V liriki v jedru osebnega doživljanja se vedno dogaja nevidna drama sveta.

Inovativno in heterologno teoretsko mišljenje, ki se je zmožno upreti podreditvi.

Človek tradicionalne humanistike je mrtev.

Zdi se mi, da je največji poudarek na uporabi metod naravnega jezika za analizo intervjujev, objav na socialnih medijih, zapisov na blogih.

V zgodovini idej srečamo obilico takšnih vzponov, padcev ter reinvencij teorij.

Humanistika, za katero se zdi, da je stalno v krizi, ima seveda tudi svoje zagovornike_ce. Pogosto lahko slišimo takšno ali drugačno verzijo enega od dveh argumentov. Nekateri poskušajo dokazati, da je v resnici tudi humanistični študij koristen, saj nas uči veščin – kritičnega mišljenja, sintetiziranja, kontekstualizacije –, ki jih družba in trg dela nujno potrebujeta.

Skozi prizmo antropologije vidim dotikanje v branju kot tisto možnost stika, ki lahko včasih celo premošča geografske, kulturne in časovne razdalje. Dotikanje tistega, kar je sicer nujno izven dosega izkušnje. Dotikanje tistega, kar je v bistvu zmeraj nedosegljivo, a se ga z branjem lahko kljub nedosegljivosti dotaknemo. Zato je branje kot dotikanje oddaljenega polno protislovij.

V gluhoti avgustovskih počitniških dni za debelimi zidovi stavbe na Novem trgu v Ljubljani zazvoni telefon. »Ena novinarka s … [neka komercialna televizija] bi rada govorila s tabo,« reče glas v slušalki, ki pripada tajnici direktorja Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, krajše ZRC SAZU. Promotorka znanosti se vznemiri. Končno, spet novinarji! Poletno zatišje ji para živce, željna je promoviranja znanosti ves čas in neprestano. Omemba … [neka komercialna televizija] jo dodatno podžge – komercialna televizija je za znanost, še zlasti družboslovje in humanistiko, ki prevladuje med inštituti ZRC SAZU, težko osvojljiva trdnjava.Preberi