Zmes iz enakih delcev

»Noben človek ni otok, / popolnoma sam zase; / vsak človek je kos celine, / del kopnega, […] smrt slehernega človeka vzame del mene, / ker pripadam človeški vrsti; / in zato nikdar ne pošiljaj poizvedovat, komu zvoni; / zvoni tebi.« »Komi zvoni« je praktično ponarodela pesem, tudi po zaslugi romana Ernesta Hemingwaya, izven angloameriškega prostora pa ni tako splošno znano, da je njen avtor, pesnik John Donne (1572–1631), osrednji predstavnik angleškega baroka v poeziji. Zato je edino pravilno, da je tudi glavni nosilec pričujoče dvojezične antologije metafizične poezije angleškega baroka, ki jo je prevedla in zanjo spremno besedo napisala Nada Grošelj. Donne se predstavlja prvi in s kar sedmimi pesmimi, medtem ko so ostali zastopani s po eno ali dvema, vendar pa prevajalka pojasni, da se ni »omejila na najbolj ikonične stvaritve ali sistematično zajela vseh najvidnejših pesmi, saj je temeljito opravil to delo vsaj že Marjan Strojan v svoji monumentalni Antologiji angleške poezije (1997)«. Zato tudi v tej antologiji ne najdemo pesmi »Komi zvoni«, začenja pa jo druga, čudovita ljubezenska pesem Johna Donna, »Dobro jutro« (»The Good Morrow«), ki jo zna avtorica te kritike praktično na pamet še iz najstniških let – delci se pač mešajo v vseh obdobjih in deželah, ampak do tja še pridemo.

Antologija sicer vključuje prevajalkin izbor iz britanskih metafizičnih pesnikov baroka, skupno jih naštejemo 22, osnovan pa je na podlagi izdaje Metaphysical Poetry (ur. Colin Burrow, Penguin Classics, 2006). Poleg že omenjene spremne besede prinaša še dva eseja, ki sta pomenila prelomnico za recepcijo metafizičnih pesnikov. Prvi je esej Samuela Johnsona (1709–1784), ki jim je podelil to skupno ime in je bil do njih precej strog (bili so »učenjaki z edinim ciljem, da bi svojo učenost pokazali; ker pa so jo na nesrečo sklenili pokazati v rimah, niso pisali poezije, temveč zgolj verze«). Drugi pa je esej nobelovca in modernista T. S. Eliota (1888–1965), ki je med bralci in stroko spet vzbudil zanimanje zanje. Gre za premišljeno in skrbno sestavljeno izdajo, ki s pomočjo različnih pesniških glasov pokaže vso pestrost in neulovljivost metafizičnih pesnikov, o kateri z Johnsonom simbolno polemizira Eliot.

Metafizična poezija se je odzivala na svoj čas, predvsem na znanstveni napredek in odkritja, prevajalka v spremni besedi navaja, da so bili avtorji »izobraženci in so živeli v dobi, ko sta se vse bolj razcvetala spoznavanje sveta in znanost«, v pesmih so omenjali geografijo, fiziko, astronomijo ipd. Seveda pa so nekatere pesmi bolj neposredne, veliko je ljubezenskih, žalostink, razmišljanj o smrti in minevanju, tudi z vidika religije, glede katere se v času odkritij in spoznanj pojavlja tudi negotovost. Med vsemi omembami pa zagotovo najbolj izstopa Galenov nauk o ravnovesju telesnih tekočin, ki ga najdemo tudi v že omenjenem Donnovem »Dobrem jutru«. Galen je bil izjemno izobražen antični znanstvenik iz 2. stoletja na področju medicine, vplival je na razvoj znanstvenih disciplin, kot so anatomija, fiziologija, patologija, farmakologija in nevrologija, pa tudi na filozofijo in logiko. Kot izvemo tudi iz prevajalkine opombe k pesmi, je Galen trdil, da je življenje odvisno od uravnotežene mešanice tekočin v telesu, kar se je očitno lepo skladalo z ljubezenskimi izpovedmi, kjer se ljubimca združita v eno (in kar dandanes na neki način še vedno prenašamo v klišejskih romancah, ko neinventivni avtorji ali avtorice zapišejo kaj v stilu »nista vedela, kje se eden začne in drugi konča«) – takole izzivalno na primer zapiše Donne: »Umre le zmes iz neenakih delcev, / če torej čutiva oba ljubezen, / enako, nama ne omaga, ne ovene.« Tudi Edward Herbert se strinja, pravi: »kar zmešano je iz neenakih delov, / se bo udomil vsak v prvini lastni, / in kdo je slišal kdaj, da se užali / prvina, spravljena na svoje mesto?« Tudi če gre za ljubezensko poezijo, torej ni čisto odmaknjena od sveta in zasanjana, saj se odziva na družbene impulze, na nove ali aktualne koncepte, res pa je, da je s tako distanco težko prepoznati vse pomembne momente – prav zato pridejo prav opombe in spremna beseda, ki bi sicer lahko bila daljša in bolj podrobna. Zanimiv je tudi otroški koncept drugega sveta, ki ga v pesmi »Sence v vodi« upesnjuje Thomas Traherne, češ da ob pogledu na vodno gladino zaznava drug svet, kjer naj bi živeli antipodi. Pesem se seveda bere tudi kot želja po pripadanju in spoznavanju novih svetov, ne samo kot plod mladostne domišljije, kar se spet veže na rast znanja v novem veku.

