Zbirka pesmi z naslovom Trpljenje mlade hane, ki je izšla 2012, je avtorico Katjo Gorečan (rojena 1989) vpela v dogajanje na slovenski literarni sceni. Pred tem je sicer že izdala zbirko Angeli istega porekla v srednje šole, vendar pa je z njenim uradnim prvencem, torej s Hano, bila izbrana za 15. Bienale mladih umetnikov Evrope in Sredozemlja, julija lani pa je nastopila tudi na 10. festivalu Pranger.Preberi

Novozelandsko avtorico, Nobelovo nominiranko za književnost Janet Frame smo v slovenskem kulturnem prostoru do nedavnega poznali samo po Karpatih, edinem v slovenščino prevedenem romanu, sedaj pa nam knjiga Vstopate v človeško srce in druge zgodbe, sestavljena iz izborov treh samostojnih zbirk kratkih zgodb, odpira vrata v poezijo njenih besed. Tenkočutne zgodbe nam odstirajo tančico v njen mističen, melanholičen in skrivnosten svet, izmed vrstic pa na površje presevajo tudi avtobiografski elementi tragičnega avtoričinega življenja – ti se ne kažejo v fabulah kot takih, ampak predvsem v jeziku, ki je prežet z emocijami, bridkimi spoznanji in hrepenenjem.Preberi

Velikopoteznost Štegrovega menda prvega romana se da razbrati že na prvih straneh, kjer lahko poleg citata iz Svetega pisma in nagovora bralca zasledimo celo predstavitev romanesknih oseb. Prva na seznamu nastopajočih sta seveda osrednja junaka, torej Adam Bely, nekdanji dramaturg in vodja scientologov in Rosa Portero, Belyjeva zaveznica, radijska novinarka.Preberi

Kakšnemu literarnemu proizvajalcu ali porabniku bi se ob ošvrku Krajnčeve produkcije kaj hitro utrnilo, da je avtor poetično inkontinenten, morebiti celo kronično. O njegovi hiperprodukciji priča preko petdeset samostojnih knjižnih naslovov, od tega vsaj polovica avtorskih del, zato naj mi bo odpuščeno, da je pričujoča ocena obremenjena s svojim časovnim zamikom. Kakopak ne govorimo o ostarelem književniku na koncu svoje poti, temveč se zdi, da je Krajnc (1975) svoj besedni stroj komaj dobro zagnal na polnePreberi

Obravnavano delo je v sami osnovi raznotero, težko bi rekli nehomogeno, vseeno pa dovolj raznoliko, da bi ga zgolj na silo lahko spravili v kakšno bolj zamejeno izrazno obliko. Podnaslov nam napoveduje razmišljanja in četudi se avtor v posameznih delih približuje eseju, spet drugje memoarom, v določenih odsekih potopisu, ponekod celo teoretskemu razmisleku, pa nobena forma ni toliko izrazita ali prevladujoča do te mere, da bi delo lahko poenotili pod katero drugo oznako. Knjiga jePreberi

O poeziji imam nekoliko čuden kriterij. Če me v njej, ko jo berem, katerakoli stvar notranje premakne, zgane, povzroči vzgib, potem mi je zanimiva in je vredno o njej pisati. Ker pa imam táko formalno izobrazbo, da bi, če bi se nanašal samo na osebni okus, izpadel, kot da je bila krivično pridobljena, se včasih trudim, da o poeziji pišem tudi, ko me ne premakne. In sem takrat bolj objektiven, če se to sploh da. Toliko za apologijo, tudi za v prihodnje.Preberi

Pier Paolo Pasolini, vsestranski ustvarjalec: filmar, esejist, romanopisec, pesnik, kritik, novinar, igralec, slikar in pisec dramskih besedil, je postal bralcem v slovenščini lani bolje poznan še po novem prevodu svojega prvega romana Il sogno di una cosa, tj. Sanje o nečem. Besedilo sicer ne sodi med najbolj prepoznavne Pasolinijeve izdelke, kot so filmi Mamma Roma, Accattone, Salò ali 120 dni Sodome ter romana Teorema (Izrek) in Nasilno življenje (leta 2009 je bil v SMG premierno uprizorjen tudi Amado mio), nakazuje pa vseeno nekatere teme, ki so v Pasolinijevem opusu vseskozi prisotne.Preberi

