O romanu, ki razgalja družbene mehanizme in opozarja, da se za avtoritativnimi vzvodi nahaja en velik Nič, okrog njega pa spektakel, ki je sam sebi namen.

Prvenec Tonje Jelen, pesnice mlajše generacije, sem, skladno z naslovom, brala kot poglavja iz nekakšnega osebnega dnevnika pobalinke. Ki pa je pobalinka samo na začetku, v malo bolj otroško obarvanem istoimenskem ciklu Pobalinka, potem pa zraste v veliko dekle. Ampak samo na videz, ker lahko njen igriv, mestoma otroški jezik, prepoznamo tudi v nadaljevanju zbirke, kjer pesnica govori malo o sebi, malo o ljubezni, malo o pesništvu, malo pa tudi opazuje, predvsem naravo, ki ji je posvečen zlasti cikel z naslovom Čudežna dežela. Tretji in četrti delPreberi

Kolarjev romaneskni prvenec ni linearna pripoved, ki bi se odvijala proti kakšnemu finalu; težko mu je na prvi pogled tudi pripisati kakšno preveč jasno idejo ali vprašanje. Glavnino dela sestavljajo taka ali drugačna »poročila s terena«, natančneje izkušnje s štirih delovnih mest, zato ni preveč nenavadno, če skušamo prevladujočo usmeritev dela najprej najti predvsem v kritiki teh – nestabilnih ali vsaj preprosto nezavidljivih – delovnih okolij, v kritiki sistema, ki jih dopušča, in v kritiki razosebljenosti in osamelosti, ki jih povzročajo. A čeprav se taka vprašanja do neke mere tudi res odpirajo, vseeno ne predstavljajo tistih velikih vrat, skozi katera bi lahko vstopili prav v sredo Kolarjevega teksta.Preberi

Kot je Robert Simonišek poudaril v enem izmed intervjujev, njegovo ustvarjanje »ne teži k pretirani konsistentnosti opusa«, saj razpon njegovih besedil sega od poezije do strokovnih besedil. Toda zbirka esejev Trk prostorov, ki Simoniškovi beri dodaja tisto, kar je končno še manjkalo – eseje –, vzpostavi toliko kot notranjo konsistenco v smislu avtorjeve poetike. Simonišek se namreč v zbirki esejev retrogradno zazira v izpostavljene probleme, obdobja in pojme, ki so mu blizu, in o katerih je menda premišljeval zadnjih petnajst let. Pri tem je vrednoPreberi

Ko sem bil še šoloobvezen otrok, sem večkrat slišal starše, kako so svojim zakladom pokadili pod nos: »Če se nauš učil, boš šou pa za tekoč trak!« To ni bila dejanska grožnja z duhamornim in ponavljajočim se delom v proizvodnji, prej neke vrste ustaljena fraza, ki je niti govorci niti naslovniki niso vzeli preveč zares. Bila je bolj kot ne prazna, gesta z malo pomena. Če že, potem bolj v smislu: »Sprau se iz gmajne in nared nalogo!« Preberi

Zeleni fotelj je, na kratko rečeno, zbirka trinajstih zgodb o trinajstih nesrečnih usodah. Fotelj se ob tem izkaže za precej priročno naslovno rešitev, saj nas avtorica ob svojih zgodbah postavlja, lahko bi rekli, ob fotelj, na katerem sedijo naši trpeči pacienti, ki jim življenjska usoda očitno ni prizanesla. Tak prvi vtis nekakšnega psihološkega trilerja pa v nadaljevanju še poglobijo s freudovskim patosom prežete zgodbe, v katerih situacije ali predmeti nemalokrat aludirajo na spolnost.Preberi

Intimistične pesniške zbirke so lahko pogosto dvorezen meč. Problem ni v tem, da so intimistične, temveč v tem, kako je ta intimizem predstavljen, saj se lahko marsikateri avtor ujame v zanko pretirane samorefleksije, patetike, zagledanosti oz. zaprtosti vase in kičastemu jezikovnemu okrasju. Skratka, ostane na površini in s svojo poezijo ne tvega ničesar. Ostane v varnem udobju lastnega sveta. Zbirka Lom glasu Simone Kopinšek, ki je leta 2015 izšla pri Literi, predstavlja ravno nasproten primer.Preberi

Kriza srednjih let je hudič. O tem pričajo dela nekaterih slovenskih pisateljev (da, predvsem pisateljev), zaradi katerih se zdi, da so vanjo zataknjeni kar tekom celotne kariere. Ali pa je res samo tako dolga. Kriza namreč.

Če me spomin ne vara, je Karlo Koher prvi (osrednji) Čatrov lik, ki je deležen te zoprnije. Ampak ne potrebujemo dolgo, da ga pogruntamo, saj že na prvi strani vstopimo v tipično samčevo stanovanje (pa čeprav je v njem manj kot en dan).Preberi

Roman Na drugem mestu Davida Lodgea se je v slovenskem prevodu znašel na tretjem mestu, kar je – glede na to, da gre za začetni del trilogije – pravzaprav nekoliko nenavadno. Tako je kajpak naneslo, da sem drugi del trilogije, roman Majhen svet, prebrala že dolgo pred Na drugem mestu; nekoliko bralskega užitka mi je bilo s tem vsekakor odvzetega; z liki prve knjige kampus-trilogije sem tako že bila seznanjena: precej njihovih osebnih navad, hib, posebnosti in skrivnosti (predvsem kdo je (kolikokrat) seksal s čigavo ženo) mi je bilo že znanih.Preberi

Jan Krmelj, komaj devetnajstletni ustvarjalec, je pri mariborski Literi konec lanskega leta izdal prvenec z naslovom Relikvije dihanja. Krmelj se v pesmih ne razkriva kot pripovedovalec, ampak kot nekakšen častilec simbolov, saj je njegova poezija zgrajena okrog podob, ki se razraščajo ena skozi drugo in prehajajo med stranmi. Avtor se obrača predvsem na svoja notranja stanja, za katera išče vedno nove in nove besede, pri čemer je zelo inovativen (»glagoli, zbrani v molkoglasnosti«, »komajmožnost tvorjenjaPreberi