Znan moški glas reče: slepo koleno.

Zdi se, da so branja ali uprizarjanja Cankarja, naj gre za Hlapce, Pohujšanje ali druge igre, stvar začasnih interpretacij ob ojdipovskem kompleksu največjega mita slovenske politike, tudi politike tekstov in odra.

Mnoštvo drobnih detajlov, ki proizvajajo nove in nove pomene, atmosfere, sproža v gledalcu vrsto interpretacij, sugestij, podob, v katerih se zrcali resničnost: tista Cankarjevih (anti)junakov in tista baudrillardovskega postmilenijskega sveta simulakra, v katerem razpoznavamo same sebe.

Spo­sobnost, ki je pripomogla k temu, da je bil moj prevod kljub nekaterim pomanjkljivostim uspešen – in mislim, da to velja za moje prevajanje na splošno –, je dejstvo, da se mi ob branju prikazujejo slike; ko berem, vidim podobe

Knjižnica MGL je zbirka, katere učinki so zelo vidni. Njene sledi je iskati v predstavah, v debatah ob njihovih študijih, obenem pa tudi zbirka vsaj do neke mere biva kot odmev tekočega gledališkega dogajanja. Na ta način biva med prakso in teorijo, med literarnim in gledališkim.

Slovenska literatura se izven prostora, po katerem lomasti nekaj entuziastov, ne pojavlja posebej pogosto. Še največ se o njej v širšem javnem prostoru pogovarjamo, ko beseda nanese na pouk slovenščine v osnovnih in srednjih šolah (s tem pa na domače branje, izbiro literarnih del za maturo in Cankarjevo tekmovanje), kjer pridemo do zaključka, da je depresivna, dolgočasna in da so jo pisali pijanci. – Roko na srce, kaj bolje se ne godi niti literaturi vobče. Če ste bili pozorni, ste na družabnih omrežjih mogoče zasledili pogovore dijakov in dijakinj, kiPreberi

Šorli in Brodar navajata sledeče podatke glede uprizarjanja slovenskih dram: »Slovenski gledališki letopis za sezono 2013/14 beleži uprizorjenih 253 del tujih avtorjev in 207 slovenskih. Glede na to, da v letopisu prevladujejo produkcije dramskih gledališč, so prešteta uprizorjena dela avtorjev povečini prav dramska besedila. Z drugimi besedami, v sezoni 2013/14 je bilo uprizorjenih 45 % del slovenskih avtorjev.«Preberi

Uvodno pojasnilo: pričujoče besedilo (objavljeno bo v dveh delih) je nastalo kot odziv, ki se je zdel najustreznejši ob komentarju, ki sta ga k moji kritiki za Grumovo nagrado nominiranih dram, objavljenih v posebnih številki revije Sodobnost, naslovljeni Če je slovenska proza v krizi, je dramatiki že odklenkalo, spisali Maja Šorli ter Urška Brodar. Ker ocenjujem, da je položaj dramatike v slovenskem kulturnem prostoru resnično zaskrbljujoč, sem se namerila odzvati z nekoliko obširnejšim pregledom objavljanj in uprizarjanj slovenske, zlasti sodobne dramatike, bi pa na temPreberi

S predstavo Jugoslavija, moja dežela sem imela, glede na tesnobo, ki mi jo povzroča gledališče, svojevrstno srečo. Na moji vstopnici je pisalo: trinajsta vrsta, prvi sedež. Bližina vrat. Rada imam prvi sedež in bližino vrat. Če bo hudo, lahko pobegnem. Še nikoli nisem zares pobegnila iz teatra, za uravnavanje nelagodja potrebujem zgolj vednost, da bi, če bi morala, lahko pobegnila.Preberi

V okviru treh večerov, imenovanih Ljubezen v pismih, smo si lahko v Slovenskem mladinskem gledališču ogledali Pisma Nori, Pisma Théu in Pisma Joži. Prvi od teh večerov je ponudil »ugledališčenje« pisem, ki jih je James Joyce pošiljal svoji življenjski sopotnici Nori Barnacle, drugi večer pisma, ki jih je Vincent van Gogh pošiljal bratu Théu, tretji pa tistih, ki jih je Slavko Grum pošiljal svoji izvoljenki Joži Debelak. Tukaj se bom osredotočil na pisma literarnih avtorjev, torej Pisma Nori in Pisma Joži, saj so ravno zaradi njihovega avtorstva za nas tukaj najbolj relevantna.Preberi