Graščina ima v rodni Franciji kar dvajsetletno tradicijo, snovalca scenarijev pa sta Lewis Trondheim, veliko ime (no, pravzaprav psevdonim) francoskega stripa, tudi ustanovitelj najvplivnejše francoske neodvisne strip založbe L'Associacion, in Joann Sfar, sicer tudi romanopisec in režiser.

Široko prevajani in nagrajevani južnoafriški prozaist, dramatik, esejist, pesnik in slikar Zanemvula Kizito Gatyeni Mda oziroma Zakes Mda (1948) z večplastnim romanom Načini smrti, v angleškem jeziku izdanim leta 1995, problematizira družbeno-politične razmere v postapartheidski Južni Afriki, ki jo pretresajo krvavi boji za oblast.

Evelyn Waugh je markantna osebnost britanske literature 20. stoletja. Bil je vpet v življenje visoke družbe, zvezdnik in obenem bridek kritik svoje dobe. Napisal je kopico romanov, pri čemer Ekskluzive, romana o novinarstvu, navadno ne prištevajo med njegova osrednja dela. Zato je odločitev, da je prevod te knjige objavljen v zbirki Moderni klasiki, nekoliko nenavadna.

Mladega jugoslovanskega pisatelja Veliborja Čolića vojna izžene v Francijo, kjer znova začne kot osamljen nihče s kovčkom in pisalnim strojem, v petintridesetih korakih pa v prepletu melanholije, ironije in črnega humorja opiše prva leta svojega vzpona z izgnanskega dna v vrhove svetovne literature.

Preden sem se lotil Cone, četrtega v slovenščino prevedenega romana francoskega pisatelja Mathiasa Énarda, sem bral njegov Kompas, z goncourtom nagrajen roman, ki je, prav tako v odličnem prevodu Suzane Koncut, pri Mladinski knjigi izšel leta 2017, in bil izjemno navdušen.

Kaj se zgodi, če uho izgubi glavo? »Brez glave je uho povsem izgubilo glavo.« Logično! Protagonist avtorske slikanice estonske ustvarjalke Piret Raud je torej uho, ki nekega dne ostane samo samcato, brez glave. Ker mu je prej vedno znala dobro svetovati, zdaj izgubljeno tava naokoli.  Takšen nonsensni začetek se pretoči v dokaj klasično (a vseeno zanimivo) potovanje od »postaje« do »postaje« oziroma v srečevanje z različnimi liki: z žabo, slonom, zajcem in drugimi, ob katerihPreberi

Pesnik, kantavtor, pisatelj in prevajalec Matej Krajnc se lahko pohvali z obširnim pesniškim opusom, ki nastaja od leta 1988. Pričujoča zbirka London je že njegova 52. po vrsti, a vendar se zdi, da se njegove praviloma tanjše knjižice poezije, ki izhajajo zelo redno, včasih kar izgubijo in niso vedno deležne kritiškega in bralskega pretresanja, ki bi si ga zaslužile, zato je pohvalno, da ga je letos izpostavil festival Pranger, kjer so pod drobnogled vzeli njegovo knjigo Ojstrica (2019), nato pa je Dejan Koban London izbral za izid v zbirki Sončnica, vsa nora od svetlobe.

Čeprav je vsebina knjige Kokoška Fani o Sloveniji vsaj na videz zapakirana v zgodbo o popotni kokošji junakinji, jo bomo seveda našli na policah s poučnimi knjigami. To ob imenu avtorja, ki je priznan etnolog, profesor in publicist, seveda tudi prav nič ne preseneča.

Modni trend didaktičnih biografskih stripov je v drugi polovici leta 2020 dosegel vrhunec, saj so skorajda drugo za drugim izšla kar tri tovrstna dela. Damijan Stepančič je orisal Baragovo misijonsko življenje med Indijanci (o čemer sem že pisal), Boštjan Gorenc pa je ob petstoti obletnici rojstva Adama Bohoriča opisal jubilanta in druge reformatorske pisce (o čemer bom še pisal) v likovni interpretaciji Jake Vukotiča (1982), ki je skupaj z Žigom X Gombačem (1976) tudi soavtor tridesetih znamenitih in imenitnih (ob katerih smo za nameček dobili še novo skovanko - znamenitni) mož in žena, ki so v različnih obdobjih tako ali drugače pisali slovensko zgodovino.

Predstavljam si, da med zagrizenim bralstvom slovenske književnosti ni bilo tako malo takih, ki so za roman Nož in jabolko prvič slišali šele ob njegovem ponatisu. Pa vendar bi težko rekli, da je bil roman dobro varovana »javna skrivnost«.

Z merjenjem časa je človek vsaj malo poenostavil vrveči kaos okrog sebe, s koledarji pa je čas poimenoval, ga razporedil, popredalčkal in konec koncev udomačil. Podobno je poskušal z besedo, a ta je vedno ostajala neugnana, igriva, polna možnosti in svobode, zato je pričujoči Lunin koledar, praznična pesniška pratika mojstra Borisa A. Novaka, čudovita zmes pesniške besede in sistematičnega časomerstva.

