Preden začnem s samim jedrom teksta in približevanjem k smislu tega, o čemer bi naj govoril, naj opozorim na nekaj stvari. Ko govorim o literarnem delu, govorim zgolj o besedilih, ki jih pokrije tako imenovana literarna kritika, čeravno gre za neprimerno širšo skupino besedil. In ko govorim o literarni kritiki, govorim o vsaki poplačani dolžnosti literarnemu delu. V literarno kritiko za potrebe tega teksta štejem besedila, ki se pojavijo v medijih in jih razumemo kot literarno kritiko, čeravno sicer dojemam kritiško udejstvovanje kot nekaj neprimerno širšega – aplicirati gaPreberi

Izhajali bi lahko iz znane misli, da je za dobro mišljenje treba imeti ustrezno opredeljene pojme. Kritika sama po sebi je na tem mestu kar problematična, saj njeno dojemanje ni enotno, obstaja veliko število pristopov h kritiškemu delovanju in veliko tipov kritiškega pisanja, da sploh ne omenjamo vključevanja lastnega okusa, različnih teoretskih šol itd. A vseeno bomo v okviru tega prispevka predvidevali, da je kritika razmeroma jasen koncept. Naposled piše kritik za kritike in večina zagat nam je že poznana. Kar je v sintagmi ›kritikova odgovornost‹,Preberi

O nekaterih avtorjih pravimo, da pišejo vedno en in isti tekst. Občutek, ki je znan tudi kritičarki, kajne? Pozneje, ko napisano kritiko preletimo, dobimo občutek, da smo pred kratkim natančno nekaj takega že napisali – o neki drugi knjigi.

Na ta način moj ponovno oživljeni tekst zastavi vprašanje stališča. Vprašanje, ki mnogim kolegom dvigne krvni tlak, vem. Med drugim tistim, ki radi ohranjajo ločnico med politiko in poezijo ter se zavzemajo za načelo l’art pour l’art. Tako želijo namreč privzdigniti neodvisnost literature, ki naj se ravna zgolj po estetskih zakonih.Preberi

Lani so me z ameriške literarne revije Massachusetts review angažirali, da za njihovo spletno stran recenziram Girl at War, roman o hrvaški vojni, ki ga je ameriška avtorica Sara Novic, sicer hči hrvaških staršev, napisala za ameriški trg. Knjiga je bila precej uspešna, prejela je pozitivne recenzije s strani najbolj vplivnih medijev, kot so Guardian in New York Times, se znašla pri vrhu Amazonove lestvice najbolj prodajanih knjig, dobila je tudi kar nekaj nagrad. Po moji oceni je šlo za precenjeno delo, povprečenPreberi

Z naslovom letošnjega kritiškega simpozija – tretjega po vrsti in drugega pod imenom Umetnost kritike – sem se seznanila že pred časom, ko smo bili člani DSLK (Društvo slovenskih literarnih kritikov) povabljeni, da se s svojimi dispozicijami prijavimo k sodelovanju. Kritikova odgovornost, sem si v tistih dneh v mislih kar precej ponavljala ta naslov, kakšen fantastično kontroverzno konservativen naslov! Preberi

Tema »kritikove odgovornosti«, ki bo uokvirjala to razpravo in tiste, ki sledijo, je zastavljena dovolj široko, da jo lahko kontekstualiziramo in razumemo na številne načine. Moja predstavitev bo poskušala temo obravnavati z vidika malih literarnih in kulturnih področij. Verjamem, da bodo naši kolegi iz Slovenije seznanjeni s splošnim vprašanjem, »kako pisati kritiko v majhnem okolju«, saj je, kolikor mi je znano, topogosto del tukajšnjih razprav. Podobna vprašanja prav tako niso redka v sosednjih državah. Vendar pa so poskusi bolj temeljitih razprav o posledicah te »majhnosti«, še posebej tisti, ki bi upoštevali sodobni družbeni in tehnološki kontekst, še vedno manj pogosti, kot bi pričakovali.Preberi

Krizo češke literature je marca 2008 oznanil urednik, kritik in publicist Štefan Švec na straneh češkega levičarskega kulturnega dvotednika, kasneje tednika, A2. Seveda to ni bil prvi razglas takšne krize: Švec sam v začetnih odstavkih navede prejšnje deklaracije istega fenomena, z začetkom pri Ferdinandu Peroutki leta 1922, Arneta Nováka v tridesetih in štiridesetih letih ter kasneje še letih 1956 in 1946, vse obdobja literarnega razcveta in izdaje del, ki z današnje perspektive tvorijo temelje češkega kanona. Dejansko slavi besedo kriza: »Kde je krize, tam je dobře (Kjer je kriza, je dobro),« piše, ko ekstrapolira iz grškega korena besede, da ga uporabi kot sinonim za izhodiščno točko, odpiranje za ponovno definiranje literarnega polja.Preberi

Pet vprašanj za tuje goste letošnjega mednarodnega kritiškega simpozija Umetnost kritike Inso Wilke (Nemčija), Danielo Strigl (Avstrija), Dinka Kreha (Hrvaška) in Olgo Pek (Češka).

Razmišljanja in razglabljanja o kritiki – njenem obveznem »koncu« – me v zadnjem času še najbolj spominjajo na razmišljanja in razglabljanja v zvezi s knjigo, natančneje njenim zatonom. O njenem koncu namreč največkrat govorimo prav takrat, kadar se sprašujemo o njeni prihodnosti. Moje zanimanje za to temo je podprto v enaki meri z vznemirjenjem in z dolgčasom. Kadar razmišljam ali berem o prihodnosti knjige, se ob miselnih eksperimentih v glavnem kratkočasim, dokler ne napoči čas za zaključek, zakaj ta je vedno isti: prihodnosti knjige ne poznamo.Preberi

Nakladanja se ne spodobi omenjati. Menim, da bi večina humanističnih izobražencev diagnozo nakladanja vzela bolj osebno kot morda opazko, da operirajo z zmotnimi fakti ali da so napravili napako v sklepanju. Podobno je s pisanjem o literaturi in umetnosti nasploh, kjer je dodaten alibi za kritiško nakladanje dejstvo, da je tudi umetnost sama po sebi pogosto hoja po oblakih: poljubna in zavezana zgolj sama sebi je po definiciji, za slabo velja, če je preveč poljudna. Kritika napravi usodno zmoto, ko sklene, da je lahko taka tudi sama: da ji je dovoljeno, kot umetnosti, zavajati, zgolj namigovati, leporečiti, uporabljati umetniška izrazna sredstva, da sme zaiti in se pedantno ukvarjati s podrobnostmi.