Spodobi se postavljati barikade

»Kje je pištola na steni, Martin?« me je eno uro nazaj pred vsemi napadal producent Martin.

»Jih ni dovolj, Martin?« sem se branil. »Janezova ljubezen do Kristine, nasledstvo restavracije, Danijelovo bežanje na teniška igrišča in njegov odnos z natakarico Petro? Kaj je Brina drugega kot pištola, ki samo čaka, da poči?«

»To so navadne pokalice,« je govoril producent Martin. »V dobri limonadi mora na koncu počit atomska bomba.«

»Kaj bi rad? Da se Marko vrne in jih vse postreli z brzostrelko,« sem rekel.

»To bi bilo bolje, kot da nihče nobenega ne preklofuta, ne zastrupi ali porine pod avto. Pri tebi vsi razumejo drug drugega, imajo čustveni IQ najmanj 150 in so si vedno v oporo.«

»Ne vem, kaj naj rečem,« sem rekel. »V resničnih dogodkih, na katerih limonada temelji, so akterji vedno odreagirali na tak način. Če bi se preveč oddaljil od tega, mi zgodba ne bi več delovala pristno. Poleg tega nisem še nikoli zares videl, da bi kdo koga preklofutal, zastrupil ali porinil pod avto, zato sklepam, da je tega v življenju veliko manj kot na televiziji.«

»Mi lahko vsaj to poveš, kako lahko Brina s takšno lahkoto spusti Janeza h Kristini? Prosim, pokaži mi resnično žensko, ki bi bila tega sposobna,« je rekel producent Martin.

»Verjemi, da obstajajo,« sem rekel. »Ker hočejo, da moški, ki jih ljubijo, sami najdejo pot nazaj k njim. Ker so dovolj močne, da znajo nehat ljubit, namesto da bi ljubezen zaklenile v kletko.«

»Ta pogovor ne vodi nikamor,« se je oglasil Roko Valant. »Če ni bil pripravljen spremenit naslova, tudi ne bo pripravljen spremenit konca.«

»Ah, konec je čisto v redu,« je rekel producent Martin. »Vse, kar želim, je, da si damo danes zvečer priložnost, da skupaj najdemo nek močnejši notranji konflikt v limonadi. Nek protipol, neko tenzijo, ki bo dala zgodbi naboj.«

»Ti bi nas rad samo napil! Oziroma bi rad napil eno dotično osebo med nami in zato žongliraš s pojmi iz brošure za kreativno pisanje, ki si jo verjetno naročil prek Amazona,« sem popolnoma izgubil živce. »Čisto vseeno ti je za limonado. Zdaj vsaj razumem, zakaj imaš pod posteljo dve športni torbi žganih pijač, ki so vredne več kot moj avto.«

Nad jedilnico doma Prijateljev mladine Podkum se je zgrnila smrtna tišina. Moral bi reči kaj spravljivega, vendar so mi možgani popolnoma zakuhali.

Na pomoč mi je priskočila Polona.

»Jaz nimam nič proti, da se skupaj malo napijemo,« je rekla in s tem porinila žebelj v krsto mojih protiargumentov.

Kmalu je producent Martin iz kuhinje prinesel trinajst majhnih kozarcev in vanje izpraznil steklenico šestnajstletnega Lagavulina.

 

Sedim na klopi v pritličju in srkam viski, ki si ga sam nikoli ne bi privoščil. Družbo mi delata črn dim, ki mi uhaja iz ušes, in glasba iz prvega nadstopja. Zabava se je prestavila v moško spalnico, a mene je pustila za sabo.

Poskušam umiriti misli.

Poskušam se sprijazniti s tem, da na potek stvari nimam več vpliva. Jutri se bo limonada začela snemati, če bom zraven plesal od sreče ali če bom zijal v nebo in kazal sredinec krivičnim bogovom.

Glasba je tako glasna, da se začnem spraševati, ali je producent Martin v svojih športnih torbah skrival tudi ozvočenje manjšega nočnega kluba.