Zanimanje za nefikcijske stripe narašča, navdušeno bralstvo skrbi za dostojno prodajo, novinarji izpostavljajo »možnosti zapostavljenega medija« in ta resničnostna matrica dosega tudi domače ustvarjalce. Nedavno ji je podlegel Izar Lunaček s stripovsko predelavo svoje filozofske doktorske disertacije Vrnitev ciklizma in popularna kultura z naslovom Sveto in smešno.

Dušan Čater je znan kot pisatelj nekega svojskega stila, kar se je najbolje pokazalo vsakič, ko se je ta stil – v odsotnosti boljših pridevnikov – poimenovalo enostavno čatrovski (pa naj je šlo za klepetavi pijansko-kokainski ringelšpil Ata je spet pijan ali pa za halucinatorni Flash Royal). Za njegov novi roman Ekstradeviško pa se nasprotno zdi, kot da stil Čatrovih pisateljskih začetkov pušča za sabo, kot da želi biti čim bolj realističen popis življenja, ki se razteza prek treh obdobij, petdesetih in osemdesetih let ter sodobnosti.

Babačić je za svojo zbirko nekaj več kot tridesetih kolumn in daljših priložnostnih, časopisno objavljenih besedil prejel letošnjo Rožančevo nagrado za esejistiko, pri čemer se z vzorom, ki je dal nagradi ime, parkrat tudi neženirano spogleduje.

Beseda, ki najbolje opiše najnovejšo knjigo Katarine Gomboc Čeh, je »lična«. Minimalistično oblikovana tenka knjižica majhnega formata je odeta v nežno rožnato barvo in takoj daje slutiti o krhkosti, ki se bo skrivala med platnicami.

Slovenskih avtorjev, ki so se odločili, da bodo za čas dogajanja v svojem romanu določili sredino dvajsetega stoletja, je, milo rečeno, veliko. Morda bi bilo celo na mestu narediti seznam vseh tovrstnih tekstov in jih nato razdeliti v različne skupine (denimo s predvojno, vojno in povojno tematiko) in ob tem upoštevati vse možne kombinacije. Znotraj teh skupin bi nato določili še kraj dogajanja, ki je največkrat omejen na današnjo Slovenijo in bližnjo okolico, temu paPreberi

V slovenski romaneskni hiperprodukciji se včasih zgodi, da se kakšen od naslovov brez posebnega razloga izogne tako uredniškemu očesu kot kritiškemu peresu. Pregljevemu romanu Pod srečno zvezdo, ki nosi letnico 2013, se je v elektronskem mediju www.ludliteratura.si zgodilo prav to, saj romanu ne pripada več niti za kritiko običajni pridevnik »nov«. Pisatelj je namreč v vmesnem času izdal že svoj peti roman Kronika pozabljanja (2014) in svojo prvo knjigo za otroke Duh Babujan in prijateljiPreberi

V prvencu Anje Radaljac spoznamo glavno junakinjo Sofijo, študentko primerjalne književnosti in »pisateljico v gradnji«, in jo spremljamo pri njenih obupanih poskusih napisati roman. Sofija se namreč nevrotično loteva novih in novih začetkov romanov. V ozadju se (k svojemu koncu) odvija njena zbledela zveza s prizemljenim Draganom, ko spozna karizmatičnega Feliksa, »razočaranega mladega kantavtorja«. Drug v drugem prepoznata zaveznika v kritiziranju etablirane kulturniške scene; perfekcionistična Sofija, ki tako vestno briše prah v stanovanju, kot brišePreberi

Avstrijskega pisatelja Josefa Winklerja smo doslej v slovenskem literarnem prostoru spoznali preko prevodov krajših romanov Ko bo nekoč tako daleč in Roppongi, preko katerih smo dobili vpogled v ustvarjanje avtorja, ki ga literarna kritika pogosto umešča v bližino Thomasa Bernharda, Petra Handkeja ter Elfriede Jelinek, saj jih med seboj povezuje predvsem zanimanje za temnejšo družbeno stran, ki ji namenjajo kritiko ujetosti v patriarhalnost ter zakoreninjene, priprte poglede, s katerimi avstrijska družba pogosto gleda na svet.Preberi

Opus Roberta Simoniška je do sedaj obsegal dve pesniški zbirki in zbirko kratke proze, s Sobo pod gradom pa se je avtor podal tudi v romaneskne vode. Protagonist njegovega prvega romana je Peter Mrak, umetnik po duši, ki je očitno že zabredel v krizo srednjih let. To sicer ni vidno takoj, saj Simonišek roman začne in medias res – Peter se spominja smrti svojega očeta, nekaj trenutkov zatem pa se že nastani v hotelu vPreberi