Alex

Ana Svetel

Spomnim se, kako smo se prvič srečali –
mi smo sredi noči prišli v kuhinjo, pili italijansko žganje
in imeli intelektualne pogovore z Abi. Potem si iz sobe pogledal ti,
nosil si tiste značilne ameriške kratke hlače in karirasto srajco,
šel si lulat in lulal si na glas, tega se dobro spomnim,
potem si malo poklepetal in poskusil žganje,
naslanjal si se na podboj vrat in skušal ostati buden,
takoj sem opazila, da imaš neverjetno velike podplate
in pegice po kolenih. Valentino mi je večkrat pripovedoval,
kje vse si bil in kaj vse si počel, že od začetka te je imel rad.
To je dober znak, ker ima Valentino naravno intuicijo za ljudi.

Potem se spomnim, kako smo si Olivier, ti in jaz
v knjižnici sposodili neki norveški film, da bi vadili slušno razumevanje,
bili smo pač navdušeni nad jezikom in kulturo,
vendar se je film dogajal v Veroni in vsi so govorili italijansko,
pa smo vseeno gledali do konca, za hec.
Dobro se spomnim, da si ves čas pripravljal neko azijsko hrano
in jo nosil naokoli, a je bila vedno desetkrat preveč začinjena
za mehkužne srednjeevropske želodčke. Včasih sva si zvečer
v neskončnost pošiljala linke Bacha in Pärta,
vedno rekoč: ta je pa res zadnji.

Enkrat si me junija, ko se v Bergnu sploh ni več stemnilo
in smo imeli piknike tudi ponoči, vozil naokoli v nakupovalnem vozičku,
pela sva Con te Partiro, potem ti je voziček ušel iz rok
in sem prav spektakularno zletela na cesto, se spomniš, Alex?
Se spomniš, kolikokrat smo rekli Uau, kako je lepo,
ko smo se povzpeli na kak hrib in gledali fjorde,
ko smo šli na izlet in sem spala v prtljažniku, Alex,
pa ko sva se znašla na najslabšem jazz koncertu
in naslednji dan napisala zelo ogorčeno pritožbo.

Vsi smo te že od začetka imeli radi, ker ti nisi čisto odrasel,
tako kot tisto prvo noč nisi bil čisto buden, podobno je.
Tvoje življenje je lahno, in kljub temu da imaš številko noge 49,
hodiš s tako prožnostjo in vedrino.
Vse to, Alex. Pa ko sva sredi noči prispela v kamp
in sva si šotor postavila zraven stranišča,
se spomniš, kako nama je šlo zjutraj na smeh?
Ko si pojedel vse neapeljsko pecivo Manueline mame
in so te tiste ženske tako vreščavo hvalile, Alex,
ti pa si samo gledal, skomigal in se smehljal.

Pa Svalbard, Alex, kjer si sredi ledenega morja
ves čas poslušal Beethovnove klavirske sonate, kako so akordi padali
po tistem pustem pobočju na robu Longyearbyena, z isto domačnostjo,
povsod si jo nosil, ne da bi vedel, kako topla je tvoja sled,
kako človeški postanejo prostori, kjer kvačkaš,
delaš humus, predvajaš Appassionato.

Vse to, Alex, številka noge 49, človeška sled.

O avtorju. Ana Svetel (Maribor, 1990) je zaposlena kot mlada raziskovalka na Filozofski fakulteti v Ljubljani, študijsko jo zanimajo socialni in kulturni vidiki svetlobe, teme in vremena na Islandiji. Leta 2015 je pri LUD Literatura izšla njena pesniška knjiga Lepo in prav, ki je bila nominirana za najboljši prvenec in ponatisnjena. Jeseni 2019 ji pri isti založbi izide kratkoprozna zbirka o prevozih. Občasno … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Nježnjica

    Špela Setničar

    bliže / ob stajati v nežnos / ti

  • Karamele

    Sandra Erpe

    zajahala bi predmestje / in ga s sulico nabodla / na mesec

  • Zmes

    Tonja Jelen

    včasih rabiš / samo / delec / da ga opazuješ

Izdelava: Pika vejica