Poskus interpretacije popolnosti

Intimistične pesniške zbirke so lahko pogosto dvorezen meč. Problem ni v tem, da so intimistične, temveč v tem, kako je ta intimizem predstavljen, saj se lahko marsikateri avtor ujame v zanko pretirane samorefleksije, patetike, zagledanosti oz. zaprtosti vase in kičastemu jezikovnemu okrasju. Skratka, ostane na površini in s svojo poezijo ne tvega ničesar. Ostane v varnem udobju lastnega sveta. Zbirka Lom glasu Simone Kopinšek, ki je leta 2015 izšla pri Literi, predstavlja ravno nasproten primer.

Lom glasu predstavlja tretjo pesniško izdajo Simone Kopinšek in gotovo najbolj zrelo do zdaj. Zbirka se začne s pismom »Praznini« in skozi branje postane kmalu jasno, da je praznina eden od temeljnih, vselej prisotnih občutkov, s katero ima govorka kompliciran odnos. Skozi prve pesmi, ki so bolj direktne narave (npr. opisovanje »ponižanih učiteljev, ki zato ponižujejo druge« v pesmi Pouk ali pa nazorno opisovanje hromljenja in ubijanja živali v pesmi Safari), nam govorka z ostrim tonom predstavi zgodbe, polne krutosti in neizživetosti, pohlepa in napuha. Zdi se, da so to v osnovi zgodbe ljudi, ki so bili tako ali drugače v življenju premagani, izmaličeni. Govorka jasno zavzame držo, ki za marsikoga ni samoumevna: »Vedo: bojevništvo ni samoumevno – je odločitev.« Takšna vrsta (duhovnega, osebnega) bojevništva, tako na strani zmagovalcev kot tudi poražencev, je tisto orodje, s katerim lahko govorka te zgodbe sploh pripoveduje. V ospredje pridejo tudi trajni spomini na otroštvo, ki so (kot tudi vse drugo) zelo dualistične narave – ni dobrega brez slabega, ni življenja brez smrti. Mučni prizori ubijanja mačk v Vedru preidejo v radostno pričakovanje prihoda mame neke zimske noči v Svetlobi zimske impresije, preklop med motivi je instanten in naraven. Pesmi spominjanja so napisane tako, da se bralcu zdi, da jih dejansko pripoveduje neki otrok, saj govorkin glas zmore popolno vživljanje v pripovedovanje. Praznina in bolečina sta seveda vseprisotni – večkrat se zazdi, da se govorka na nekih ravneh od zgodb s tem, ko jih pripoveduje, tudi poslavlja. Kasneje, ko se takšno prevevanje občutij strne tudi v (ože gledano) ljubezenske pesmi, otroški glas ne odmre, kvečjemu se vedno znova rojeva in izginja. Tista praznina, ki ji govorka na začetku spiše pismo, v katerem jo vabi na obisk, je vedno prisotna, kot nekakšna popotnica tega glasu: »Že dolga leta si predstavljam praznino, ki jo boš pustila za sabo. Primerjam jo s to, ki jo prenašam po svetu. Tako veliki sta.«

Močan adut Simone Kopinšek je njena jezikovna, izrazna moč. Pesmi so napisane v obliki proze, vendar gre nedvomno za poezijo, saj je liričnost znotraj tekstov izredno močna. Ne glede na to bralca vedno spremlja občutek, da bere zgodbe, ne zgolj zaradi izbrane forme, ampak tudi zaradi narative, pesniškega glasu, ki te zgodbe pripoveduje. Tina Kozin v spremni besedi pravilno zapiše, da je govorica v zbirki »izjemno krhka – in samo zato nezlomljiva«. Kot že rečeno, je ta glas hkrati naivno otroški, hkrati resnobno odrasel, zrel, kar sovpada s kozmičnim pojmovanjem sveta (vsepovezanostjo), iz katerega črpa gosto razpredeno metaforično inspiracijo, ki služi kot okvir samim pripovedim, pesmim. Takšna metaforičnost, ki sega od podrobnih opisov prostorov do vrste personifikacij narave in njenih pojavov, široko paleto občutij, obrisov nejasnih podob, ekstatičnosti, asociativnosti, trascendentalnih izkustev in še bi lahko naštevali – pesmi obogati in jim daje življenje. Ključ takšnega ustvarjanja se skriva že v pesmi Iz nekoč: »Žalostijo me pesniki, ki mislijo, da je pesem več od življenja. Pesem je življenje. Pesem si ti. Intelektualni snobizem me hromi. Ljudje, ki nočejo spoznati svojega glasu.« Govorka dokazuje, da je svoj glas dodobra prečesala, izkusila, izživela in prav zato tudi prepozna to lomljenje kot izraz moči, ker si ga je, v metaforičnem smislu, izbojevala. Zato so njene pesmi tudi prepričljive in stojijo same zase. Delujejo. Predvsem pa ne vsebujejo nobenega sledu lažnosti ali narejenosti, kar ni tako samoumevno za takšen tip »osebne« poezije.

Lom glasu gotovo ni zbirka za vsakogar, je pa avtoričina najboljša doslej: bralec se utegne izgubiti v metaforični gostoti ali pa se mu zatakne pri kakšni odvečni new age krilatici (sicer pa je tega manj kot v preteklih izdajah oziroma so ti koncepti drugače formirani – bolj organski –, pač zaradi izostrenega načina izražanja). Vendar pa pesmi, ki jih zbirka vsebuje, niso same sebi namen, temveč so, četudi je sprva mogoče videti drugače, odprte – bralca ne nagovarjajo iz neke samozadostne superiorne pozicije, ki bi ga vnaprej izključevala, in čutiti je, da se govorka dejansko trudi vzpostaviti komunikacijo z njim, kolikor to njen izraz, ki v bistvu poka od življenja, omogoča. To pa zato, ker je presegla lastno izhodišče (z vzponi in padci) in ga razširila na način, ki omogoča, da se lahko v tej poeziji vsak prepozna. Zato njene pesmi stojijo in zato delujejo. Tudi če padejo.