Za zaveso oder, za zaodrjem vprašaj

Vinko Möderndorfer, Izdelovalec zvonov. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2013.

Tadej Meserko

Obravnavano delo je v sami osnovi raznotero, težko bi rekli nehomogeno, vseeno pa dovolj raznoliko, da bi ga zgolj na silo lahko spravili v kakšno bolj zamejeno izrazno obliko. Podnaslov nam napoveduje razmišljanja in četudi se avtor v posameznih delih približuje eseju, spet drugje memoarom, v določenih odsekih potopisu, ponekod celo teoretskemu razmisleku, pa nobena forma ni toliko izrazita ali prevladujoča do te mere, da bi delo lahko poenotili pod katero drugo oznako. Knjiga je razdeljena na šest sklopov različnih dolžin in tematik, pri čemer se zdi, da ločnica ni stroga, saj bi  posamezne zapise lahko uvrstili tudi pod drugo skupino, v kolikor je avtor seveda sklope želel zaokrožiti, za kar se zdi, da je bil namen. Na tem mestu je zatorej dobro opaziti, da je delo sicer vsebinsko res heterogeno, vseeno pa se v veliki meri ukvarja ravno z avtorju najbolj domačim področjem, torej gledališčem, dramatiko, filmom in tudi poezijo. Ne samo da je izpostavljena tematika prisotna v podpoglavjih, kjer je to zavoljo podnaslova pričakovati, pač pa je tudi drugod razmišljanje o igri močno prisotno ali celo dominantno.

»Želja vsake gledališke predstave (ne toliko besedila) je, da bi spregovorila univerzalno. Da bi sporočilo predstave bilo metafora za svet. Da bi konkretno bilo razumljeno splošno.« Avtor, ki se sicer giblje večinoma na področju konkretnega, ki želi biti univerzalno, se v svojem zadnjem delu odpravi na pot univerzalnega, ki želi biti razjasnjevalno, bolj neposredno, direktno. A teoretsko razmišljanje umetnika o umetnosti je vedno na tankem ledu. »Racionalno pisati, misliti ali govoriti o tako neracionalni zadevi, kot je poezija, se zdi zelo težavno. Še posebej, če skuša o svojih pesniških postopkih govoriti pesnik sam.« Skozi razmišljanja se Möderndorfer odpravi raziskati tisto, kar se mu zdi najtežavnejše, to je razmišljati o področju, diametralno nasprotno razumskemu, torej o umetnosti.

To odločitev je potrebno na nek način razložiti, pojasniti in utemeljiti. Četudi se avtor osredotoča na dramatiko, pa se zdi, da je ta predvsem orodje in podlaga (seveda ne nujno in vedno, hkrati pa odvisno od ravni interesa), torej sploh podstat, ki nudi oporo pri raziskovanju sedanjosti. Delo se namreč nenehno sklicuje na čas, v katerem živimo in prevprašuje metode, ki so si jih sodržavljani ustvarili za dobro bivanje, prevprašuje načine, s katerimi se dosega cilje, naposled pa je v ozadju nenehno prisotno vprašanje, kakšno vlogo ima pri vsem tem umetnost? Razmišljanja Möderndorferja so zatorej razmišljanja skozi posamične primere, ki nenehno razkrivajo eno in isto problematiko, to je ne samo problematiko področja, na katerem avtor sicer deluje, pač pa preplet odnosa družbe do posameznih aktualnih vprašanj, naposled tudi problem odnosa družbe in skupnosti, v kateri živimo, do odnosa, ene redkih točk, ki je zadolžena za razkrivanje mehanizmov družbe kot take. Torej, razmišljanja se postavijo v zakulisje dramatike in skozi posamezne analize dramskega – ne nujno konkretnega dramskega dela, lahko gre tudi za neki odnos, pripetljaj, spodrsljaj ali spomin – raziskujejo, v kakšnem odnosu je družba do razkrivanja same sebe.

»Vsak narod potrebuje samopodobo. Slovenci kot narod z mlado državnostjo pa najbrž še toliko bolj. Ta hip se mi ne zdi težko priti do samopodobe, večji problem se mi zdi, kako omogočiti pogoje za nastanek takšne samoanalize. Država, o kateri so stoletja sanjali naši pradedje, bi morala s svojimi institucijami omogočiti, da lahko umetnost neovirano razmišlja o podobi Slovencev.« Seveda je realnost vse prej kot taka, da bi institucije, država, torej v osnovi ljudje, želeli podpirati take procese. Zdi se ravno nasprotno: » Slovenci smo do umetnosti zelo skeptični. Ne maramo je.« Razkrivanje napak, razkrivanje, kaj je v zaodrju ne delu, kateri stavek ne paše na posamezno mesto, kdo je odgovoren za posamezne probleme, je v duhu časa nekaj, česar se bojimo. Težavno je dregniti v ranjeno mesto, zato da bi ga očistili in ozdravili. Zdi se, da je nagon močnejši od razuma in razmišljanj in raje pustimo rano pri miru upajoč na najboljše, četudi je jasno, da bo slej ko prej po nas tekel gnoj!