Kmalu se počutim bolje. Morda mi je pomaga tudi bogataški viski. Razmišljam o Luni in njeni riti. Rad bi jo gledal, kako pleše.

Poslušam nekaj pesmi in pomislim, da si igralci morda želijo pričarati vzdušje iz vaške veselice v Mali vasi ob avtocesti. Pravkar igra Plavi orkestar. Napol pričakujem, da bo naslednja pesem Račke.

Če bodo Račke, se bom usedel v avto in odpeljal domov.

Toda naslednja pesem me tako preseneti, da se skoraj zvrnem s klopi. Dvaindvajsetletna francoska pevka Angèle zapoje o tem, kako je vse postalo megleno, ko so se ji izpolnile sanje. Angèle nam je v Angoulêmu pokazal francoski stripar, ki se je zaljubil v Polono.

Vendar Angèle ne odpoje niti do polovice. Kmalu jo zamenja Avicii.

Voranc Boh in Tea VanKnaap se spustita po stopnicah in me zvlečeta v prvo nadstropje.

V kozarec dobim skoraj deciliter sedemletnega dominikanskega ruma Matusalem.

Poskušam plesati z Luno, a kmalu ugotovim, da sem s tem prekršil neko nenapisano pravilo. V velikanski moški spalnici trinajst odraslih ljudi pleše, kot da so najstniki, ki so se sami zaklenili v svojo sobo. Med njimi ni praktično nobene komunikacije. Celo Zlatan in Iza sta nekaj metrov narazen. Luna skoči na posteljo in s plesnimi poskoki skače z ene postelje na drugo, dokler se ne znajde pri umivalniku, kjer si kozarec napolni z vodo.

Edini, ki mu je dovoljeno premikanje od ene osebe do druge, je producent Martin s steklenico novega bogataškega žganja.

Kmalu se nekaj ljudi s Polono vred odpravi ven na čik.

Ostanemo Voranc, Tea, Luna in jaz. Usedemo se na posteljo v kotu.

»Boš zdržala,« vpraša Luna Teo.

»Saj je čisto nenevaren,« reče Tea. »Edino res mi naliva prevelike doze. Kaj naj naredim s tem?« Pokaže nam do vrha nalit decilitrski korazec.

»Vedno lahko priplešeš do mene in mi malo priliješ,« reče Luna.

Voranc se odpravi do računalnika in nastavi pesem Bad and boujee ameriškega raperja Lil Uzija Verta. Nato iz svoje potovalke vzame zajčjo masko in si jo nadene na obraz.

Pred našo posteljo uprizori poganski ples. Mogoče želi prebuditi našo plodnost. Mogoče nas želi samo zabavati.

Ostali trije se krohotamo na ves glas.

Proti koncu pesmi Luna vstane in zapleše z Vorancem.

Počasi začnejo ostali kapljati nazaj v moško spalnico. Kmalu spet vsi plešemo.

Vzdušje je zdaj veliko boljše. Tudi tako izključenega se ne počutim več.

Edino Luna se obnaša, kot da zanjo sploh ne obstajam.

Tega poskušam ne jemati osebno. Večkrat mi je povedala, da je plesanje v temnem nočnem klubu na preglasno glasbo eden njenih najljubših občutkov. Plesanje z več moškimi hkrati in obenem popolnoma sama. Mogoče si je to vzdušje sposobna pričarati tudi v tej razsvetljeni moški spalnici.