V nekaterih ljubezenskih pesmih navduši tudi uporaba humorja. William Cartwright v pesmi »Ni platonične ljubezni« prepričuje izbranko in poveličuje telesno ljubezen: »Poglej, naj ti odprem oči: kdor preči / prek jalovih stezá, / je zaveden kot alkimist, kot dedič, / ki troši cvenk in čas.« Tudi edina pesnica v antologiji, Anne Bradstreet, ne ostane dolžna svojemu možu, ki je na službenem potovanju, in se sprašuje, če sta dva res eno, »zakaj ti tam, jaz v Ipswichu tičim?«. John Wilmot si zamišlja, kako svojo ljubezen staremu ljubimcu izpoveduje mladenka, pri tem pa zavzema primerno hudomušen ton: »Le tebi v čast, staruhec moj, / zavračam mladih snubcev roj.« Andre Marvell pa prav tako nagovarja ljubico k telesni strasti, saj čas beži in nikogar ne čaka (»res sonca ne ustaviva, / lahko pa mu podkuriva«).

Tako kot metafiziki niso imuni na ljubezen, pa seveda niso imuni niti na minevanje in smrt. Čas je pogost faktor v takih pesmih, po obliki in domišljenosti izstopa pesem »Dialog med Časom in romarjem« Aureliana Townshenda, ki jo v svoji razpravi pohvali tudi Eliot. Gre za dialog med omenjenima akterjema, pri čemer pogovor ni klasičen, o minevanju, temveč obložen z dvoumnostmi in podobami cvetočih rož, ki jih usoda pokosi. V teh pesmih je veliko govora o ponovnem snidenju duš, kot na primer v bridki »Pogrebni slovesnosti« Henryja Kinga, ki jo je ta napisal za svojo prezgodaj preminulo ženo: »ta hip / se uzreva z bistrimi očmi / v spokojnem kraju, kjer ne bo / pogledom naju skrila noč.« Presunljiva pesem je polna podob, ki premaknejo, tu je na primer temna prst, ki jo pesnik nagovori in ji zaupa svojo drago v varstvo: »Nebo / pač ni hotelo, da jo imam / za svojo, torej ti predam / pravico in dostopanje / do svoje najbolj ljubljene.« S smrtjo se soočajo tudi George Herbert, Thomas Randolph, Abraham Cowley in še kdo, pri tem pa uberejo različne pristope in naslikajo različna vzdušja, bolj ali manj obupana, a vseeno tako spretno prelita v verze, da skozi stoletja nagovarjajo in presunejo. Antologija, za katero je res odlično, da jo lahko beremo v slovenščini, je tako zagotovo uspešna zmes iz enakih delcev, ki pokaže mnogoterost pesniških glasov iz daljave.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.