Umetnost žre moje življenje
Melida Travančić
Labirint
kiparji so vklesali glave književnikov v kamen
prepričani, da jim dajejo dvojno nesmrtnost
na njihove bele oči
rišem kroge in jim vdihujem življenje
znova
v tisoče kilometrov oddaljenem mestu
od doma
roke, ki se dotikajo in si zapomnijo obrise mojega telesa
ne obstajajo več
niti želja po glasu (in obljubi)
da bodo nekega dne iz mene naredile veličastno figuro
tukaj ne obstaja več
kradem besede mimoidočim
si vtiskujem v spomin, kaj so rekli natakarji, vozniki avtobusov, kustosinja
prodajalka na tržnici
poskušam si zapomniti vzklike brezdomcev
psovke migrantov
kletve Romov
izgubljam se v različnih jezikih
in ne spregovorim več niti v materinščini
držim se obleke z naborki
ki spominjajo na gozd
korakam po zeleni reki
ona zaznamuje moj obstoj v tem trenutku
ukrotila sem norost v sebi
pozabila na končni cilj potovanja
zdaj moram znova pisati o prazni človeški duši
in vsem, kar se ni preživelo
pred grozljivimi očmi kipov
umetnost žre moje življenje
spreminjam se v ravno črno črto
Na grobu Julije Primičeve
prepričana, da preteklost ni del domišljije
je obstajala in hodila po tem svetu
pesnik se prepričuje, da jo ljubi
nesrečen piše verze, ustvarja neprekosljive rime
in požema usmiljenje celega sveta
vse do danes
petnajstletna deklica
je, prihajajoč iz cerkve
zmedena
usmerila pogled v drugo stran
o ljubezni ni bilo govora
beseda muza zveni danes smešno
ker nihče ne verjame v ljubezen kot poganjalko pisanja
od ene smrti do druge
je minilo sto šestdeset let
preteklost in sedanjost se prepletata
pred očmi ženske
ki na njen grob namesto rož
prinaša pesem
zdaj je dvignjen zastor
med živimi in mrtvimi
moteča bolečina izgine pred plamenom sveče
ki tli ob vzglavju
osvobojeni duh se ustavi v megli nad reko
ki grozi, da nas bo vse pogoltnila
tudi pesnika
tudi ljubezen
tudi žensko na mostu
Ogrožena vrsta
Nataši Mirtič
*
slovenski slikar Vladimir Leben
daje živalim človeške lastnosti
obeša dele njihovih teles na kavelj
da bi na videz prikazal konec sveta
če dolgo stojiš pred tem prizorom
boš v njihovih očeh prepoznal človeka
pravi kustosinja
*
konj se je odvezal na kraljevem posestvu
(na začudenje vseh prisotnih)
in planil proti množici
zdaj galopira skozi London
vse je pripravljeno za pogreb
človek se poslavlja od živega kralja
*
skozi bele rjuhe na drugem koncu sveta
prodira kri
obrazi se obračajo od ene smrti k drugi smrti
ki pride v mesto ob morski obali
pred pomladjo in ostane za vedno
tam ima človek le še oči, ki se ne premikajo
in srce, ki ga zadržuje, da ne bi poskočilo od strahu
ne zavedajoč se, da ga mečka kot granatno jabolko
otrok postane mali beli zajček
v katerega so uperjeni žarometi avtomobila
veselo teče proti svetlobi
ne vedoč, da ga bodo vsak hip povozili
vojaki se oblizujejo
medtem ko na tank pritrjujejo rdečo spalno srajco
*
pesnica na literarni rezidenci
poizveduje o nevidnem
prepotrebnih podrobnostih za pesem
a svet je vse bolj oddaljen
pred prizori s televizije ostaja brez glasu in besed
*
v rezini lubenice
rdeči, črni, beli in zeleni
preži upor in vihra svoboda
medtem ko postajajo živali vedno bolj podobne človeku
in blestijo vedno bolj na odru
Pesmi je prevedla Selma Skenderović
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.