Edith Nesbit: Pet otrok in Peskodlak

Čeprav je menda raje pisala za odrasle in je za otroke ustvarjala predvsem za zaslužek, si je angleška pisateljica Edith Nesbit (1858–1924) ime ustvarila predvsem kot mladinska avtorica in celo postala vzor mnogim mladinskim avtorjem dvajsetega stoletja. Nekaj njenih del že imamo prevedenih v slovenščino, vsekakor pa bo bralca razveselil tudi najnovejši prevod otroškega romana Pet otrok in Peskodlak. Pet otrok so dva fanta, dve deklici in njihov mali bratec, Peskodlak pa starodavno bitje, nagnjeno h godrnjavosti, ki prebiva v pesku in – pozor – izpolnjuje želje! Kaj drugega bi si otroci, ki preživljajo počitnice na angleškem podeželju, sploh še lahko želeli? To je to, boste rekli, ampak malce se boste ušteli. Kaj kmalu se namreč izkaže, da je z željami križ. Kaj je pravzaprav dobra želja? Kaj bi bilo res fino biti ali dobiti? Biti lep kot sončen dan? Imeti bogastvo? Dobiti peruti? Spet boste rekli, da nič od naštetega ni slabo in spet se boste malce ušteli, kajti otrokom je vse troje prineslo obilico težav (kdo bi si mislil, toda predvsem jih je ves čas pestila lakota in kdor je kdaj preskočil kosilo, ve, kako zoprno je to lahko). Bojim se, da bi enako lahko rekli tudi za ostale želje – malo razburljivosti, veliko nevšečnosti. A vsaj bralec se ne sme pritoževati, ker zanj to v prvem ali drugem primeru pomeni le veliko zanimivega. Pisanje Nesbitove odlikujejo domišljeni zapleti, duhovitost in izjemen posluh za otroke, ki ga je moč čutiti takorekoč v vsakem stavku, ne samo v nagovorih, s katerimi se avtorica obrača direktno na mlade bralce. Sicer da pogosto vedeti, kaj je prav in kaj ne ter kaj bi se v določenih okoliščinah spodobilo, a to napravi na tako – ne morem reči drugače kot takole – simpatično poreden način, da se zdi vse skupaj bolj kot zarota med otroci in avtorico kot moraliziranje odraslega. Sploh ne, slednjemu se dobro ogne! Starost besedila se sicer nekoliko čuti, recimo že v opisih okolja in otroških oprav, nemara tudi v dejstvu, da si Anthea prizadeva nekoč postati dobra gospodinja (v kolikor se ne motim, deklic s takšnimi ambicijami dandanašnji ni na pretek) in kajpada v omembi davka na dohodek, pokojnin, splošne volilne pravice in brezplačnega srednjega šolanja, kot nečesa, kar bo cel svet postavilo na glavo. Ha! A nič od tega ni v zgodbi zares pomembnega in zato tudi prav nič ne moti bralnih užitkov. Če ste si zaželeli dobrega čtiva, se vam je s Peskodlakom želja uresničila.