Izid Trkajeve zbirke kolumn je pospremila razmeroma bučna promocija, taka s koncertom, vse je bilo, tako pravijo, kot v sanjah. Na samem dogodku predstavitve knjige me ni bilo, ker sem ena tistih, ki ne razlikujejo dobro med imeni teh mladih fantov, ustvarjalcev na slovenski raperski sceni, tovrsten beat mi pač ni blizu in moje poznavanje rap glasbe je zgolj priložnostno, priznam. Resnici na ljubo se z njimi srečujem zgolj takole, v Trnowem, v Savskem naseljuPreberi

Boštjana Narata poznamo kot glasbenika, ki je dolga leta skupaj s Kataleno raziskoval ljudsko glasbo in ji skozi številne interpretacije nadeval nove zvočne podobe, zadnja leta pa smo ga spoznali tudi kot odličnega kantavtorja, ki v svoja besedila rad vstavlja filozofske utrinke in tako sestavlja zvočne kolaže, ki z novo življenjsko izkušnjo dobivajo vsakič drug pomen. Preberi

Izrazna forma, ki si jo je Peter Čeferin izbral za »prikazovanje« svoje življenjske poti, verjetno ne ustreza nobeni izmed znanih literarnih zvrsti. Za silo bi lahko govorili o črticah, spominskih kolažih, še bolj pa – s pomočjo likovnega jezika – o skicah. Ne preseneča torej, da se je avtoportretnemu zapisu (pa še to le pogojno rečeno), ki se ga drži zeitgeistovski vonj po egotripu, pridružil tudi ilustrator Izar Lunaček. Duhovite in inteligentne ilustracije sicer nePreberi

Izbor iz krajše proze slovenskih avtoric je naslov pridobil iz zgodbe Tako si moj Erice Johnson Debeljak. Nemogoče se je ne strinjati s sporočilom, povzetim v spremni študiji, da je človekovo ime izraz njegove identitete; 10 strani dolga »črtica« (morda bi bilo v prihodnje za spremno študijo potrebno bolje naštudirati ustaljeno klasifikacijo kratke proze) to misel posredno opredeli mnogo natančneje kot analiza Silvije Borovnik. Zavijemo pa z očmi, ko preberemo, da Erica Johnson Debeljak z besedami protagonistke Beatrice: »Danes sem mesarja prosila […] ›BiPreberi

Leta 2009 je nagrado za najboljši slovenski roman prejel literarni novinec Goran Vojnović za roman Čefurji raus! Odločitev kresnikove žirije je sprožila plaz raznovrstnih očitkov o upravičenosti nagrajenega dela, kjer je glavno vlogo kamna spotike igral v romanu uporabljeni pogovorni jezik. Leto kasneje je to nagrado, prav tako za svoj prvenec, prejel Tadej Golob za Svinjske nogice in s tem ponovno dvignil nekaj prahu; očitki so ostali isti kot pred enim letom. Medtem ko jePreberi

Zahtevna in prežemajoča knjiga. Pod kožo se prenese in nežno muči, ker tuhtaš, kaj in zakaj. In hkrati v mislih postavljaš vprašanja Jasminu B. Frelihu o njegovem literarnemu prvencu Na/pol. Avtor nam namreč ponudi trodelno strukturo. Tri zgodbe, trije glavni liki. Sprva nepovezani, nato pa eno. Čas je bližnja prihodnost. V kateri ni čutiti sigurnosti, miru, otesanosti, svetlosti, človeškosti in polnosti. Prvi lik je Evan, gledališki režiser, ki se je preselil na Japonsko, da biPreberi

