Hanna Kraan in Mies van Hout: Vrisk

Nozozemske pisateljice Hanne Kraan se bodo nekateri bralci morda spomnili po njeni čavknjeni čarovnici iz leta 2011, pa tudi če ne, nič hudega, Vrisk je itak poglavje zase. Veveriček se nekega dne naseli v vrtu (torej – na drevesu v vrtu, seveda), kjer mu družbo delata kos Koko (na sosednjem drevesu, kajpada) in krota Šoba (pod drevesom, se razume), pa tudi človeška družina, ki živi v hiši na vrtu in po Vriskovem mnenju počne mnoge čudne reči. Glasno praznuje rojstne dni, za veliko noč po vrtu skriva čokoladna jajca in za novo leto spušča rakete … Bolj izkušena oziroma človeške družbe bolj vajena Koko in Krota ga podučita o tem in onem in skupno bivanje postane prav prijetno – seveda, včasih zabavno in drugič nevarno, ampak zvečine prav fino, tako da se Kokotu in Vrisku tako rekoč same od sebe pojejo malo razglašene in simpatično prismuknjene pesmice. Takšne so tudi zgodbice oziroma poglavja knjige, namreč vseskozi simpatična, včasih sicer bolj »navadna« in manj domiselna, drugič s kakšno posrečeno domislico na koncu ali vmes; takšna so seveda boljša. Zračno postavljeno knjigo (takšne so vse iz zbirke Čudaške prigode) še dodatno zračijo enostavne, a sila prijazne črno-bele ilustracije oziroma vinjete. Vrisk je torej prijetna knjiga za začetniške bralce ali pa za družinsko branje, ob kateri bralci z več kilometrine ne bomo ravno vriskali od navdušenja, prav gotovo pa se bomo večkrat namuznili in nasmehnili. In to je – zelo dobro.