Mojca Pišek piše v Literaturi 276 (junij 2014, letnik XXVI) o času, ko se je odrekla slovenski poeziji:

»Zdelo se mi je, da ne glede na to, koga berem, ves čas berem istega pesnika. Da berem čisto preveč zares mlade poezije. Da so si vsi ti mladi pesniški glasovi podobni kot jajce jajcu. Da so vsi po vrsti brez preteklosti in prihodnosti. Brez spomina. Stvari so prazne. V njih ni nič. Kakor da so plod, za katerega ob podrobnejši inšpekciji vse bolj kaže, da je jalov.«Preberi

Ura je 6.35. Literarnemu kritiku, junaku tega uvodnika, je zazvonila budilka, ker mora biti ob 8. uri v službi. Ne, ne peče bureka pri Albancu, ne dela javnomnenjskih anket, ne preklada sezonske zelenjave v Hoferju in kritike ne fuša le v prostem času, naš junak ima čisto pravo kritiško službo. Zaspano stoji pred ogledalom, malo se mu ne ljubi, ampak na trudne jutranje sentimente delovnega ljudstva se je navadil. Zadovoljen je, ker nima razloga, da bi spal do poldneva, skoraj malo vesel, ker zjutraj vstaja, da bi opravljal smiselno delo, za katerega je usposobljen in v katerem uživa.Preberi

V Metrolandu, manjšem filmu iz leta 1997, posnetem po istoimenskem Barnesovem romanu, eden od stranskih likov v pogovoru s protagonistom izreče te kultne besede, edino spomina vredno izjavo iz filma: »Metroland isn’t a place; it’s a state of mind.« Ta »state of mind« zajema vse, od razpoloženja do strukture mišljenja, pokriva tako kognitivno kot emotivno polje, je, skratka, večnamenski (prazni?) označevalec, ki se bo v tem primeru še kako obnesel. Tako kot Metroland je tudi Pranger svojevrstni state-of-mind.Preberi

Kako bi opisal trenutno stanje kritištva v Švici? Imate mnogo aktivnih kritikov? Ima njihovo delo veljavo in širši kulturni vpliv?

Situacija je zaradi večjezičnosti države in kompleksne medijske krajine težko pregledna. Veliko kritikov piše priložnostno, veliko pa je tudi takih, ki svoje kritike redno objavljajo v tujini oz. je veliko tujih kritikov, ki delajo za švicarske medije. Mislim, da je ta pluralizem skladen s kulturno raznolikostjo države. Celotni družbeni pomen literature in literarne kritike pa se mi zdi zelo majhen.Preberi

Novembra lani me je Andrej Hočevar povabil k sodelovanju pri projektu kritiškega ocenjevanja slovenskih knjig, objavljenih v tujini. Glede na to, da sem sodirektorica založbe Gog y Magog v Buenos Airesu, ki je od leta 2006 do zdaj objavila 14 prevodov slovenske poezije, me je Hočevar prosil, naj mu priporočim kakega kritika iz našega kritiškega občestva, ki bi bil pripravljen napisati kritiko katere od knjig slovenskih avtorjev, ki jihPreberi

Avstrija razpolaga z razmeroma veliko literarnimi revijami na nivoju. Te predstavljajo najpomembnejše mesto, kjer se diferencirano razpravlja o literaturi – dokler se revije ne omejujejo na primarne tekste. Ta platforma je vsekakor bolj namenjena publiki, ki se profesionalno ukvarja z literaturo, kot pa »širši javnosti«. Tej so na voljo nedeljske priloge dnevnega časopisja (pri čemer gre manj za »kritiko« kot za »informacije o produktu«, v tem smislu podrejeno skorajda vsem drugim novinarskim žanrom).Preberi

Kakšna je možnost rešitve? Uvesti še eno nagrado za kritike ali Stritarjevo nagrado razrešiti starostne omejitve? Prva možnost bi najbrž potegnila za seboj preveč navlake s strani drugih cehov, zato se mi zdi bolj smiselna druga.

Dva kulturna dodatka, najprej Politikin, objavljen v soboto, 12. maja 2007, potem pa kulturni dodatek v Večernjih novostih, s srede, 13. junija 2007, sta predstavila srbskim bralcem odprto pismo, ki ga je Uredništvo Los Angeles Timesa poslalo svojim literarnim kritikom. Avtor prvega komentarja »Kritikom lahko vsak piše« je Gojko Božović, urednik beograjske založbe Stubovi kulture, pesnik, literarni kritik, član Srbskega Književnega društva, urednik Književnega magazina in član komisije Pekićeve fundacije za dodelitev štipendije najboljšim prozaistom.Preberi

Kako bi opisal stanje kritike na Hrvaškem? Se sooča s kakšnimi specifičnimi težavami?

Se je že nekako, vsaj v zadnjih petnajstih letih, pokazala ukoreninjena navada, da mora biti vsak odgovor na vprašanje o stanju hrvaške kritike tarnanje, lamentacija, svojevrstna oblika klicanja dobrega boga kritike in hkrati očitanja temu bogu, ki nas je v gnostični maniri zapustil in izginil brez sledu. Ker stvari nikakor niso črno-bele, bom poskušal dati vsaj skromen doprinos v ogromni korpus temu podobnega materiala.Preberi

Kako bi opisal trenutno stanje literarne kritike v Španiji? Imate veliko aktivnih kritikov? Ali uživajo ugled in imajo širši družbeni vpliv?

Stanje kritike je neuravnoteženo. Po eni strani je velik del kritike okorel in trdno zasidran v kulturnih parametrih, ki ne ustrezajo več novim literarnim smernicam. Po drugi strani pa je odprto polje interneta spodbudilo pojav neodvisnih kritikov vseh vrst, ki svoj delež občinstva dosežejo po samostojni poti. Kritika pa kljub temu večinoma ostaja ustrežljiva inPreberi