Tožba birokratskega poeta

Novembra lani me je Andrej Hočevar povabil k sodelovanju pri projektu kritiškega ocenjevanja slovenskih knjig, objavljenih v tujini. Glede na to, da sem sodirektorica založbe Gog y Magog v Buenos Airesu, ki je od leta 2006 do zdaj objavila 14 prevodov slovenske poezije, me je Hočevar prosil, naj mu priporočim kakega kritika iz našega kritiškega občestva, ki bi bil pripravljen napisati kritiko katere od knjig slovenskih avtorjev, ki jih je izdala naša založba. Predlog me je takoj navdušil, saj se moje zanimanje in ljubezen do slovenske poezije ne končata pri delu urednice, založnice in prevajalke.

Posamezni slovenski avtorji, ki smo jih objavili (kot na primer Brane Mozetič in Peter Semolič), so vplivali na nekatere naše domače pesnike; prevod poezije Svetlane Makarovič je imel pomemben vpliv na moje pisanje, prejela pa sem tudi številna sporočila argentinskih pesnic, v katerih so se mi zahvaljevale za izdajo njene knjige in mi zaupale, da je branje zbirke Pelin žena spremenilo njihov pogled na žensko literaturo.

Pri tem me vedno presenetijo nepričakovani in daljnosežni učinki, povezani z neskončnim vrtenjem kolesa, ki ga sproži izdaja neke knjige. Mene je k prevajanju in izdajanju slovenskih knjig pripeljalo zanimanje za družbeno in kulturno zgodovino Slovenije, kar raziskujem tudi pri doktorskem študiju na univerzi v Buenos Airesu. Osredotočam se predvsem na odnos med politično zgodovino in zgodovino slovenske poezije, saj je bila politična samostojnost leta 1991 po mojem zrel zrel sad, do katerega je pripeljal proces oblikovanja nacionalne poetike od začetka 19. stoletja dalje.

Zahvalila sem se torej za pobudo in obljubila, da bom pridobila kritike, ki bi napisali nove tekste, ponudila pa sem tudi tekste, ki sem jih sama napisala o slovenskih avtorjih od leta 2006 do zdaj. Hočevar se mi je zahvalil za pripravljenost, a mi je na moje veliko presenečenje odgovoril, da jih ne more objaviti, saj sem založnica, on pa potrebuje tekste oseb, ki pri izdaji knjig niso sodelovale. Sprejela sem njegov odgovor in obljubila, da bom priskrbela druge kritike, a kljub temu dodala, da se mi zdi krivično in celo diskriminatorno, da tisti, ki je knjigo izdal, o njej ne bi smel tudi pisati; kajti očitno založnik, ki se odloči neko knjigo izdati, to stori iz določenih razlogov, s tega zornega kota pa je najprimernejši, da bi govoril tako o knjigi kot o sprejetju njenega prevoda in objave. Prav tako sem izrazila svoje mnenje, da je obsedenost s tem, da bi o knjigah pisali zunanji kritiki in da morajo recenzije biti objavljene v časopisih, neke vrste fetišizem. Znova sem bila presenečena, ko se je Hočevar v svojem odgovoru z mojimi pogledi popolnoma strinjal, a da gre na žalost za sodobno tendenco k objektivnosti v literaturi, kar pa je posledica tega, da so literarna dela postala suženj subvencij, ter mi ponudil, naj v članku opišem svoj pogled na ta problem.

To me je spodbudilo k razmisleku o tem, kaj pravzaprav pomeni »objektivnost oziroma naraščajoča objektivizacija v literaturi«. Tako kot sodobna znanost zahteva neodvisne materialne dokaze, ki pričajo o kvantitetnih učinkih eksperimentov, na osnovi katerih se lahko izpeljejo teorije, ki potrjujejo delovanje kapitalističnega sistema, tudi javne in zasebne kulturne institucije zahtevajo neodvisne materialne dokaze, da je finančno podprt literarni projekt izpolnil svoj namen, in to zato, da bi lahko upravičili, da so uporabljena sredstva dosegla cilje, ki si jih je trenutno vladajoča oblast zastavila v svojem političnem programu za kulturo.

