoglosti utruja vse okrog sebe. Če bi verjeli njemu, so v Medvodah vse pičke tako fukotožne, da ti ga pofafajo že med vožnjo, ker ne morejo zdržat do doma. Ker nonstop vsem bejbam ponuja vožnjo, ga kličemo tudi Taksist.

– Pizda, stari, zadnč, novš verjel, una kelnarca, a veš, k streže u Čuku, ta blond, no, u glavnem, neki se zapričamo, pa rečeva z Lepijem, ni panike, te bova odpelala domov, vmes gremo pa lohk še na eno pjačo u Motela. Stari, po dveh đin tonikih je bla pjana ko mamba, smo se odpelal k men in fukal ko v ameriških porničih, ti rečem. En jo je žgal od udzadi, drugmu ga je pa vlekla, pa se dvakrat-trikrat zamenamo, na konc pa …

– Dej, stari, ne nabijej, cel večer si sedel na jajcih tuki pred poker avtomatom, kašni ameriški pornići, mogoče na televiziji, če bi kdaj zbral za kabelsko. Dosta više, budalo, ne sviraj kurcu, reče Boki, tako ga kličemo, ker se piše Bokanović, njegov foter je iz Bosne. Ker z Vudijem oba delata v skladišču lokalne tovarne, ima od vseh nas najbolj poln kufer njegovih zgodbic.

Spet se zarežimo, kar ga še dodatno razpizdi, da skoči z barskega stola, razširi roke in začne neki nakazovat v stilu, kaj je, no, kaj je, se greš tepst.

– Mama ti je na kabelski, praš Lepija!

– Dej, pejd nam rajš po pere na pumpo, Počasni spet ni plaču in so ustavl dobavo, još malo, pa nestalo, reče Veša, malo zato, da bi se ga vsaj za nekaj časa znebil, nekaj je pa v tem tudi resnice. Dan bo še dolg, in ko pride sonce čez, bo samo še slabše.

– Ma pusti ga. Prošla noć nije bila njegov dan, se ob vsesplošnem krohotu končno oglasi še Tref. Ne vem, kako se piše, ampak to ime sigurno pride od kart in kockanja. Njegova najbolj famozna izjava je »ponekad nam dođu i isprazne nam stan, a ponekad je žena sva u zlatu«. Je precej starejši od nas in nima niti enega dneva delovne dobe. Odkar je v Sloveniji, po moje še ni zinil ene slovenske besede.

Vudi se res nameni proti izhodu, nakar ga Veša, ki sedi tik ob vratih, ustavi in mu pomoli 20 evrov.

– Na, tle maš, družba pije Fosters.

Vudi ga nekaj časa gleda, pa na koncu vseeno vzame denar in gre. Veša si važno prižge cigareto, prvi dim puhne iz na stežaj odprtih ust, da mu lahko prešteješ vse plombe. Briga njega, res že celo življenje živi brez fotra, ki je v Avstraliji, ampak njegov denar je pa neusahljiv vir.

– On bi hteo još da igra, ali ja sam mu lepo rekao: za poker ti trebaju četri stvari: kao prvo, moraš da imaš srce, kao drugo, treba ti pamet, kao treće, da te prati sreća, a kao četvrto, nema ništa bez para. Ti imaš srce, imaš nešto malo pameti, sreću katkad, ali ono što je najbitnije: nemaš para.

Pri njem mi je najbolj všeč, ker ostane ob takih izjavah smrtno resen, ostali pa koma.

Nakar se kot v počasnem posnetku od nekod primaje še lastnik. Z Vešo ga gledava čez steklena vrata. Njegovega imena mi res ni treba razlagat. Nomen est omen, pa to. Vse pove. Njega zalotit pri teku je manjša verjetnost kot zadet sedmico na lotu. Gleda nekam v levo in se nasmiha. Prihuljeno, čisto v njegovem stilu.

– Tref – Počasni to zmeraj izgovori z ozkim e-jem, tudi on je z vasi – en pes ti je avto poscal.

Tref leno zasuka glavo čez ramo in s prsti razpre žaluzije. Vsi pogledamo skozi nastalo odprtino. Vudi si ravno vleče gor zadrgo in se počasi pomika proti svojemu avtu.

– A jebo ti pas mater, …, steče ven Tref in se požene za njim.

O avtorju. Urban Vovk se je rodil leta 1971 v Kranju. Končal je študij filozofije na ljubljanski Filozofski fakulteti. Nekaj časa je bil zaposlen kot gimnazijski profesor, od leta 2000 pa je svobodnjak. Leta 2002 je izšel njegov kritiško-esejistični knjižni prvenec V teku časa, za katerega je isto leto prejel Stritarjevo nagrado Društva slovenskih pisateljev za najperspektivnejšega kritika. … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Reka

    Anja Mugerli

    V kraju, kjer sem v mladosti živela, so ljudje drug o drugem vedeli vse. Vedeli so denimo, kdo je s kom prešuštvoval. Vedeli so, da mehanikov sin ni … →

  • Zahvalni dnevi

    Zuska Kepplová

    Ko je k nam prišla mama, je najprej nosila moje copate. Potem sem ji v kitajski trgovini z mešanim blagom kupil nove. Nakupil sem vse, kar bi ji … →

  • Besede

    Neža Ambrožič

    Ena nogavica, druga nogavica. Vijoličasti sta in visoki, dolge noge ženske, ki se oblači, pokrijeta skoraj v celoti, le drobnemu paščku kože pustita, da pokuka na plano, preden … →