Včasih kdo pripleše do mene in se z mano pogovarja o limonadi. Igralci mi razlagajo o svojih likih in mi recitirajo svoje dialoge v dveh ali treh različicah, da jim lahko podam svoje mnenje. Luka Prah mi pojasnjuje nekatere tehnične in zvočne rešitve, do katerih je prišel z omejenimi kapacitetami doma Prijateljev mladine Podkum. Vidim ga, kako je ponosen nanje. Pove tudi, da je zadnje štiri dni nenehno snemal kuhinjske zvoke in s tem dobil precej uporabnega materiala. Poskušam z njim deliti čim več navdušenja. Najbolj pogosto se pogovarjam s producentom Martinom. Vedno v roki drži novo steklenico gina, viskija ali ruma in me prepričuje, da ga moram nujno vsaj poskusiti. Nato ponavlja stavke, kot so: »A sva v redu, stari?« Ali: »Saj me razumeš, stari?« Ali: »Vsi delamo za isti cilj, stari!« Preden odpleše, me vedno objame in reče: »Rad te imam, Martin.«

Za vse te pogovore mi popolnoma dol visi. Zdi se mi, da nimajo nobenega pomena. Težko si predstavljam, da se jih bo kdo jutri še spomnil.

Plešem in poskušam čim manj buljiti v Luno, čeprav v resnici opazim vsak njen premik in vsako njeno interakcijo z drugimi ljudi. Pleše, kot bi jo obsedel hudič. Ne, ni res. Pleše, kot bi bila sama hudič, ki bi rad obsedel druge. Ko izgine iz spalnice, komaj čakam, da se bo vrnila. Nekajkrat jo grem tudi iskat, vendar je nikoli ne najdem. Vedno pride sama od sebe nazaj. Vedno je sama.

Opazim, da producent Martin ne naliva zvrhanih kozarcev samo Tei, ampak tudi Luni. Ta jih zvrača kot star mornar. Ko me pogleda, ima v očeh izraz steklega volka.

Tako minevajo ure.

Nato imam vsega dovolj.

 

Pri vratih moške spalnice še zadnjič pogledam proti viharju po imenu Luna in se z joga matom pod pazduho odpravim na podstreho.

Že ko stopim na prvo stopnico, začutim neznosno osamljenost. Počutim se, kot bi v štirih dneh dobil in izgubil Polono, dobil in izgubil Luno ter dobil in izgubil svojo podcast limonado. Najraje bi se kar tukaj zvil v klopčič in zajokal, vendar bom s tem počakal še kakšno nadstropje.

Še sreča, da sem se tako odločil. Na koncu stopnic med drugim in tretjim nadstropjem sedi Polona. V rokah drži skicirko in riše. Ko me zagleda, vstane in mi da z očmi vedeti, da me je čakala. Nasmehne se in začne z boki zibati v ritmu glasbe, ki je tukaj le malo manj glasna kot spodaj.

»Nisem več zdržala,« reče in me stisne k sebi.

»Mislim, da nisem bil na tako bedni zabavi že od osnovne šole,« rečem.

»Si slišal, ko sem jim poskusila pokazat francoski pop,« reče Polona. »Moral bi videt, kakšne zgrožene poglede sem dobila. Niti do konca pesmi niso zdržali. Čisto isto se mi je zgodilo, ko sem zavrtela Angèle na žurki prijateljev mojega fanta. Kot da ne morem bit zadovoljna s tem, kar je, in da si mislim, da poznam nekaj boljšega. In veš, kaj? Tega prej nisem nikoli delala, zato je moj fant prepričan, da sem to dobila od tebe. Ker me ti učiš nove stvari in potem jaz učim njih. Ampak ti vedno isti komadi, ki jih vrtijo na žurkah, mi grejo že dolgo na bruhanje.«

»A ni zanimivo,« rečem, »kako so ti visoki kulturniki čisto isto zahojeni kot prebivalci Male vasi ob avtocesti. Vsaka najmanjša stvar, na katero niso navajeni, jih popolnoma vrže iz tira.«

»Prostaški so,« reče Polona.

Joga mat odložim na tla in se poskusim usesti na stopnico. Polona me ustavi.

»Ne usedaj se,« reče. »Rada bi šla spat.«

V hipu me preplavi žalost.

»Če imaš v pisalni sobici še vedno tudi Lunino podlogo za jogo, bi šla spat k tebi,« reče Polona. »Spodaj je preglasno. Seveda, če ti je to v redu. Ne bom te silila.«

Moja čustva so v frači. Ne vem, kje bodo končala.