Danes je, denimo, na televiziji guverner province Buenos Aires Daniel Scioli povedal, da je bilo v letu 2013 v tej provinci izvedenih 560 akcij proti drogam. Kakšen pomen ima število izvedenih akcij, ko pa prekupčevanje z drogami v Argentini eksponentno narašča in je Argentina v zadnjih letih postala glavna tranzitna dežela in glavna izvozna pot kokaina za Evropo? Podobno nas je na zadnjem sestanku z vodstvom srednje šole, v kateri delam, ravnateljica obvestila o novem načrtu, ki ga je sprožila vlada, da bi spodbudila množično zaključevanje srednje šole.  Z načrtom Zaključek naj bi bilo vsem Argentincem, starejšim od 18 let, ki so na kateri koli stopnji opustili šolanje na srednji šoli, omogočeno, da šolanje z dvomesečnim tečajem zaključijo in si pridobijo srednješolsko izobrazbo. Ministrstvu za šolstvo namreč ni pomembno, ali ljudje dejansko pridobijo znanje ali ga ne pridobijo, pomembno jim je le to, da statistika dokazuje, da je bila nepismenost v Argentini odpravljena oziroma da ima tolikšen odstotek prebivalcev srednješolsko stopnjo izobrazbe in posledično izboljšan socialnoekonomski položaj.

Na področju literature je na enak način literarna dejanskost (se pravi pisanje, kvaliteta besedil in mreža subjektivnih odnosov, ki jih neko besedilo sproži v okolju, v katerem je objavljeno, tako kot seme rastline vzkali in začne rasti) potisnjena v drugi plan, zbiranje materialnih dokazov o realizaciji posameznega dela pa postane pomembnejše od dela samega: število izvodov, število jezikov, v katere so dela nekega avtorja prevedena, udeležba na festivalih, nagrade, kritike in recenzije, natisnjeni katalogi, letaki itd.

Okoli leta 1980 je argentinski likovni umetnik Roberto Jacoby napisal in objavil Manifest umetnosti v medijih. V tem besedilu, ki ga imamo zdaj za prvi tekst latinskoameriške konceptualne umetnosti, umetnik zagovarja mnenje, da umetniško delo zadobi bitnost/entiteto, če je njegova eksistenca zabeležena v množičnih medijih. Umetniško delo, ki ni prisotno v medijih, nima eksistence, saj nima transcendence, ki je nujna za to, da si zagotovi preživetje onkraj mimobežnega trenutka, v katerem se manifestira, torej tudi ne prodre v intelektualno zemljo, v kateri bi lahko vzkalilo in obrodilo sadove. Svojo teorijo dokazuje z naslednjim eksperimentom: nekaj svojih prijateljev kritikov v različnih medijih nagovori, da napišejo kritike o nekem njegovem umetniškem delu, ki ni bilo nikoli ustvarjeno. Recenzije v umetniški srenji povzročijo pričakovan učinek, ljudje začnejo o tej umetnini govoriti, ga o njej spraševati in pisati recenzije, pojavijo se celo kritike ljudi, ki v prvotni načrt niso bili vključeni. Na tak način je Jacoby dokazal, da ima večjo entiteto umetniško delo, ki ni bilo nikoli realizirano, a je doseglo virtualno eksistenco v množičnih medijih, kot pa resnično delo, ki so ga mediji spregledali.