»Smrtno nevarno je, kadar klovni pobegnejo iz gledališča in prevzamejo oblast.« Proces, ki je pri nas v teku, in ko smo v upanju na boljši jutri polovili nekaj klovnov, nekaj žrtvenih jagenjčkov in črno ovčico, je sicer dobrodošel, a še vedno ne doumemo, kako naprej. Še kar ne razumemo, da proces stlačenja starih zločinov v kaznilnice ne pomeni, da ne bodo prišli novi. V razmišljanjih o Berlinu se avtor dotakne nekaterih vojnih dogodkov, ko so mnogi govorili, »nikoli več«, a se vse po nekaj letih ponovi, morda ne v tako velikih razsežnostih in naenkrat, pač pa bolj kot mesečno zapadli kredit za neumnost. Tako se ponavljajo vojne, ponavljajo grozodejstva in ponavlja apatičnost. In kako je potem z umetnostjo? Z razmišljanji? Aktivnostjo?

V razmisleku o tisti večni drami avtor zapiše: »Antigona bi se sicer lahko odločila, tako kot Galileo v neki drugi igri in nekem drugem času, da sicer ima prav, vendar je življenje dragocenejše od resnice … Ne, Antigona ne misli tako. Njen monolog, preden jo odženejo in živo zazidajo, govori prav o tej stiski. O stiski mladega dekleta, ki bi rado živelo, vendar ne bo pokleknilo pred lažjo.« Tako kot klečijo danes mnogi, ki ne želijo, da privre resnica na dan, da bi umetnost prikazala, v kakšni družbi živimo. In ali ni potrebno občinstvo? Kakšen je namen gledališča, če na predstavi ni nikogar. Kaj nam sporočilo, ko pride na gluha ušesa. Mar mora umetnost razmisliti o sami sebi in o svojih metodah? Je potrebno seciranje seciranja in raziskovanje, ne samo zaodrja, pač pa tudi tistega kar je za njim?

Verjetno je potrebno tudi kaj takega, kar pa nam v sami osnovi sporoča pripoved o izdelovalcu zvona, po kateri knjiga nosi naslov. Samo pristna želja po resnici producira delujoči rezultat, vse ostalo pa je obsojena na razpad. Razmišljanja Möderndorferja nas peljejo v loku razvidnih problemov družbe do problemov same recepcije problemov in naposeld do recepcije problemov tistih, ki bi prvo razkrivanje morali izvajati. Vsa raznolikost dela, ki se odraža tako slogovno, stilsko, kvantitativno, kvalitativno, metodološko, formalno in vsebinsko, nam v osnovi sporoča eno. Razmišljanja o temelju so osnova resnice, ki na površju izpade vse prej kot tisto, kar bi morala. Gledališče je v obravnavanih razmišljanjih izhodišče in metafora strukture življenja, med igro in realnostjo, v prehodu do zaključnega aplavza.

O avtorju. Tadej Meserko (1984) je diplomiran filozof in magister sociologije. Do sedaj je imel objavljenih nekaj literarnih poizkusov (radijske igre in kratke zgodbe), sicer pa se posveča predvsem pisanju kritik (Delo, Radio Študent, Literatura, Apokalipsa, ARS), sodeluje pri ustvarjanju teoretske oddaje Teorema (RŠ), z različnih smeri pa pristopa tudi k esejistiki. … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Človeško, prečloveško, onkraj-človeško

    Silvija Žnidar

    »Da, vem, da vas bo to spravilo ob živce in razjezilo, toda človekovo življenje je mogoče predvideti. Obstajajo orodja za to,« pravi psihologinja iz kratke zgodbe »Gora vseh svetih«. A če v splošnem Bizarne zgodbe Olge Tokarczuk o čem pričajo, pričajo – ravno nasprotno – o nepredvidljivosti obstoja, o čudaških, abnormalnih celicah človeškega življenja, ki zmotijo njegov ustaljeni tok, o njegovih bizarnih izpeljavah v neki prihodnosti, v nekem distopičnem scenariju.

  • »Naredili bomo človeka 21. stoletja: to bomo mi sami«

    Katarina Majerhold

    Drobna, pomembna in še danes navdihujoča teksta – spisa »Socializem in človek na Kubi« (objavljen leta 1965) ter »Sporočilo Trikontinentali« (1967) – se osredotočata na najpomembnejšo teoretsko misel in aktivistično delovanje Cheja Guevare (1928–1967), kjer bo revolucionarni boj omogočil uspešen prehod človeštva iz imperialistično-kapitalistične v socialistično in kasneje komunistično družbeno obliko.

  • Povsem na jasnem

    Martin Justin

    Moja najljubša opredelitev postmodernizma je verjetno tista Ecova, ki pravi: »Postmodernistična drža me spominja na obnašanje nekoga, ki ljubi neko žensko, zelo izobraženo, in ki ve, da ji ne more reči ›noro te ljubim‹, zato ker ve, da ona ve (in da ona ve, da on ve), da je to frazo napisal že Liala. Navzlic temu pa je neka rešitev. Lahko bi rekel: ›Kot bi rekel Liala, noro te ljubim.‹«

Izdelava: Pika vejica