Objameva se in se vsaj pol minute stiskava drug k drugemu na vso moč. Ko začutim, da njene mišice rahlo popustijo, sprostim tudi svoje. Vendar se ne spustiva. Gledava se. Nato jo poskusim poljubiti. Rahlo premakne glavo. Poljub pristane na licu. Iz veke se ji izloči solza, ki zdrsi mimo mojih ustnic.

»Ne vem, zakaj se temu tako dolgo odrekam,« reče Polona. »To ni pravično do mene.«

»Ni mi jasno, zakaj to počneš,« rečem.

»Ker to ni pravično do njega,« reče Polona.

Poljubim jo na čelo. Nato razklenem roke in poberem joga mat.

»Pridi,« rečem.

Na podstrehi odpreva vrata pisalne sobe in iz nje zaslišiva grmenje. Zvok smrčanja je tako močan, da bi lahko bil tudi motorist, ki pritiska na plin. In ravno ko začne nekoliko pojenjati, se zasliši novo smrčanje, enako glasno in intenzivno, a s prepoznavno drugačno frekvenco rohnenja.

Prižgem luč na hodniku, da si lahko ogledava smrčalca.

Zlatan Mevž in Iza Mlakar spita objeta na majhnem jogiju, ki ga prej še ni bilo tu. Kdo bi si mislil, da lahko dve tako krhki telesi proizvajata tako mogočne zvoke.

»To so te gledališke prepone,« reče Polona.

»Me prav zanima, kdo jima je gor prinesel jogi,« rečem. »In zakaj ga ni prej še meni?«

»Bi te motilo, če kljub temu spiva tukaj?« reče Polona. »Mislim, da si ne bi mogla najti boljše družbe.«

Podlogi za jogo razgrneva drugo zraven druge in se slečeva do spodnjega perila. Pokrijeva se z eno odejo, vendar se ne dotikava. Leživa na boku, obrnjena drug proti drugemu.

Polona ima zaprte oči.

Premišljujem, ali ji bo uspelo kar takole zaspati ob teh zvokih začetka in konca sveta.

Nato odpre eno oko in se mi nasmehne.

»Se veseliš snemanja jutri?« zašepeta.

»Ne,« zašepetam. »Poskušam se miselno oddaljit od cele zadeve, da ne bom na koncu vsega pokvaril. Mogoče bi bilo bolje, če bi ostal doma.«

»Ne bodi nor,« reče Polona. »Brez tebe ne bi bilo ničesar. Vidim pa, da te res nihče ne mara. Verjetno ne bi smel toliko časa preživet z Luno.«

»Si ljubosumna?« vprašam.

»Ne, vesela sem zate, karkoli že imata,« reče Polona. »Martin, jaz se tukaj počutim tako živo.«

»Sploh si ne predstavljam, kako bi mi bilo grozno, če bi držala obljubo fantu in ne bi prišla,« rečem. »Najraje te gledam, ko si tako živa.«

Blazinice najinih prstov se dotaknejo pod rjuho.

»Saj je meni tudi grozno, ko pomislim, da bi skoraj ostala doma,« reče Polona. »Ali kaj bo, ko se bom vrnila.«

»Misliš, da ga še vedno ne boš mogla pustit?« zašepetam. Prsti mi zdrsnejo med njene lase.

»Ne vem, Martin,« zašepeta in se zazre vame z očmi, ki se v nočni svetlobi lesketajo kot oceani. »Tolikokrat sem se že odločila, da ga bom, in sem se vedno ustrašila. Kaj če bo ta strah za vedno del mene?«

Ocean njenih oči se pripravlja na nevihto. Ob naju rohnita dva vrtalna stroja, ki se želita zariti v dno zemeljske skorje.

»Kaj so ti zvoki?« prekine Polona tok svojih misli in se nasmehne.

Žalostno jo gledam. Moji prsti se počasi spuščajo od njenih las do njene rame in nadlahti.

»In potem me je še veliko bolj strah, da se me boš naveličal in te bom izgubila, ker ga ne bom znala pustit,« reče.