Ta Jacobyjev eksperiment v zgodovini sodobne argentinske umetnosti nikakor ni osamljen. Jorge Luis Borges v svoji slavni kratki zgodbi Pierre Menard, avtor Don Kihota (1939), napiše na videz učen esej o nekem neobstoječem pisatelju in s prepričljivim argumentiranjem bralca prepriča v obstoj romana  tega avtorja, ki ga ocenjuje za veličastnejšega od Don Kihota Miguela de Cervantesa, ter sproži njegovo iskanje. Na podoben podvig naletimo v Tragičnem mitu o Milletovem Ángelusu (El mito trágico del Ángelus de Millet, 1932). V tem tekstu Salvador Dalí analizira oljno sliko El Ángelus francoskega slikarja Milleta in pri tem uporablja nadrealistično metodo preučevanja, ki jo poimenuje paranoično-kritična. Gre za to, da sledi sosledju umetniških eksperimentov, ki se začnejo z opazovanjem analiziranega predmeta, nato pa se premika od rezultata do rezultata, od enega do drugega umetniškega dela ter od ene do druge ideje, dokler ne pride do zaključkov, povezanih s študijem psihoanalize in močno oddaljenih od podobe, ki jo ponuja izvirno delo. V tem tekstu Dalí osnuje misel, da pomen kroži v svetu, vzporednem z dejanskim svetom, v katerem je subjekt v interakciji z materialnimi predmeti, ki sta jih ustvarila človek ali narava. Da bi se lahko dokopali do pomena dogodkov, morajo ti biti dešifrirani oziroma interpretirani v skladu s strukturo jezika nezavednega, ki jo v svoji teoriji predlaga Freud.

Nekaj primerov nekoliko ironičnega pogleda na to temo v zgodovini literature 20. stoletja nam pokaže, da nas iskanje objektivnosti pripelje ravno v svoje nasprotje: v vedno večjo odmaknjenost od konkretnega umetniškega dela. To povzroča razcepitev sveta in generiranje vzporedne virtualne realnosti, v kateri začne subjekt delovati in se postopoma odcepi od sveta konkretnih dogodkov. Odrezanost od realnosti dogodkov vodi v progresivno eliminacijo odgovornosti delovanja subjekta, kajti morala se rodi iz nasprotja med delovanjem in njegovimi učinki v konkretnih dogodkih. V svoji Fenomelogiji duha (Duh, B, a, 525) Hegel pravi, da se moralna sodba rodi v interakciji med čisto zavestjo in svojo dejansko zavestjo: »Samozavedanje pa je, dalje, odnos njegove čiste zavesti do njegove dejanske, mišljenega do predmetnega bistva, je bistveno sodba.« V njegovem ločenem virtualnem svetu ni možna moralna sodba, saj se subjektivna dejanja ne odražajo v realnih dejanjih. Tako se zgodi, da mladostnik, vajen igric na spletu, vzame orožje in se odpravi na morilski pohod, kajti navajen delovati v amoralnem vzporednem virtualnem svetu ne čuti odgovornosti ne krivde ob pogledu na človeka, ki se sesede, ko ga ustreli.

Tudi birokratski poet ne čuti ne odgovornosti ne zanimanja za literarno dejanskost, saj je 90 odstotkov svojega časa suženj udejstvovanja v virtualnem svetu, v katerem piše prošnje za štipendije in subvencije, sodeluje na festivalih, si prizadeva za objavo svojih del in zbira podatke, ki morajo dokazati, kje so končala sredstva, ki so mu bila dodeljena za njegove dejavnosti. In tudi jaz, birokratska pesnica, zdaj razmišljam in izrekam:

Manifest nove umetnosti

Visimo v vesolju kot sadež na drevesu. Med soncem in zemljo, na meji, kjer sta boj in moč. V naravnem procesu sad najprej da vonj, potem barvo in šele nazadnje okus; tako se osvobodi suženjstva drevesu. Ljubiti je možnost izstopiti iz samega sebe, a to lahko dosežemo le tam, med posvečenostjo in vsakodnevnim delom. Gnil sad je odlom katerekoli ravni zavesti.

(Oblika tako ni površinsko ornamentalna, temveč omogoča, da vsebina razvije svojo polno vrednost kot sporočevalna oblika. Gola forma je oblika onaniranja.)

Pesem Manifest nove umetnosti je iz romana Dva para oči vidita več kot en sam (Cuatro ojos ven más que dos), Gog y Magog, Buenos Aires, 2005. 

Prevod: Veronika Rot