Novozelandsko avtorico, Nobelovo nominiranko za književnost Janet Frame smo v slovenskem kulturnem prostoru do nedavnega poznali samo po Karpatih, edinem v slovenščino prevedenem romanu, sedaj pa nam knjiga Vstopate v človeško srce in druge zgodbe, sestavljena iz izborov treh samostojnih zbirk kratkih zgodb, odpira vrata v poezijo njenih besed. Tenkočutne zgodbe nam odstirajo tančico v njen mističen, melanholičen in skrivnosten svet, izmed vrstic pa na površje presevajo tudi avtobiografski elementi tragičnega avtoričinega življenja – ti se ne kažejo v fabulah kot takih, ampak predvsem v jeziku, ki je prežet z emocijami, bridkimi spoznanji in hrepenenjem.Preberi

Velikopoteznost Štegrovega menda prvega romana se da razbrati že na prvih straneh, kjer lahko poleg citata iz Svetega pisma in nagovora bralca zasledimo celo predstavitev romanesknih oseb. Prva na seznamu nastopajočih sta seveda osrednja junaka, torej Adam Bely, nekdanji dramaturg in vodja scientologov in Rosa Portero, Belyjeva zaveznica, radijska novinarka.Preberi

Kakšnemu literarnemu proizvajalcu ali porabniku bi se ob ošvrku Krajnčeve produkcije kaj hitro utrnilo, da je avtor poetično inkontinenten, morebiti celo kronično. O njegovi hiperprodukciji priča preko petdeset samostojnih knjižnih naslovov, od tega vsaj polovica avtorskih del, zato naj mi bo odpuščeno, da je pričujoča ocena obremenjena s svojim časovnim zamikom. Kakopak ne govorimo o ostarelem književniku na koncu svoje poti, temveč se zdi, da je Krajnc (1975) svoj besedni stroj komaj dobro zagnal na polnePreberi

Obravnavano delo je v sami osnovi raznotero, težko bi rekli nehomogeno, vseeno pa dovolj raznoliko, da bi ga zgolj na silo lahko spravili v kakšno bolj zamejeno izrazno obliko. Podnaslov nam napoveduje razmišljanja in četudi se avtor v posameznih delih približuje eseju, spet drugje memoarom, v določenih odsekih potopisu, ponekod celo teoretskemu razmisleku, pa nobena forma ni toliko izrazita ali prevladujoča do te mere, da bi delo lahko poenotili pod katero drugo oznako. Knjiga jePreberi

O poeziji imam nekoliko čuden kriterij. Če me v njej, ko jo berem, katerakoli stvar notranje premakne, zgane, povzroči vzgib, potem mi je zanimiva in je vredno o njej pisati. Ker pa imam táko formalno izobrazbo, da bi, če bi se nanašal samo na osebni okus, izpadel, kot da je bila krivično pridobljena, se včasih trudim, da o poeziji pišem tudi, ko me ne premakne. In sem takrat bolj objektiven, če se to sploh da. Toliko za apologijo, tudi za v prihodnje.Preberi

Pier Paolo Pasolini, vsestranski ustvarjalec: filmar, esejist, romanopisec, pesnik, kritik, novinar, igralec, slikar in pisec dramskih besedil, je postal bralcem v slovenščini lani bolje poznan še po novem prevodu svojega prvega romana Il sogno di una cosa, tj. Sanje o nečem. Besedilo sicer ne sodi med najbolj prepoznavne Pasolinijeve izdelke, kot so filmi Mamma Roma, Accattone, Salò ali 120 dni Sodome ter romana Teorema (Izrek) in Nasilno življenje (leta 2009 je bil v SMG premierno uprizorjen tudi Amado mio), nakazuje pa vseeno nekatere teme, ki so v Pasolinijevem opusu vseskozi prisotne.Preberi

Izid Trkajeve zbirke kolumn je pospremila razmeroma bučna promocija, taka s koncertom, vse je bilo, tako pravijo, kot v sanjah. Na samem dogodku predstavitve knjige me ni bilo, ker sem ena tistih, ki ne razlikujejo dobro med imeni teh mladih fantov, ustvarjalcev na slovenski raperski sceni, tovrsten beat mi pač ni blizu in moje poznavanje rap glasbe je zgolj priložnostno, priznam. Resnici na ljubo se z njimi srečujem zgolj takole, v Trnowem, v Savskem naseljuPreberi

Boštjana Narata poznamo kot glasbenika, ki je dolga leta skupaj s Kataleno raziskoval ljudsko glasbo in ji skozi številne interpretacije nadeval nove zvočne podobe, zadnja leta pa smo ga spoznali tudi kot odličnega kantavtorja, ki v svoja besedila rad vstavlja filozofske utrinke in tako sestavlja zvočne kolaže, ki z novo življenjsko izkušnjo dobivajo vsakič drug pomen. Preberi

Izrazna forma, ki si jo je Peter Čeferin izbral za »prikazovanje« svoje življenjske poti, verjetno ne ustreza nobeni izmed znanih literarnih zvrsti. Za silo bi lahko govorili o črticah, spominskih kolažih, še bolj pa – s pomočjo likovnega jezika – o skicah. Ne preseneča torej, da se je avtoportretnemu zapisu (pa še to le pogojno rečeno), ki se ga drži zeitgeistovski vonj po egotripu, pridružil tudi ilustrator Izar Lunaček. Duhovite in inteligentne ilustracije sicer nePreberi

Izbor iz krajše proze slovenskih avtoric je naslov pridobil iz zgodbe Tako si moj Erice Johnson Debeljak. Nemogoče se je ne strinjati s sporočilom, povzetim v spremni študiji, da je človekovo ime izraz njegove identitete; 10 strani dolga »črtica« (morda bi bilo v prihodnje za spremno študijo potrebno bolje naštudirati ustaljeno klasifikacijo kratke proze) to misel posredno opredeli mnogo natančneje kot analiza Silvije Borovnik. Zavijemo pa z očmi, ko preberemo, da Erica Johnson Debeljak z besedami protagonistke Beatrice: »Danes sem mesarja prosila […] ›BiPreberi