Babačić je za svojo zbirko nekaj več kot tridesetih kolumn in daljših priložnostnih, časopisno objavljenih besedil prejel letošnjo Rožančevo nagrado za esejistiko, pri čemer se z vzorom, ki je dal nagradi ime, parkrat tudi neženirano spogleduje.

Beseda, ki najbolje opiše najnovejšo knjigo Katarine Gomboc Čeh, je »lična«. Minimalistično oblikovana tenka knjižica majhnega formata je odeta v nežno rožnato barvo in takoj daje slutiti o krhkosti, ki se bo skrivala med platnicami.

Slovenskih avtorjev, ki so se odločili, da bodo za čas dogajanja v svojem romanu določili sredino dvajsetega stoletja, je, milo rečeno, veliko. Morda bi bilo celo na mestu narediti seznam vseh tovrstnih tekstov in jih nato razdeliti v različne skupine (denimo s predvojno, vojno in povojno tematiko) in ob tem upoštevati vse možne kombinacije. Znotraj teh skupin bi nato določili še kraj dogajanja, ki je največkrat omejen na današnjo Slovenijo in bližnjo okolico, temu paPreberi

V slovenski romaneskni hiperprodukciji se včasih zgodi, da se kakšen od naslovov brez posebnega razloga izogne tako uredniškemu očesu kot kritiškemu peresu. Pregljevemu romanu Pod srečno zvezdo, ki nosi letnico 2013, se je v elektronskem mediju www.ludliteratura.si zgodilo prav to, saj romanu ne pripada več niti za kritiko običajni pridevnik »nov«. Pisatelj je namreč v vmesnem času izdal že svoj peti roman Kronika pozabljanja (2014) in svojo prvo knjigo za otroke Duh Babujan in prijateljiPreberi

V prvencu Anje Radaljac spoznamo glavno junakinjo Sofijo, študentko primerjalne književnosti in »pisateljico v gradnji«, in jo spremljamo pri njenih obupanih poskusih napisati roman. Sofija se namreč nevrotično loteva novih in novih začetkov romanov. V ozadju se (k svojemu koncu) odvija njena zbledela zveza s prizemljenim Draganom, ko spozna karizmatičnega Feliksa, »razočaranega mladega kantavtorja«. Drug v drugem prepoznata zaveznika v kritiziranju etablirane kulturniške scene; perfekcionistična Sofija, ki tako vestno briše prah v stanovanju, kot brišePreberi

Avstrijskega pisatelja Josefa Winklerja smo doslej v slovenskem literarnem prostoru spoznali preko prevodov krajših romanov Ko bo nekoč tako daleč in Roppongi, preko katerih smo dobili vpogled v ustvarjanje avtorja, ki ga literarna kritika pogosto umešča v bližino Thomasa Bernharda, Petra Handkeja ter Elfriede Jelinek, saj jih med seboj povezuje predvsem zanimanje za temnejšo družbeno stran, ki ji namenjajo kritiko ujetosti v patriarhalnost ter zakoreninjene, priprte poglede, s katerimi avstrijska družba pogosto gleda na svet.Preberi

Opus Roberta Simoniška je do sedaj obsegal dve pesniški zbirki in zbirko kratke proze, s Sobo pod gradom pa se je avtor podal tudi v romaneskne vode. Protagonist njegovega prvega romana je Peter Mrak, umetnik po duši, ki je očitno že zabredel v krizo srednjih let. To sicer ni vidno takoj, saj Simonišek roman začne in medias res – Peter se spominja smrti svojega očeta, nekaj trenutkov zatem pa se že nastani v hotelu vPreberi

Petra Kolmančič ima za sabo pet pesniških zbirk. Najstarejša datira v leto 1994 in nosi naslov Luknja. Za tem je izdala zbirko Šus v glavo, nato pa leta 1998 tretjo zbirko, naslovljeno Slina. Vse tri tvorijo nekakšno logično sosledje – gre za besno, mračno, avtodestruktivno, v »brezno niča« bljuvajočo poezijo z jasno tematizacijo odnosa moški/ženska in večpomenskostjo položajev, ki ju ta dva člena zasedata v korelaciji (s poudarkom na eksplicitni seksualnosti in narcisoidni »jaz protiPreberi

Trinajst besedil zbranih v knjigi Pisanja in znamenja v večini predstavlja miselno prozo, ki je najbližje esejistiki, razen zadnjega besedila, ki je nagovor ob podelitvi nagrade. Velik del razmišljanj je nastajal v zadnjih nekaj letih, najstarejše pa seže v leto 2005. Besedila se dotikajo relativno oskega tematskega področja in so vezana na premišljevanje o literaturi, o delovanju pisatelja in drugih sopotnikov, odnosu pisatelja do lastnega ustvarjanja, ker gre za dokaj sveže pisanje, pa se pojavljajo tudi aktualna premišljevanja o krizi ter križih in težavah, ki so z njo povezani.Preberi

Zbirka pesmi z naslovom Trpljenje mlade hane, ki je izšla 2012, je avtorico Katjo Gorečan (rojena 1989) vpela v dogajanje na slovenski literarni sceni. Pred tem je sicer že izdala zbirko Angeli istega porekla v srednje šole, vendar pa je z njenim uradnim prvencem, torej s Hano, bila izbrana za 15. Bienale mladih umetnikov Evrope in Sredozemlja, julija lani pa je nastopila tudi na 10. festivalu Pranger.Preberi