Valovi njenih oceanov so visoki kot predmestne hiše.

Moji prsti zdrsnejo do njenih ritnic in potem še malo niže. Božam jo po notranji strani stegen. Visoko nad oceani se zabliska strela.

»Kaj počneš? Bi me rad vzburil?« zašepeta z medenim glasom. »Misliš, da bova šla seksat v kopalnico?«

Odkimam in umaknem roko.

Polona se obrne na drugi bok.

Nekaj trenutkov jo še gledam, nato zaprem oči in poskusim zaspati. Smrčanje niti najmanj ne pojenja. Kvečjemu se zdi, da postaja močnejše in močnejše.

Polona se obrne nazaj proti meni. Odprem oči.

»Z njim se mi ne dogajajo nobeni čudeži,« reče Polona. »Vsi čudeži se mi dogajajo s tabo. Risanje Borisa je bilo čudež, Angoulême je bil čudež, Pariz je bil čudež, tudi ta teden v Podkumu je zame čudežen.«

»Če hočeš, lahko, čim tukaj posnamemo zadnjo epizodo, spokava kovčke in se preseliva v Pariz,« zašepetam.

»Dokler si ne bova našla stanovanja, bova lahko spala pri vseh striparjih, ki sva jih spoznala v Angoulêmu,« zašepeta.

»In potem se lahko zaposliva v isti stripovski založbi,« zašepetam. »Jaz bom vozil kombi, ti jim boš kuhala kavo in počasi bova absorbirala vse njihovo znanje. Potem nama bodo čez pet let dali tudi kakšen strip za naredit.«

»Ja, ko se jim bova dovolj smilila,« se nasmehne Polona.

»Lahko pa začneva delat nov strip, ko se vrneva,« zašepetam. »Ne morem ti povedat, kako pogrešam čas, ko smo ustvarjali samo mi trije z Alexom in smo imeli vse sami pod kontrolo.«

»Martin, nič me ne bi bolj osrečilo,« zašepeta Polona.

Njena leva dlan se nenadoma znajde na mojem licu. Njene ustnice se začnejo približevati k mojim.

Nenadoma se na stežaj odprejo vrata podstrešne sobice. Skoznje se opoteče oblinasta silhueta Lune Zlatný.

»A tukaj sta. Iskala sem vaju,« reče na ves glas. Smrčanje za trenutek preneha. Toda takoj nato se spet začne.

»Neuničljiva sta,« zašepeta Polona.

»Se vama lahko malo pridružim,« zašepeta Luna in sleče majico ter hlače. V črnem čipkaste perilu se uleže na hrbet med naju s Polono. Zazrta je v strop, kot se je verjetno naučila v šoli Roka Valanta.

S Polono se nasmihava z očmi. Nihče od naju ne ve, kako se prilagoditi na nove okoliščine.

Polona začne Luno božati po laseh.

»Ne vem, kdaj sem bila nazadnje tako pijana,« reče Luna.

»Se imaš lepo,« zašepeta medeni Polonin glas.

»Ja, želela sem si samo plesat,« reče Luna.

»Izgledala si, kot da imaš 1000 stopinj,« zašepetam. »Kar malo sem se te bal.«

»Oprosti, Martin,« zašepeta Luna v strop. »Nisem vedela, da si taka princeska.«

Polona se mi še enkrat nasmehne. Vem, srečna je. Prišla je na okus za trenutke, v katerih mora loviti ravnotežje, in se zaradi tega počuti neznansko živo.

»Luna, ti si verjetno najlepša in najbolj posebna ženska, ki sem jo videla v življenju,« zašepeta Polona.

»Tudi ti si čudovita,« reče Luna v strop.

Moje lepote nihče ne pohvali.

»No, zdaj sem pa pomirjena,« reče Luna in se začne nazaj oblačiti. »Grem še malo plesat. Lepo noč vama želim. In zelo se veselim, da začnemo jutri končno snemat našo podcast limonado.«