LUD Literatura

Ivona Březinová: Začarani razred

Gaja Kos

3. c je bil do pred kratkim povsem običajen razred. Ampak potem, nekega dne, so ga trojčki Lajoš, Maroš in Pišta obrnili na glavo – skoraj dobesedno. No, učilnico so s tleski prstov kot bi mignil spremenili v kopališče, pa v drsališče, pa v živalski vrt, pa v prostor za taborjenje s pravim tabornim ognjem na sredi in še kaj bi se našlo. Učilnica, ki postane kopališče, seveda pri priči namesto hrama učenosti postane zabavišče in dejstvo je, da sta predvsem učiteljica in ravnatelj komična lika. Tudi nekatere zgodbe oziroma poglavja te drobne knjižice so dobro speljana, sploh poglavje Prva lekcija, druga lekcija, tretja lekcija. In potem je tu še obračunavanje s stereotipi in predsodki, ki zadevajo Rome; ja, trojčki so Romi. V tem je avtorica delno uspešna, saj recimo razbije stereotip, da Romi kradejo in so umazani, kot njihovo sošolko pouči ksenofobna mati. Trojčki so čisti, njihovi starši jim ne pustijo, da bi se klatili naokoli in tudi kradejo ne. Ampak! Romski trojčki potujejo naokoli s cirkusom in se selijo iz kraja v kraj, iz šole v šolo, zaradi česar njihovo znanje peša, toda sila lepo znajo peti ob tabornem ognju. Romski trojčki čarajo (posrečeno je, da je v razredu njihovo čaranje sprejeto brez zadržkov in pretiranega čudenja), njihovi starši jih kaznujejo tako, da jih začarajo v bele zajce, ki jih nato uporabijo v predstavi, na šolske govorilne ure pa pošljejo psa. Hm. Ali ne generira Březinová, sicer tudi doktorica češkega jezika in književnosti, na ta način novih stereotipov oz. utrjuje že obstoječe (cirkus, pomanjkljivo zanimanje staršev za izobrazbo otrok itd.)? Dobro, možno je tudi drugačno branje, takšno, v katerem je drugačnost (namenoma priterana do čaranja) zanimiva, zabavna in dobrodošla, takšno, v katerem vsak nekaj velja in zna kaj, kar lahko deli z drugimi. Seveda, tudi tako je treba brati to knjižico, a tudi takšno branje ne razprši povsem prvotnega pomisleka. Presodite sami. Če bi vse to počeli trojčki iz kakšne manj oziroma ne-stigmatizirane skupine, bi bila knjiga brez zadržkov simpatično čtivo, tako pa je simpatično čtivo z omenjenim zadržkom. Simpatične z zadržki (no, edini zadržek je pravzaprav vezan na ilustracijo k poglavju Maja v milnem mehurčku, ki res ni posrečena: že sami mehurčki na primer izgledajo vse prej kot to …) pa so tudi podobe ilustratorja mlajše generacije Marka Ropa.

O avtorju. Živi v Ljubljani, kjer bere, piše kritike in še kaj, urednikuje in tu in tam kaj prevede. Rada ima mladinsko književnost. Mumini so zakon! Kadar ne počne nič od prej omenjenega, športa ali odfrči na kak drug konec sveta, včasih zato, da športa tam. Poleti svojo pisarno (beri: laptop, telefon … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Poezija nisem jaz, temveč nekaj, kar mi je bilo dano

    Andrej Hočevar

    Jaz sem Vietnamka. Četudi zgolj polovično, je to moja identiteta in pravico imam, da živim v tem spominu. Tako kot ima Američan, potomec vojnih veteranov, pravico do zapletenega odnosa z Ameriko.

  • Peter Rezman in Marko Rop: Žvalinjak

    Gaja Kos

    Žvalinjak ni sinonim za zverinjak, ampak se piše z veliko začetnico in je ime otoka. Poseljenega z živalmi, kajpada, ki živijo v miru in slogi, … →

  • Hanna Kraan in Mies van Hout: Vrisk

    Gaja Kos

    Nozozemske pisateljice Hanne Kraan se bodo nekateri bralci morda spomnili po njeni čavknjeni čarovnici iz leta 2011, pa tudi če ne, nič hudega, Vrisk je … →

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.