Že dalj časa potekajo previdne, pa tudi nekoliko bolj nerodne debate o tem, kako se sodobna poezija vse bolj približuje prozi. Da prva izgublja svoj prepoznavni umetelno izoblikovan jezik, to je gosto metaforizacijo in drugo simbolično govorico, opušča ritmu podrejen besedni red in da »prevzema« jezik sodobne proze, ki je stvaren, realističen in ga pogojuje premikanje naprej, zasledovanje zgodbe. Morda to bližino neposredno dokazujejo tudi zadnje čase vse pogostejša prozna dela »zapriseženih« pesnikov. Čeprav soPreberi

Kliči me po imenu bi lahko sprejeli kot prijetno presenečenje. Kot odlično darilo za božič starejšemu bralcu/ki, ki se bo spominjal/a svojih mladih dni, ali mlajšemu dijaku/inji, ki bo spoznaval/a slovensko literarno zgodovino. Lahko kot znanstveno delo, iz katerega bi strokovnjaki/nje črpali/e informacije in navdih za nadaljnja raziskovanja … Kako se pa tako delo obnese v rokah bralca/ke?Preberi

V futurističnem romanu Na/pol mladega literata Jasmina B. Freliha spoznamo tri predstavnike različnih načinov življenja. Vsak živi na svojem koncu sveta in živi svoje življenje, čeprav so si bili nekoč, pred rezom, zelo blizu. Dogajanje je postavljeno nekaj desetletij v prihodnost in razdrobljeno širom sveta – Japonska, Amerika, Slovenija. Vsaka izmed osrednjih oseb ima svojo zgodbo, ki jih pisatelj izmenično pripoveduje, na koncu pa se združijo v eno samo dogajališče neznano kje in kdaj. VsakaPreberi

Ni težko ujeti tipičnega junaka prvenca Marka Golje: moškega srednjih let, ki je ujet v vsakdanjik dolgočasne uradniške službe, zakoličen v navidezno nenaporno družinsko življenje, vendar odtujen od najbližjih z občutkom krivde išče načine, kako spet vzpostaviti vsaj zasilno komunikacijo. Predvsem pa ga pesti nenehna utrujenost. Kljub temu, da zbirko presekajo tudi tri zgodbe, ki se z zgoraj omenjenim ne skladajo (recimo Četrti brat črpa iz literarne tradicije Bratov Karamazov, zgodba … naprej ne gredo,Preberi

Izar Lunaček je, če citiram najbolj poznanega slovenskega stripotržca  Aleksandra Buha, trenutno »vroč avtor«. Tako zelo vroč, da je letos poleti izdal kar dva stripovska albuma. Metamorphose Antropomorphice je založil pri Buchu in Založeni raj pod okriljem Foruma Ljubljana. Pardon, slednji podatek sem zapisal nekoliko prehitro. Pravi avtor stripa Založeni raj je namreč Anonymus Gosh, Lunaček pa njegov producent. Kdo je ta Gosh? Obskurni avtor, ki ga ni niti v zbirki stripov Slovenski klasiki (Forum Ljubljana), kamor bi nedvomno sodil!Preberi

Gašperjev prvenec na police knjigarn ni prišel brez napovedi in pričakovanj. Gašperja smo namreč redno videvali na raznoraznih branjih po prestolnici; jaz sem bila sicer navadno med tistimi, ki smo na dogodke prišli ravno toliko prepozno, da smo zamudili njegov nastop, ne pa tudi navdušenja (zaupanja vrednih) poslušalcev, ki so mladega pesnika hvalili bolj, kakor jim je to v navadi. O njem se je na veliko govorilo, sama pa sem več mesecev med srečevanji naPreberi

Če se zazremo skozi prizmo, ki zaobsega tendence sodobnega slovenskega romanesknega literarnega ustvarjanja, ugotovimo, da se roman Kino glede na svoje osrednje pripovedno polje postavlja ob bok romanom, h katerim med drugimi spadajo Balerina, balerina (1997) in Tito, amor mijo (2005) Marka Sosiča ali Jadrnica (2011) Ferija Lainščka. Omenjenim literarnim delom je namreč skupno, da na položaje osrednjih literarnih likov postavljajo posameznike z roba družbe, raznovrstne »marginalce«, ki jih zavedanje lastne družbene zaznamovanosti pogosto vodiPreberi