Zakaj je babica jezna

Medtem, ko se avtorica sprašuje, zakaj je babica jezna, se bralec sprašuje, zakaj se trudi z medvedi, ko bi ji šli ljudje evidentno bolj na roko. Medvedi Lele B. Njatin itak so ljudje, ki se jim samo reče medvedi. Namesto šap imajo roke, po pohištvo za brloge so šli verjetno kar v Ikeo, ličijo se itd. ipd. Poleg tega si res težko predstavljam medvedko (in sploh kakršnegakoli medveda!) brez lasulje in zobne proteze! Pred oči pač vsakokrat dobim človeško babico in se potem vsakič znova zdrznem, ko me avtorica opomni, da gre vendar za medvede. Liki, kot jih je avtorica zastavila, jo skratka stalno puščajo na cedilu. Če nič drugega, bi bilo treba uvodni stavek: “To je pripoved o medvedih v Medvedjem gozdu, kjer so medvedi v glavnem živeli kot medvedi, malce pa tudi kot ljudje.” popraviti v: “To je pripoved o medvedih v Medvedjem gozdu, kjer so medvedi v glavnem živeli kot ljudje.” Ampak še bolje bi bilo, če bi namesto medvedjih Meduška, Medanje in Mede nastopali človeški Duško, Manja in Meta. Zakaj  morajo biti vedno zajci manično depresivni, jazbeci umirati, žirafe obolevati za možganskim encefalitisom itd.? Kdaj pa kdaj se kaj od tega vendarle primeri tudi človeku in ni vrag, da človeški mladiči ne bi mogli prenesti kakšne zgodbe, v kateri nastopa kdo na dveh nogah namesto na štirih tacah, ali pač? Če slikanica kot leposlovna knjiga v točki literarnih likov in prepričljivosti udari malenkost mimo, pa je super kot – recimo ji terapevtska – literatura, ki zelo nazorno in razumljivo prikaže tegobe staranja in značilnosti demence. Kot se za takšno knjigo spodobi, je opremljena tudi z dvema spremnima besedama (dr. Igor Saksida in dr. Aleš Kogoj, dr. med.), poleg tega je likovno izjemno zanimiva in oblikovno dodelana. Lep knjižni izdelek torej in odlična literatura za skupna (namenska) branja in pogovore, ki ji vrednotenje v kontekstu leposlovja bržkone stori več sile kot koristi.