Nezakonita melanholija je tretja zbirka za objavo v slovenščini napisanih tekstov Carlosa Pascuala, »počasnega turista« iz Mehike, ki je, kot pravi sam, Ljubljano najprej želel uporabiti kot izhodišče za raziskovanje Vzhodne Evrope in Balkana, potem pa se je tu ustalil, začel pisati za slovenske časopise in ustanovil svoje neodvisno gledališče. Njegove tekste smo v prevodih Mojce Medvedšek tako lahko najprej brali v Delu, Dnevniku, Literaturi, Sodobnosti in drugih revijah, nato pa so bili izdani še v samostojnih zbirkah: pred Nezakonito melanholijo sta izšli še zbirki O služkinjah, visokih petah in izgubljenih priložnostih (LUD Šerpa, 2015) in Debeli zidovi, majhna okna (Cankarjeva založba, 2017).

Me too je verjetno eno najpomembnejših družbenih gibanj zadnjih petih let. Zato ni čudno, da ob vsaki dobri stvari, ki jo prinese, najrazličnejši ljudje opozorijo na vsaj pet drugih domnevno grozno slabih stvari, ki nas zaradi gibanja morda čakajo v prihodnosti.

Natalija Milovanović je te teme, s katerimi se srečuje ne le biografsko in ustvarjalno, temveč tudi poklicno, kot prevajalka, prelila v pesniški prvenec Samoumevno, za katerega je prejela nagrado za najboljši prvenec na Slovenskem knjižnem sejmu 2021.

Palestinski pesnik Mahmud Darviš je dejal, da je izgnanstvo mnogo več kot zgolj geografski koncept, kajti izgnanec si lahko v svoji domovini, v svoji hiši, v svoji sobi. Te besede so se mi porodile ob branju dela Napol morilke, najnovejšega romana pisateljice Jedrt Maležič.

Prozo iz zbirke Obvoz, druge knjige kratkih zgodb vsestranskega Francija Novaka, bi zlahka uvrstili v kategorijo proze, ki jo pišejo pesniki. S tem seveda ne mislimo nič podcenjevalnega, kvečjemu obratno. Zgodbe pesnikov pogosto zaznamuje prevladovanje introspekcije nad zunanjimi referencami, čutnosti nad dogajanjem, estetike nad fabulo. V vseh teh pogledih je Obvoz izrazito poetična knjiga.

Po Pesmih (KUD Logos, 2008) in kratkoprozni zbirki Od vsega dežja sveta (LUD Literatura, 2020) je Zvezdam neizmernost tretja v slovenščino prevedena knjiga pesnika, pisatelja in esejista argentinskega rodu. In tudi to delo, ki je v izvirniku izšlo leta 2019, odraža avtorjevo dvojno provenienco, za katero je po eni strani pomemben študij filozofije, po drugi pa duhovniška (in nekdanja meniška) praksa.Preberi

Muanis Sinanović je v okviru Prepišne Literature, ki si je za svojo izhodiščno topiko izbrala esejistiko, »razgrnil« svoj odnos do pisanja eseja: ta prozna oblika mu je še posebej blizu, ker ne zahteva rigoroznega izrekanja neke temeljne resnice, temveč omogoča različna, fragmentarna pristopanja, približevanja k njej.

Na neki točki novega dela Kazimirja Kolarja, zbirke kratke proze, postane zaznavno, da so zgodbe pisane v nekem povsem drugačnem registru kot Glas noči, njegov romaneskni prvenec.

Treba je priznati, da naslov in naslovnica obetata. Prav tako vezni list, notranja naslovnica in likovna in tehnična oprema nasploh. Krokodilščine so skupen projekt kreativnega para, ki si je zamislil zgodbico o krokodilih, naseljenih v odtočne kanale velikega mesta. Štorija je preprosta – več krokodilov dobi nepodpisano vabilo na zabavo, kar seveda zastavi vprašanji, kdo in kaj praznuje. Bralec spozna nekaj krokodilov med različnimi, bolj in manj zabavnimi oziroma domiselnimi opravki, na koncu se razkrije,Preberi

Nozozemske pisateljice Hanne Kraan se bodo nekateri bralci morda spomnili po njeni čavknjeni čarovnici iz leta 2011, pa tudi če ne, nič hudega, Vrisk je itak poglavje zase. Veveriček se nekega dne naseli v vrtu (torej – na drevesu v vrtu, seveda), kjer mu družbo delata kos Koko (na sosednjem drevesu, kajpada) in krota Šoba (pod drevesom, se razume), pa tudi človeška družina, ki živi v hiši na vrtu in po Vriskovem mnenju počne mnogePreberi