Bombardiranje Kozjanskega

Kriza srednjih let je hudič. O tem pričajo dela nekaterih slovenskih pisateljev (da, predvsem pisateljev), zaradi katerih se zdi, da so vanjo zataknjeni kar tekom celotne kariere. Ali pa je res samo tako dolga. Kriza namreč.

Če me spomin ne vara, je Karlo Koher prvi (osrednji) Čatrov lik, ki je deležen te zoprnije. Ampak ne potrebujemo dolgo, da ga pogruntamo, saj že na prvi strani vstopimo v tipično samčevo stanovanje (pa čeprav je v njem manj kot en dan). »Oh, ne, Čater, ne zdaj opletat z nekimi klišejskimi podobami,« si ob tem nastavku morebiti zagodemo. Pa godenje ne pomaga, ker junak, ki ga lahko pregovorno označimo kot antijunaka, poseže po knjigi, po kateri je že večkrat posegel. In ni vrag, da iz nje skoči Hank Chinaski, ki je bojda zravsal Hemingwaya prav tako, kot je Koher zravsal Zena (ena taka pederčina, da ne morem lepše reči), ki nekaj šmira z njegovo Mino. Slednja je kot nekdanja študentka primerjalne književnosti seveda obligatoren lik sodobne slovenske literature. Nato lutamo po Ljubljani, pogledamo kakšno fuzbal tekmo, pripovedovalec pa nas oblije še z zadostno količino piva in sperme. Aja, pa tudi nekaj zelo konkretnega jamranja o zelo konkretnih političnih/zgodovinskih/družbenih dogodkih ne manjka (malo kriza, malo Charlie Hebdo ipd.). Pred oči se nam tako kar prikradejo kakšne pasaže iz pisanja Tadeja Goloba. Ampak se v svoji skrajni aktualnosti, ki je pomešana z neprimerno bolj splošnimi počutji našega Karla, v tekst lepo umestijo.

Neka čudna knjigoljubčevska fora je, da take tekste radi presodimo kar po platnicah – ja, ja to je super, kot neki Bukowski ali kaj takega. Mogoče ne konkretno teh platnic, saj naslovnica razkriva kakopak tudi naslov – B52, ki je, paradoksalno, hkrati splošen in konkreten. Pa ne gre za koktejl ali pa približno poimenovanje znanega benda, ampak znamenito Boeingovo letečo trdnjavo. Vsaj o tem pričajo zvezki romana, naslovljeni Vzlet, Polet, Iskre, Pristanek in (namesto epiloga, tako piše) Težave s prtljago. En tak let z veliko bombardiranja, kot bomo videli.

No, v glavnem. Tako presodimo (to z Bukowskim), potem pa navadno nismo čisto prepričani zakaj smo to storili. Ampak Čatrov roman je pravzaprav pozitivna izjema. To je skoraj nekakšna bait-and-switch taktika. Ali pa tudi ne. Mogoče pa se morajo prav takšnemu liku dogajati pizdarije sredi poleta. Ker slednji zaobrne zadevo. Karlov in Minin odnos, ki ga po metrih in metrih prebranega, nihilistično obarvanega pola literature dvajsetega stoletja paradoksalno razumemo kot harmoničnega v svoji disharmoničnosti, preide v Odrešitev (mislim, Deliverance) ali pa, da sem malo aktualen in domoljuben, v neke vrste Idilo.

Preselimo se namreč na Kozjansko, kjer bi naj Karlo s prijateljem Frenkom (zelo ekscentrična in jezična pojava) kmetoval. Mestni (ehm, ljubljanski) smog in agresijo bosta zamenjala za gojenje zelenjave. Ja, tudi o gandži govorita, ker je to pač najvišji cilj takih dveh potheadov. No, tam v mestu straši finančna kriza, pa Karla po malem odpuščajo, selit se mora sem in tja … v glavnem, ni miru.

Ampak saj ga tudi na Kozjanskem naposled ni. Neke sile Daneta Zajca kar udarijo na površje. Tam ljudje strašijo z orožjem in preganjajo homoseksualce, pa pijejo in so potem radi grobi in neprijazni. Tudi kakšno srno se mimogrede povozi in se ti potem kot bralcu-veganu malo obrača želodec, ko se ji pušča kri na kavlju. Ampak tam na Kozjanskem (no, pa saj vemo, da je to prispodoba) je to popisano nekolikanj bliže zemlji ali, če hočete, izvoru. Ja, mehanizmi so v bistvu podobni (če ne kar isti) kot tisti, ki narekujejo mestno/ustaljeno življenje, jih je pa takole laže zapopasti. Dovolj lahko, da jih zapopade tudi Karlo. Naposled le prečisti to svojo krizo in se potem kot nekakšen starček, ki to še ni, z Mino umakne na hrvaški otok in mu je tesno pri srcu, ker se jima kani pridružiti še hči, ki je na začetku pripovedi (ker je »dozorela«) odšla v Španijo. Pa ravno to dejstvo je Karlu pomagalo pasti v krizo srednjih let; ko jo le uspe malo umiriti, pa norica želi nazaj.

Težko je reči, da je na otoku vse tako zelo drugače. Najbrž se je samo Karlo po svoji kozjanski izkušnji spremenil. Škoda, da kakšne spreobrnitvene epizode ni doživela tudi Mina, ki na koncu pojamra glede svoje starosti in premalega števila spolnih partnerjev. Ali pa k sreči, ker tako dobimo dvojico oseb, za kateri ne moremo vedeti, kako bosta dolgoročno shajali s svojimi (ne)potešenimi željami. Mogoče pa se bo vse obrnilo.

Karlo se je torej mogoče spremenil. Nisem pa prepričan, da bi se po knjigi spremenil/-a bralec/-ka. Najprej moramo pustiti, da nas začetni takti uvedejo (ne pa zavedejo) ter se nato potopiti v vaške bizarijade, ki imajo zelo svojstven okus. Navedeno je del sicer kratkega, a okusnega obroka (ki se ga pomljaska na mah) kakšne fine restavracije, ki jo boste med prazniki priporočili družinskim članom, prihodnjim rodovom pa o njej verjetno ne boste več govorili.