Kritiku pripada naloga varovanja tistih vrednot, ki so bile v središču minule humanistične tradicije, ter iskanja oblik in možnosti za njihovo trajnost v sodobnosti. Te vrednote se nahajajo v marginalnem položaju, ki ga moramo bolj kot zatočišče ali izgnanstvo razumeti kot položaj, iz katerega lahko sprejmemo tisto »lahno znamenje«, tisto »komaj zaznavno napetnost«, preko katere se, po besedah Ludwiga Hohla, zgodi »ustvarjalna prenova«. Ko bo kritik odstopil od gotovosti, ki so jih ideologije in interpretativna orodja ponujala v prejšnjih desetletjih (marksizem, psihoanaliza, semiotika, strukturalizem, tematska kritika in mnogo drugih smeri in tokov), se bo moral, brez zavetja in ogrodij, karseda odpreti tistemu, kar ga približuje tej notranji nalogi, ki je nujna za izkušnjo lepote.

Kritika zagotovo ne bi smela pristati v sferi elitizma. Kritika seveda ne sme a priori zavračati kakršnihkoli literarnih smeri ali umetniških praks ter dajati prednosti le tistim, za katere meni, da so sposobne izpolniti le najvišje estetske ideale. Po drugi strani pa ne sme nekritično aplavdirati kakršnemukoli umetniškemu izrazu ali smeri le zato, ker je nova, manjša ali ker se trudi ujeti trenutne težave sodobnega sveta.

V dobi, ko se krčijo strani in minute, posvečene kulturi, število izdanih knjig pa ne pada, ko založbe več stavijo na všečke kot literarne kritike, več na influenserje kot na strokovne bralce, bolj kot kadarkoli potrebujemo literarno kritiko kot vrednotenje med »dobrim in slabim«, to je med knjigo, ki je vredna naše pozornosti, in knjigo, ki je morda ni.

Zato bi si sam želel, da bi kritiki dopustili kolegom, da razvijejo lasten način pisanja, ne pa od njih zahtevali literarnovedne, sociološke-filozofske, poetične ali kako drugače zamejene kritike, temveč le – tako kot pri vsakem literarnem delu – kvalitetno in vznemirljivo branje.

Ali naj kritika pripomore k slišnosti nerazumljenih pesnikov, ali naj še naprej favorizira tiste, ki redno posodabljajo Facebook profil?

Kritika spominja na ruševine podrtega mostu. Bregova, ki ju je povezoval – bralce in avtorje – sta izginila. Prezir, tarnanje in vnaprej izoblikovane sodbe – ali naj s pisanjem kritike sploh še nadaljujemo? Timo Brandt, Franca Mancinelli, John Taylor in Božena Správcová o stanju literrne kritike in nujnosti, da se z njenimi težavami soočimo iz oči v oči.

V svojem sodelovanju pri projektu Slovenska književnost na tujem situ in mednarodnem kritiškem simpoziju Umetnost kritike vidim kot eden izmed »tujih kritikov«, povabljenih, da pišejo o knjigah slovenskih avtorjev, prevedenih v svoj materni jezik, dobro priložnost za soočenje z nekaterimi vprašanji, okrog katerih sicer krožim pri svojem kritiškem delu.

Človeka zagrabi, da bi porekel: kriza je že od nekdaj. Po Norbertu Mecklenburgu kriza trenutno izhaja iz dejstva, da je neoliberalističen svet leposlovje izrinil »z več kot dvestoletnega osrednjega položaja kulture v marginalnega«, s tem pa je očitno postalo zasebna stvar. Medijska in prireditvena kultura sicer ponujata več literature in umetnosti kot kdaj koli, vendar pa naj bi tradicionalni vrednostni sistemi, v katere sta vključeni, izgubili veljavo in postali manj zavezujoči. To je tako rekoč kulturni teren, na katerem uspeva oziroma neuspeva kritika. Konkretna ugotovitev zveni podobno:Preberi

Prvi znani literarni kritik v evropskem prostoru je bil po ohranjenih virih Sokrat. Platon namreč v Apologiji povzema Sokratov zagovor na sodišču ob njegovi obsodbi, da kvari mlade in zavrača bogove, ki jih priznava država. Na tem mestu Platonov učitelj poleg slabe izkušnje s politiki opiše tudi svoje srečanje s pesniki, zaradi katerega si je pridobil nove obrekovalce in sovražnike. Takole pravi: »Po politikih sem se namreč odpravil k pesnikom, tako tragiškim, ditirambičnim kot k drugim,Preberi