Srečanja z literaturo Djune Barnes ne vodijo v ležerne bralske sprehode, branje Djune Barnes je kolizija, ki vodi v fantastičen blodnjak besed, neulovljivih, neoprijemljivih fluidnih podob in prikazni.

Mogoče nasprotni občutek konkretnega bivanja nastane zaradi spomina, zato ker veš, da si to in to, doktor in profesor, predsednik in višji znanstveni sodelavec, da si bil tam in tam, v Etiopiji in Indiji, na Jamajki in v Ameriki, na Golovcu in Rožniku, v Štepcu in na Teznem, a kaj, če vse to pozabiš? Kdo si potem?

Počutim se, kot bi v štirih dneh dobil in izgubil Polono, dobil in izgubil Luno ter dobil in izgubil svojo podcast limonado.

V sobi je dvanajst mož in vsi mi govorijo isto žalostno zgodbo. Oni niso žalostni. Oni vsi vejo, že dolgo. Oni so vsi spoznali. Hitreje od mene. Kako si potreboval toliko časa, se zdi, da me sprašujejo. Skoraj posmehljivo. Kaj si si mislil? 

Smeti se zajedajo v zemljo: stari čevlji, gume, železo, orodje, par ženskih škornjev, rumena žogica.

Kam nas je torej pripeljala informacijska avtocesta? Do sveta, v katerem vsi poslušamo isto glasbo, gledamo iste filme, beremo iste knjige, nosimo iste obleke in čevlje ter jemo isto hrano.

Švicarsko-nemški pisatelj ter esejist Jonas Lüscher je eno večjih odkritij nemško govorečega knjižnega trga zadnjih let, saj je s prvencem Pomlad barbarov, ki je v izvirniku izšel leta 2013, pobral veliko zanimanje tako švicarske, kot nemške bralske in strokovne literarne javnosti ter prejel mnoga književna priznanja.

Če slučajno niste zaznali, smo imeli sredi oktobra Tinto, festival čisto pravega stripa. In vsi smo zrihtali nagnusno dobre goste.

Breme bo najtežje ravno za Petra Handkeja, saj bo, vsaj v sedanjosti in v bližnji prihodnosti, pozornost vleklo nase in jo odvračalo od Handkejevega izjemnega pisanja.

Z vsako knjigo je v našem jeziku več besed. Z vsako novo je manj možnosti, da bi se lahko naš jezik kadarkoli preslikal v drugega. Z vsako novo je več možnosti, da drugega vsaj približno razumemo.